Zoprna klofuta evropskemu sankcioniranju

Radio svobodna Evropa, ki mu je oranževec iz washingtonske Ovalne pisarne s flomastrskim podpisom na enem od svojih predsedniških dekretov želel odtegniti vladno financiranje, a mu je namero vsaj začasno nedavno preprečila sodnija, je na svoji spletni strani pred časom objavil za to stran Atlantika nič kaj zabavno poročilo iz Bruslja. 

Poročevalec se je odpravil v bruseljsko evropsko četrt in v prostorih evropske komisije in evropskega sveta brez uporabe navideznega zasebnega omrežja ali drugih orodij z računalnikom in telefonom brez najmanjših težav dostopal do dveh ruskih propagandnih medijskih trobil, Sputnika in RT (nekdaj Russia Today).

Oba portala sta bila po ruski invaziji na Ukrajino februarja 2022 v EU urgentno prepovedana, dostop načelno onemogočen, za kar naj bi poskrbele tehnološke družbe, ki nam omogočajo spletni dostop. Tiskovni predstavnik komisije je takrat zatrdil, da so preklicali vse relevantne licence, avtorizacije in distribucijske pogodbe ..., vendar se ruski propagadni stroj ni pokoril. 

RT sem po tistem, kot rt.com ni več deloval, brez najmanjših težav (tako kot preostala zainteresirana evropska publika) spremljal na prezrcaljenem naslovu swentr.site. No, ko sem povsem po naključju pogledal včeraj, pa je tudi rt.com zdaj spet prav lepo dostopen v vsem jezikovnem razkošju, od arabščine in angleščine prek španščine in francoščine do nemščine in srbščine. Se je medtem kaj spremenilo ali pa je treba zgolj neprizadeto sprejeti dejstvo, da ruskega medijskega upravljanja in vsiljevanja svoje manipulativne interpretacije sveta ni mogoče ustaviti, in je to samo po sebi ena taka zoprna klofuta evropskemu sankcioniranju, preprost dokaz evropske šibkosti tudi na tem področju?

Kremeljsko podžgani medij seveda ponuja povsem svoja stališča, ki jih je bruseljsko rezoniranje označilo kot preplet sistematične mednarodne kampanje dezinformacij, informacijskega manipuliranja in prenarejanja dejstev, katerega cilj je okrepiti strategijo destabilizacije sosednjih držav, Evropske unije in vseh njenih članic. Pri RT se s takimi oznakami ne obremenjujejo in mirno nadaljujejo svoj posel, posmehljivo, skoraj privoščljivo so predvčerajšnjim objavili komentar, v katerem avtorica ugotavlja, da je Evropa odvisnik, njegova droga pa sankcije proti Ruski federaciji. 

Rusofilno intonirani slovenski komentatorji so v evropski prepovedi RT in Sputnika seveda videli cenzuro, še več, cenzuriranje resnice, ki da jo izvaja totalitarni Bruselj s svojo diabolično agendo onemogočanja dostopa do pluralnih informacij ter raznovrstnih in neodvisnih medijskih vsebin. Le-te bi moral zagotavljati lansko leto sprejeti evropski akt o svobodi medijev in umetni inteligenci, ki bo v celoti uveljavljen avgusta letos, nekateri členi uredbe pa so že veljavni.

Feniksovstvo in neuklonljivost Russia Today, ki jo mora Kremelj verjetno bogato plačevati, je hkrati potrditev, kako omejeni smo uporabniki spleta pri iskanju česarkoli kredibilnega. Stališče, da je treba – v tem primeru dobesedno – dobro prebrati nasprotnika, tu očitno ne pomaga veliko. Strukturiranost novic v medijih in s tem konstrukcija realnosti sta odvisni od virov oziroma ponudnikov novic in svet je – pričakovano – videti precej drugače na straneh najodličnejših izpostav medijskega imperija Ruperta Murdocha (in Washington Posta Jeffa Bezosa) od tistega, ki ga vidijo pri Reuters, na CNN Teda Turnerja ali pa v agenciji Xinhua, spet povsem drugačen pa je v vesolju družbenih medijev. Verjetno bo že desetletje tega, kar smo začeli v pogovorih o medijih uporabljati besedo postresničnost za tisto, kar bi lahko povzeli kot neskončno, brezštevilno pahljačo resničnosti, od katerih ima vsaka svojo resnico, svojo perspektivo, svoj prepričevalni mehanizem, začinjen s svojimi »alternativnimi dejstvi«.

Proti kontaminiranosti javnega mnenja, proti zasičenosti McLuhanove globalne vasi z lažnimi novicami in vsem drugim balastom, to sem zaznal šele z zamudo, so se v Bruslju sprožili v projektni skupini strateškega komuniciranja za vzhod, ki je del Evropske službe za zunanje delovanje, že leta 2015, ko so zagnali projekt EUvsDisinfo. Namenjen je bil boljšemu napovedovanju in obravnavanju takratnih kampanj dezinformiranja Ruske federacije, ki vplivajo na EU, njene države članice in države v skupnem sosedstvu, ter za odzivanje na te kampanje. O tem so ozaveščali na takratnem twitterju in facebooku, to – sem si šel, neuporabnik družbenih omrežij, pogledat na splet – zgledno poučno, tekoče in več kot koristno počnejo še zdaj.

Po sredinem nagovoru slovenske predsednice v evropskem parlamentu, njenem gledamo-genocid-in-smo-tiho, in poznejših odzivih nanj mi je prišlo na misel, da bi nekaj podobnega očiščevalcu informacij rabili tudi za slovenski medijski in javni prostor, potreben bi bil tako za nekatere izjave slovenskih poslancev Evropske ljudske stranke kot za njihove tukajšnje navijače. Ideologija tropa? Ne vem. 

V tem primeru modrost, da ni nič tako slabo, da ne bi prinašalo nečesa koristnega, morda ni najboljši komentar, a vendar daje upati, da bo vsaj kdo pomislil na prednost, ki jo imajo razsodnost, verodostojnost in spodobnost pred sprenevedanjem, brezbrižnostjo, škodoželjnostjo in večno duhovno razklanostjo. Ali drugače, bolj univerzalno, z opominjajočimi besedami apostola Pavla v pismu Rimljanom: »V spoštovanju drug drugega prekašajte. (...) Ako je tvoj sovražnik lačen, mu daj jesti; ako je žejen, mu daj piti; kajti če to delaš, mu boš žerjavico zbiral na glavo.«