Ure do večnosti
Ministrstvo, Sviz in ravnatelji bi se morali zavedati, da je preštevanje ur zadnje, kar dobri učitelji potrebujejo.
Odpri galerijo
KARIKATURA: Marko Kočevar
Ko je računsko sodišče objavilo poročilo o ureditvi delovne obveznosti učiteljev, je bilo tudi uradno znano, da je (bila) delovna obveznost učiteljev v enem delu povsem nejasna. Temu primerne so bile tudi prakse po šolah. Medtem ko so nekateri učitelji odhajali domov ob enih, so drugi ostajali osem ur v šoli, ker je tako določil ravnatelj.
Prakse bi morala poenotiti sprememba kolektivne pogodbe, ki je v tem šolskem letu uvedla novo ureditev delovnega časa. In vse leto so se pričkali, kdo določila prav razume. Ravnatelji so opozarjali, da zdaj nekateri učitelji sploh nimajo opravljenih delovnih obveznosti, sindikat je razlagal, da ravnatelji sistema ne razumejo – da ga razumejo kot beleženje nalog, čeprav je bil mišljen kot pripomoček, s katerim bi učitelji 1. septembra vedeli, kaj in koliko česa morajo v desetih mesecih opraviti, da bodo lahko dlje doma.
Ravnatelj naj bi prav s tem sistemom učitelje enakomerno obremenil, ker bi vedel, kaj kdo dela. Ideja je dobra, a ni treba biti ravnatelj, da veš, da je utopija. Nemogoče je predvideti, kaj vse bo potrebno med letom, poleg tega pa je treba upoštevati človeški dejavnik. Nekateri so bolj sposobni in zavzeti, drugi manj. Ena učiteljica ob koncu šolskega leta otrokom izdela albume s fotografijami in osebnimi vtisi, druga jim v slovo stisne le roko. Boš zavzeti učiteljici rekel, naj se januarja umiri, ker ima že vse ure dodatnega dela izpolnjene? Verjetno bi bilo smiselneje razmišljati o dodatnem nagrajevanju. A to je že druga zgodba, ki ne gre vštric z uravnilovko.
Očitno se težav zaveda tudi ministrstvo, ki je ravnateljem tik pred koncem šole naročilo, naj preverijo stanje delovnih ur učiteljev in jim, glede na ugotovljeno, organizirajo delo poleti. Kaj pa bodo počeli, če učencev ni? Dejstvo je, da so učitelji med letom obremenjeni. Potrebuješ jeklene živce, zbranost, gre za veliko odgovornost, ki jo mnogi zelo čutijo. Sistem mora biti postavljen, da se zmanjša možnost (delovnih) zlorab. A ministrstvo, Sviz in ravnatelji bi se morali zavedati, da je preštevanje ur zadnje, kar dobri učitelji potrebujejo.
Prakse bi morala poenotiti sprememba kolektivne pogodbe, ki je v tem šolskem letu uvedla novo ureditev delovnega časa. In vse leto so se pričkali, kdo določila prav razume. Ravnatelji so opozarjali, da zdaj nekateri učitelji sploh nimajo opravljenih delovnih obveznosti, sindikat je razlagal, da ravnatelji sistema ne razumejo – da ga razumejo kot beleženje nalog, čeprav je bil mišljen kot pripomoček, s katerim bi učitelji 1. septembra vedeli, kaj in koliko česa morajo v desetih mesecih opraviti, da bodo lahko dlje doma.
Ravnatelj naj bi prav s tem sistemom učitelje enakomerno obremenil, ker bi vedel, kaj kdo dela. Ideja je dobra, a ni treba biti ravnatelj, da veš, da je utopija. Nemogoče je predvideti, kaj vse bo potrebno med letom, poleg tega pa je treba upoštevati človeški dejavnik. Nekateri so bolj sposobni in zavzeti, drugi manj. Ena učiteljica ob koncu šolskega leta otrokom izdela albume s fotografijami in osebnimi vtisi, druga jim v slovo stisne le roko. Boš zavzeti učiteljici rekel, naj se januarja umiri, ker ima že vse ure dodatnega dela izpolnjene? Verjetno bi bilo smiselneje razmišljati o dodatnem nagrajevanju. A to je že druga zgodba, ki ne gre vštric z uravnilovko.
Očitno se težav zaveda tudi ministrstvo, ki je ravnateljem tik pred koncem šole naročilo, naj preverijo stanje delovnih ur učiteljev in jim, glede na ugotovljeno, organizirajo delo poleti. Kaj pa bodo počeli, če učencev ni? Dejstvo je, da so učitelji med letom obremenjeni. Potrebuješ jeklene živce, zbranost, gre za veliko odgovornost, ki jo mnogi zelo čutijo. Sistem mora biti postavljen, da se zmanjša možnost (delovnih) zlorab. A ministrstvo, Sviz in ravnatelji bi se morali zavedati, da je preštevanje ur zadnje, kar dobri učitelji potrebujejo.
