Podaljšan rok trajanja

Peter Zalokar o rokometni sezoni: Z Vujovićem naprej.
Fotografija: Veselinu Vujoviću se ni uspelo uvrstiti na svetovno prvenstvo.
Odpri galerijo
Veselinu Vujoviću se ni uspelo uvrstiti na svetovno prvenstvo.

Na kongresu EHF v Glasgowu je na dnevnem redu pobuda RZS za katarzo v sodniški organizaciji. Če bo t. i. koalicija poštenih iniciator sprememb, po katerih športniki ne bodo bo več žrtve mož v črnem in njihovih prišepetovalcev, bo to največja stvar, ki jo je v sezoni 2017/18 storil slovenski rokomet.

Sezona je bila slaba, osmo mesto na hrvaškem euru je manj, kot so si obetali v reprezentanci Veselina Vujovića. Klubi niso naredili presežka v Evropi, največje razočaranje je bila neuvrstitev Slovenije na SP. Tretja reprezentanca sveta bo januarja prihodnje leto na dopustu ...

Tri leta so minila, odkar je Vujović prišel v Slovenijo, ljubljenec nacije je prvič soočen z glasno kritiko. Predsednik RZS Franjo Bobinac je v kali zatrl vse dvome, ko je z zvestimi člani predsedstva v Veszpremu ustvaril živi zid med slačilnico in sedmo silo. »Vujović ostaja selektor, z njim gremo naprej, vrnili se bomo še močnejši,« je zatrdil.

Njegova poteza je logična, to je bil selektorjev prvi velik spodrsljaj, tudi njegov predhodnik Boris Denič je dobil popravni izpit po beloruski zaušnici v Stožicah in neuvrstitvi na EP 2014. Deničeva krivulja je imela obliko črke W, Slovenci so šli potem na SP v Katar in si priigrali olimpijske kvalifikacije. Vujovićeva Slovenija še ima možnosti za OI v Tokiu, čez leto in pol bo morala na euru v treh državah narediti odličen rezultat.

»Vuja je odličen trener, a njegov rok trajanja sta dve sezoni in pol,« je po tekmi za bron na SP dejal razočarani hrvaški novinarski kolega. Izkušnji iz Vardarja in Zagreba mu pritrjujeta. No, reprezentančna zgodba je vendarle drugačna od klubske, tam ni dnevne rutine, ki v Vujovićevem primeru pomeni stalno tenzijo. Ker so čustva intenzivna, pride hitreje do zasičenosti in zato mora ves čas dovajati svežo kri, da ima ob sebi dovolj borcev, ki bi šli zanj v ogenj.

Takšni motivacijski prijemi so kot droga, odvisnik je potrebuje vedno več, učinek je vedno slabši. Kolateralna škoda je osip (izkušenih) igralcev. Če so se Zorman, Škof in morda tudi L. Žvižej poslovili po naravni poti, to ne velja za Gajića, brata Skube, Bombača, M. Žvižeja in še koga. Madžari so iz naftalina potegnili Nagya in Ilyesa, ključna moža za zmago, Slovenci so imeli na pripravah igralce, ki nimajo niti enega (resnega) nastopa. Če smo Deniču očitali, da vedno stavi na iste konje, je pri Vujoviću obratno, v treh letih je državni dres nosilo – reci in piši – 49 igralcev!

Vujović rad reče, da šef kdaj nima prav, a je še vedno šef in šef ima vedno prav. Izbira igralcev je njegova pravica, v zadnji akciji pa mu lahko očitamo, da je v kriznih trenutkih, ko se je tekma v Kopru podirala, pozabil ekipo umiriti in jo dvigniti z novim od znamenitih govorov. Raje se je lotil sodnika ...

Kdor dela, greši, gremo z Vujovićem naprej, naslednje obdobje le ne bo tako stresno, kvalifikacije za euro lahko fantje opravijo z levo roko, zato selektorjeva nova služba na Poljskem ne bo huda ovira. Potem pa se bo videlo, koliko asov še ima v rokavu. Eden se skriva v Domnu Makucu, meteorski vzpon 17-letnika iz Dončićevega testa je najboljša stvar, ki se je v tej sezoni zgodila slovenskemu moškemu rokometu.