Vstopnina za nejavno dobro

Vsakdo je dolžan v skladu z zakonom varovati naravne znamenitosti in redkosti ter kulturne spomenike, navaja naša ustava. Varovati naravno znamenitost pogosto pomeni omejevati dostop do nje iz številnih – upravičenih – razlogov, ki izhajajo iz osnovne skrbi do narave. Varovanje znamenitosti tako neposredno spodbija naše prepričanje, da so javno dobro. Torej nekaj, kar je samoumevno dostopno vsem. Naša obča pravica. Pa tudi, če bi bile javno dobro, ustava zapoveduje, da se lahko na javnem dobru pridobi posebna pravica uporabe pod zakonsko določenimi pogoji.

Država in lokalne skupnosti skrbijo za ohranjanje naravne in kulturne dediščine, je še zapisano v našem krovnem dokumentu. To pa že daje prosto presojo, da se na hierarhični lestvici odloča, kako omejevati dostope (ali ne). Uvajanje vstopnin je posledica takšne pravice do odločanja, ki jo ponavadi izsilita gneča in svobodno parkiranje kot neželen stranski produkt želenega turističnega obiska.

Vstopnina je povsem razumljiv in sprejemljiv ukrep za najbolj obiskane točke, ki jih v Sloveniji ni malo. Upravljanje Škocjanskih jam, ki so prve v vrsti naši naravnih znamenitosti, bi si težko predstavljali brez pomembnega prihodka, ki ga zagotavljajo obiskovalci. A to nikakor ne pomeni, da mora biti to primer dobre prakse za ves preostali podzemni svet.

Uvajanje vstopnine za ogled izvira Soče prav tako ne bi smelo biti sporno, če se bo prihodek vračal za še boljšo ureditev dostopa, ki spada v kategorijo varovanih planinskih poti. Obenem pa je nujno zavedanje, da uvajanje vstopnine za urejanje dostopa nikakor ne sme pomeniti degradacije okolja z obsežnim betoniranjem ali v skrajnem primeru vzpenjačami.

Težava nastane, ko se pod pretvezo varovanja naravnih znamenitosti uvajajo različice vstopnin, ki jim pravimo parkiranje, nadomestilo za onesnaževanje okolice, prispevek za obnavljanje in podobno. V teh primerih namreč trčimo ob zakonsko sivino, ki jo država za zdaj odlaga kot manjši zobobol. Posamezni primeri so sicer lahko povsem dobronamerni, a vendarle bi potrebovali širšo regulacijo. Primer: kot radovedni padalec z mlado družino bi ob obisku Posočja plačal za rajske razglede na mangartski cesti, parkirnino za namakanje v reki Nadiži in ogled slapa Kozjak, vstopnino za ogled Tolminskih korit, vinjeto za uporabo vzletišč ali za vstop v Krajinski park Zgornja Idrijca.

Država namerava področje urejati z miselnostjo, da so naravne vrednote kot ustavno varovana naravna dediščina in bogastvo vseh državljanov kar najbolj dostopne vsem. A to se vendarle tolče s povsem pragmatičnimi problemi – posledicami, ki jih povzroča prav ta miselnost o naši pravici do vsega. Uvajanje vstopnin je smiselno le z urejanjem dostojne infrastrukture ob znamenitostih, nikakršne potrebe pa ni, da bi urejali in regulirali prav vse, kar nam je bilo dano.