Velikost je pomembna!

Eduardo Brozovič
 o nagradah za zlate košarkarje
Fotografija: Kolikšna bi bila ustrezna nagrada za Gorana Dragića, ki v ZDA zasluži 207.000 dolarjev na tekmo?
Odpri galerijo
Kolikšna bi bila ustrezna nagrada za Gorana Dragića, ki v ZDA zasluži 207.000 dolarjev na tekmo?

Največjo nagrado imajo naši fantje okoli vratov, je po lanskem evropskem prvenstvu ponavljal predsednik Košarkarske zveze Slovenije Matej Erjavec. Kmalu pa se je izkazalo, da zlato ni bilo dovolj, ampak da so istanbulski junaki (upravičeno) pričakovali še kakšno drugo valuto. In zalomilo se je pri tolmačenju, kaj je dostojen znesek, saj je največje podvige nemogoče realno ovrednotiti s številkami. Ne nazadnje: znesek, ki ga je košarkarjem namenilo ministrstvo, je štirikrat večji, kot predvideva pravilnik, a tudi s prispevkom olimpijskega komiteja in KZS ter z dodatkom k pokojnini zaradi prejete Bloudkove nagrade se lahko kvečjemu pozna v proračunu igralcev domačih klubov. Koliko bi bilo zadostno gmotno zadoščenje za Gorana Dragića, ki pri Miamiju zasluži 207.000 dolarjev na tekmo in je v času, ko je igral za Phoenix, imel predviden bonus v višini milijona dolarjev, če bi se uvrstil na tekmo All-Star NBA?

Velikost ni pomembna, se sicer od nekdaj opogumljamo moški, toda pri denarju se marsikaj konča. V Sloveniji so premajhne plače, pokojnine, štipendije in socialni transferji, zato vsak sedmi državljan živi pod pragom revščine, vse slabši je tudi dostop do kakovostnih javnih storitev. V takšnih okoliščinah je treba biti zelo previden, ko govorimo o nagradah za premožne, še precej bolj pa, ko na volilno leto poslušamo politike. Predsednik vlade v odstopu Miro Cerar je tudi košarkarjem obljubljal gradove v oblakih in jim celo nekaj odmeril, kaj vse je na drugih področjih ostalo zgolj pri puhlicah? Kdor naivno verjame sladkim besedam, si je v veliki meri kriv za razočaranja.

Da je zaplet presegel vrelišče in slednjič odvrnil marsikoga od zlatih junakov, lahko pripišemo tudi vodstvu KZS, ker je netaktno poslalo v prve bojne vrste košarkarje, namesto da bi samo več postorilo zanje; ne le s trženjem zlate kolajne. Napaka so bile že obljube z javnim denarjem brez pravne podlage, nato odpiranje vroče fronte s politiki na zanje tujem terenu, prav tako primerjave z nagradami v Srbiji, ki so plod drugačne in v dobršni meri preživete družbene ureditve.

Erjavcu (Mateju, ne Karlu) lahko tudi očitamo, da se je predramil šele, ko je njegova zveza zašla v slepo ulico. Ko bi se v prejšnjih letih moral potegovati za boljše sistemsko (ne ad hoc) nagrajevanje reprezentanc ali ko so odbojkarji in rokometaši dobili še bolj mizerne vsote za svoje kolajne, ni povzdignil glasu. Tako kot njegovi kolegi v drugih državah se z molkom »bori« tudi proti ignoranci mednarodne zveze FIBA, ki se hvali, da upravlja z drugo najbolj razvito ekipno panogo na svetu, a hkrati ne nameni evropskemu prvaku niti evra nagrade. In če te ne ceni niti lastna organizacija, izgubljaš vrednost tudi na domačih bojiščih.

Poseben avtokoš so si vodilni možje KZS – resda prejšnja garnitura – zabili že po domačem eurobasketu 2013. Po spektaklu, ki so ga priredili z javnimi sredstvi, so brez težav našli denar, da so se ustrezno nagradili: bonus za najbolj zaslužnega je takrat presegel celotni letošnji sklad za zlate košarkarje. A ko gre za »neposredne proizvajalce«, vse prerado zmanjka domišljije.