Torpediranje arbitraže lahko razumemo tudi kot obveščevalno vajo, s katero Zagreb preverja, ali je sposoben spodkopati daytonski sporazum.
Ko je leta 2015 izbruhnila arbitražna afera – srbski in hrvaški mediji so objavili posnetke pogovorov med slovenskim arbitrom haaškega sodišča Jernejem Sekolcem in slovensko pooblaščenko Simono Drenik – sta bili na mizi dve strategiji. Prva je temeljila na posipanju s pepelom: res je, kesamo se, ni prav, da sta arbiter in pooblaščenka klepetala po telefonu.
Druga strategija bi bila ofenzivna: dovolj utemeljeno teorijo, da so prisluhi izdelek hrvaških obveščevalnih služb, bi prevedli v odločno ugotovitev, da so hrvaški obveščevalci prisluškovali haaškemu arbitražnemu sodišču. Prisluškovanje takim institucijam pa je povsem nedopustno.
Leta 2015 se slovenska vlada ni odločila za ofenzivno držo in obtožbo sosednje države, da je prisluškovala haaški arbitražni instituciji. Blago smo se ...
Komentarji