Svet gleda Slovence v glavnih vlogah
Še tako izjemen posameznik ne zmore vsega sam. Brez močne ekipe ni uspeha.
Odpri galerijo
KARIKATURA: Marko Kočevar
Dva velika spektakla bosta ta konec tedna nase prikovala svetovno športno javnost. Najbolj finale nogometne lige prvakov v Madridu, kjer se bosta danes za evropsko krono pomerila kluba iz države, ki tako okorno zapušča mati Evropo, Liverpool in Tottenham. Številni pa bodo na trnih ob zadnjih obratih pedalov na kolesarski dirki po Italiji, na kateri bo jutri v Veroni zmagovalec oblekel rožnato majico.
Svet bo gledal, Slovenci bodo igrali glavne vloge. Na igrišču stadiona Wanda Metropolitano, na katerem barve madridskega Atletica sicer brani Jan Oblak, žal ne bo naših nogometašev, bodo pa slovenski sodniki z Damirjem Skomino na čelu. Eno osrednjih mest na častni tribuni bo pripadlo predsedniku Evropske nogometne zveze (UEFA) Aleksandru Čeferinu, ki bo na koncu še ene izjemne evropske nogometne sezone zmagovalni ekipi podelil pokal z »velikimi ušesi«.
Na Giru bo slovenski vložek bolj neposreden in čustven. V Dolomitih se končuje tritedenska odiseja Primoža Rogliča, ki je na več kot 3700-kilometrski poti po Apeninskem polotoku – začela se je 11. maja v Bologni, jutri pa se bo končala v veronski Areni – na noge dvignil Slovenijo. Na njej je nekdanji smučarski skakalec doživel že skoraj vse, kar ponuja kolesarski šport – od blestečih zmag do padcev, bolj ali manj prikritih namigovanj o dopingu, trenutkov krize in zdravstvenih težav, ki so jih, kot da so njihove, doživljali številni njegovi rojaki. Ti ga bodo tudi ta konec tedna bučno spremljali ob italijanskih cestah. Tako kot Jana Polanca, ki se z zadnjimi močmi bori za uvrstitev v prvi deseterici.
Kaj povezuje ti zgodbi? Če bi pred petimi leti kdo dejal, da bodo Slovenci hkrati sodili na finalu lige prvakov, podeljevali lovoriko v vlogi predsednika Uefe in se borili za rožnato majico na Giru, bi ga vprašali po zdravju. To dokazuje, da je tudi v Sloveniji z nadarjenostjo, vizijo in trdim delom mogoče vse, Rogličeva in Skominova preizkušnji kariere pa imata še en skupni imenovalec. Še tako izjemen posameznik ne zmore vsega sam. Brez močne ekipe ni uspeha.
Svet bo gledal, Slovenci bodo igrali glavne vloge. Na igrišču stadiona Wanda Metropolitano, na katerem barve madridskega Atletica sicer brani Jan Oblak, žal ne bo naših nogometašev, bodo pa slovenski sodniki z Damirjem Skomino na čelu. Eno osrednjih mest na častni tribuni bo pripadlo predsedniku Evropske nogometne zveze (UEFA) Aleksandru Čeferinu, ki bo na koncu še ene izjemne evropske nogometne sezone zmagovalni ekipi podelil pokal z »velikimi ušesi«.
Na Giru bo slovenski vložek bolj neposreden in čustven. V Dolomitih se končuje tritedenska odiseja Primoža Rogliča, ki je na več kot 3700-kilometrski poti po Apeninskem polotoku – začela se je 11. maja v Bologni, jutri pa se bo končala v veronski Areni – na noge dvignil Slovenijo. Na njej je nekdanji smučarski skakalec doživel že skoraj vse, kar ponuja kolesarski šport – od blestečih zmag do padcev, bolj ali manj prikritih namigovanj o dopingu, trenutkov krize in zdravstvenih težav, ki so jih, kot da so njihove, doživljali številni njegovi rojaki. Ti ga bodo tudi ta konec tedna bučno spremljali ob italijanskih cestah. Tako kot Jana Polanca, ki se z zadnjimi močmi bori za uvrstitev v prvi deseterici.
Kaj povezuje ti zgodbi? Če bi pred petimi leti kdo dejal, da bodo Slovenci hkrati sodili na finalu lige prvakov, podeljevali lovoriko v vlogi predsednika Uefe in se borili za rožnato majico na Giru, bi ga vprašali po zdravju. To dokazuje, da je tudi v Sloveniji z nadarjenostjo, vizijo in trdim delom mogoče vse, Rogličeva in Skominova preizkušnji kariere pa imata še en skupni imenovalec. Še tako izjemen posameznik ne zmore vsega sam. Brez močne ekipe ni uspeha.
