Skrivnostni prebivalci gozda
Ponovna naselitev
Odpri galerijo
FOTO: Victor Fraile/Reuters
Čeprav živim na Kočevskem, sem verjetno petkrat videla medveda v naravi in – zaradi službenih obveznosti – slišala tuljenje volkov, ne pričakujem, da bom kdaj videla risa v naravnem okolju. To je ena izmed najbolj skrivnostnih živali, pravijo poznavalci, ki se pred sovražniki – in, vem, ljudje to smo – skrije tako, da se potuhne in zlije z okoljem. Tako kot to počnejo mačke.
Njegova strategija preživetja je takšna: po tihem se približa plenu, čim bližje, potem pa skoči in upleni. Volkovi, mi je razlagal sogovornik Stanko Anzeljc, lovijo v tropu in drug drugemu pomagajo tako, da eden sledi plenu, drugi pa z ene in druge strani iščejo priložnost, da skočijo na prestrašen plen, ki jim poskuša uiti. Risi so samotarske živali, razen v času parjenja, tudi lovijo sami. K plenu, ki je značilno sistematično pojeden – začnejo s stegnom –, se vračajo, dokler ne pojedo vsega. Razen drobovine, kosti in kože. Takrat je čas za nov lov.
Dolgo se jih je držal slab sloves. Megleno se spomnim pogovora, ki sem ga kot otrok vlekla na ušesa, ko so se odrasli – verjetno je bilo to okoli leta 1973 – pogovarjali o ponovni naselitvi risov v naše gozdove. Ne vem, zakaj, a spomnim se, da se je risov držal sloves klavcev, tistih, ki so tako nevarni za živali …
Potem o risih ni bilo veliko slišati. Ljudje jih niso srečevali. Tu in tam je beseda nanesla na medvede, redko, ampak res redko, na volkove, na rise pa nikoli. Tudi v medije so se prebili redko, ponavadi ob omembah z medvedi in volkovi, torej kot ena od treh velikih zveri, ki živijo pri nas. Ali pa ko je zelo lep primerek risa povozil avtomobil ali je bila obletnica ponovne naselitve. In morda še, ko je bilo jasno, da se s populacijo dogaja nekaj, kar nas mora skrbeti …
Tako kot se je spremenil sloves volkov, ki so jih nekoč pobijali zaradi »škodljivosti«, »krvoločnosti« in vsega, kar je slabo, kot v pravljici o Rdeči kapici, se je počasi spremenila javna podoba risov. Pridobili so našo naklonjenost, tako da zdaj takoj opazimo tista simpatična in prepoznavna mačja ušesca s čopki. Simpatiziramo s temi velikimi mačkami, ki se tiho, kot da jih ni, premikajo po naših gozdovih.
Toda še bolj kot to, da so nam risi všeč, je pomembno, da bodo strokovnjaki poskrbeli, da bo populacija risov preživela. Z novim genskim materialom, ki ga bo prineslo deset risov – pripeljali jih bodo iz Romunije in Slovaške –, in s povezavo na rise zunaj Slovenije strokovnjaki upajo na stabilnost populacije in njeno dolgoročno preživetje. Skupaj z znanjem, ki ga bodo prinesle raziskave, ki potekajo vzporedno ob načrtovani naselitvi, skorajda ne gre dvomiti o uspešnosti projekta.
Toda to je veljalo tudi za prvo naselitev leta 1973, ki je bila po evropskih in svetovnih merilih ena izmed najuspešnejših. Takrat seveda še ni bilo znanja o genetiki, kot ga imamo zdaj, in tudi populacija risov je več kot desetletje rasla, osvajala nova področja in se širila. Po tihem, kot se za rise spodobi. Tako kot bi, če ne bi strokovnjakom uspelo s projektom Life Lynx, po tihem izumrli.
Zato sem navdušena nad projektom, s katerim bodo ohranili rise. Toda tako kot me strese nekdanji krvoločen besednjak o medvedih, volkovih in risih, ki se tu in tam še vedno ponovi (!), se bojim tudi ortodoksnih varuhov narave, ki bi – če karikiram – raje ustavili korak, kot da bi pohodili mravljo. Ena in druga skrajnost sta škodljivi.
Gotovo pa ne bi škodilo, če bi dali strokovnjaki in (predvsem) odločevalci nekaj več besede ljudem, ki z divjimi živalmi v resnici živijo v sožitju, kot recimo v Loškem Potoku, Sodražici ali ponekod na Kočevskem. Ker kljub znanju in izkušnjam, ki jih imamo skupaj, še vedno ne vemo marsičesa o velikih zvereh in naravi sploh.
Njegova strategija preživetja je takšna: po tihem se približa plenu, čim bližje, potem pa skoči in upleni. Volkovi, mi je razlagal sogovornik Stanko Anzeljc, lovijo v tropu in drug drugemu pomagajo tako, da eden sledi plenu, drugi pa z ene in druge strani iščejo priložnost, da skočijo na prestrašen plen, ki jim poskuša uiti. Risi so samotarske živali, razen v času parjenja, tudi lovijo sami. K plenu, ki je značilno sistematično pojeden – začnejo s stegnom –, se vračajo, dokler ne pojedo vsega. Razen drobovine, kosti in kože. Takrat je čas za nov lov.
Dolgo se jih je držal slab sloves. Megleno se spomnim pogovora, ki sem ga kot otrok vlekla na ušesa, ko so se odrasli – verjetno je bilo to okoli leta 1973 – pogovarjali o ponovni naselitvi risov v naše gozdove. Ne vem, zakaj, a spomnim se, da se je risov držal sloves klavcev, tistih, ki so tako nevarni za živali …
Potem o risih ni bilo veliko slišati. Ljudje jih niso srečevali. Tu in tam je beseda nanesla na medvede, redko, ampak res redko, na volkove, na rise pa nikoli. Tudi v medije so se prebili redko, ponavadi ob omembah z medvedi in volkovi, torej kot ena od treh velikih zveri, ki živijo pri nas. Ali pa ko je zelo lep primerek risa povozil avtomobil ali je bila obletnica ponovne naselitve. In morda še, ko je bilo jasno, da se s populacijo dogaja nekaj, kar nas mora skrbeti …
Tako kot se je spremenil sloves volkov, ki so jih nekoč pobijali zaradi »škodljivosti«, »krvoločnosti« in vsega, kar je slabo, kot v pravljici o Rdeči kapici, se je počasi spremenila javna podoba risov. Pridobili so našo naklonjenost, tako da zdaj takoj opazimo tista simpatična in prepoznavna mačja ušesca s čopki. Simpatiziramo s temi velikimi mačkami, ki se tiho, kot da jih ni, premikajo po naših gozdovih.
Toda še bolj kot to, da so nam risi všeč, je pomembno, da bodo strokovnjaki poskrbeli, da bo populacija risov preživela. Z novim genskim materialom, ki ga bo prineslo deset risov – pripeljali jih bodo iz Romunije in Slovaške –, in s povezavo na rise zunaj Slovenije strokovnjaki upajo na stabilnost populacije in njeno dolgoročno preživetje. Skupaj z znanjem, ki ga bodo prinesle raziskave, ki potekajo vzporedno ob načrtovani naselitvi, skorajda ne gre dvomiti o uspešnosti projekta.
Toda to je veljalo tudi za prvo naselitev leta 1973, ki je bila po evropskih in svetovnih merilih ena izmed najuspešnejših. Takrat seveda še ni bilo znanja o genetiki, kot ga imamo zdaj, in tudi populacija risov je več kot desetletje rasla, osvajala nova področja in se širila. Po tihem, kot se za rise spodobi. Tako kot bi, če ne bi strokovnjakom uspelo s projektom Life Lynx, po tihem izumrli.
Zato sem navdušena nad projektom, s katerim bodo ohranili rise. Toda tako kot me strese nekdanji krvoločen besednjak o medvedih, volkovih in risih, ki se tu in tam še vedno ponovi (!), se bojim tudi ortodoksnih varuhov narave, ki bi – če karikiram – raje ustavili korak, kot da bi pohodili mravljo. Ena in druga skrajnost sta škodljivi.
Gotovo pa ne bi škodilo, če bi dali strokovnjaki in (predvsem) odločevalci nekaj več besede ljudem, ki z divjimi živalmi v resnici živijo v sožitju, kot recimo v Loškem Potoku, Sodražici ali ponekod na Kočevskem. Ker kljub znanju in izkušnjam, ki jih imamo skupaj, še vedno ne vemo marsičesa o velikih zvereh in naravi sploh.
