Škotska je bogata dežela zaradi svojih ljudi

Videti in spoznavati Škotsko in njene ljudi je bilo za mene izredno doživetje.
Fotografija: Leta 2014 je bil na Škotskem referendum, ki pa ni bil uspešen. Samostojnosti je nasprotovalo 55,3 odstotka prebivalcev Škotske. Foto Alexander Smith/Reuters
Odpri galerijo
Leta 2014 je bil na Škotskem referendum, ki pa ni bil uspešen. Samostojnosti je nasprotovalo 55,3 odstotka prebivalcev Škotske. Foto Alexander Smith/Reuters

Evropa, prosim, pusti prižgano luč, da lahko najdemo pot domov! Stavek je izrekel škotski politik Alyn Smith, član Škotske nacionalne stranke, ki se bori za neodvisno Škotsko.

Letos sem imela dvakrat možnost obiskati Škotsko. Videti in spoznavati Škotsko in njene ljudi je bilo za mene izredno doživetje, posebno še malo odmaknjeni del države, otok Lewis in Harris, ki leži na severozahodu Škotske. Tudi jaz sem bila doslej prepričana, da je najlepše tam, kjer si doma. Zdaj se je to moje stališče zamajalo. No ja, zdaj mislim, da je najlepše tam, kjer je doma srce. In Škotska mi je ukradla srce.

Prebivala sem pri dragem prijatelju, ki si je vzel čas in mi razkazal otok. Obenem je bil to še vedno čas koronavirusa, pravzaprav predah med prvim in drugim valom, kot zdaj vidimo. Zato mi je bilo izredno zanimivo opazovati ljudi, kako so se odzivali, prav tako pa je bilo vedno bolj aktualno stanje izhoda Združenega kraljestva iz Evropske unije. Verjetno brez dogovora.

Severni del otoka je Lewis in južni del je Harris. Pred približno desetimi leti je tam prebivalo okrog 21.000 ljudi. Otok nekako velja za zadnje območje gelskega in škotskega jezika ter kulture. Zelo veliko ljudi še vedno govori gelsko ali pa vsaj razume ta jezik. Spomnim se, da sem nekoč na univerzi v Glasgowu vprašala nekega profesorja, ali še otroke učijo gelski jezik, pa mi je odvrnil, da ne. Da mrtvih jezikov ne učijo več. No, vsaj na tem otoku je gelski jezik še kako živ. In ljudje, ki ga govorijo, so na to neizmerno ponosni. Zagotovo ti ponosni Škoti vedo, da je ta »mrtvi jezik« eden od elementov njihove nacionalne identitete.

Za Škote velja, da so zelo izobraženi ljudje. Tudi sama sem opazila, da jim znanje (pa četudi neformalno, kar pomeni brez uradnih listin državnih univerz) veliko pomeni. In opazila sem, da na splošno o politiki ne govorijo veliko. Morda niso zaradi tega, ker sem bila tam tujka, mislim pa, da jo jemljejo zelo resno in bolj intimno. Na otoku imajo svoje televizijske kanale in nisem opazila, da bi gledali angleške.

Presenetilo me je, kako zelo so upoštevali navodila škotske vlade in njihove zdravstvene službe v času koronavirusa. Ukrepi so bili zelo podobni tistim pri nas, morda so jih sprejemali kakšen teden kasneje, ker se je epidemija pojavila malo kasneje kot pri nas. Nihče se ni spraševal, ali se je škotski predsednici utrgalo, ko so zaprli vse gostilne, zakaj morajo nositi maske, zakaj so zaprti doma. Preprosto so se tega držali. Je pa res, da jim je predsednica Nicola Sturgeon dnevno poročala, jih spodbujala, apelirala …, naj zaščitijo svoja življenja in življenja drugih. Na twitterju jim je sporočala, da ve, da so vsi utrujeni od virusa in vseh omejitev. Nato se jim je zahvalila za njihove žrtve in jih prosila, naj se omejitev držijo še naprej. In znak – sklenjene roke.

Pomislila sem na nas, na naše politike, ki twitter uporabljajo za medsebojno zmerjanje, za različne informacije, ki ljudi begajo, za grožnje narodu v smislu, če ne boste pridni, boste že videli, pa sredi naraščanja števila okuženih maske dol pa spet gor, zapiranje otrok s posebnimi potrebami v zavode, njihovi starši pa pred ograjami … Vladnega govorca se dobro spomnim še iz časov osamosvajanja moje domovine. Takrat ne bi mogli izbrati boljšega. Ko ga zdaj vidim, me spreleti srh, da me bo spet okaral, da nisem bila pridna.

Škoti se sprašujejo, razpravljajo o svoji prihodnosti in o svoji nacionalni identiteti na vljuden način. Predsednica škotske vlade  Nicola Sturgeon v parlamentu. Foto Russell Cheyne/Reuters
Škoti se sprašujejo, razpravljajo o svoji prihodnosti in o svoji nacionalni identiteti na vljuden način. Predsednica škotske vlade  Nicola Sturgeon v parlamentu. Foto Russell Cheyne/Reuters


Škoti so skromni ljudje. Na otoku ne boste videli velikanskih hiš. Hiša jim pomeni dom, njihov dom. In kamin. Ne potrebujejo zunanjih dokazov, da so bogati. Edino, kar častijo, je življenje. Življenje vseh živih bitij. Zelo radi imajo domače živali. Ko roža v lončku izgubi liste, je ne zavržejo. Še vedno se trudijo, da bi preživela. Spoštujejo drug drugega in nikoli ne boste videli nikogar, da se vriva v vrsti. Stojijo v vrsti, kot je treba v teh časih, in se ne jezijo. Na ozkih podeželskih cestah uporabljajo izogibališča in se zahvaljujejo drug drugemu. Včasih nisem mogla verjeti svojim očem.

Škoti si želijo samostojno državo. Iz več razlogov.

Leta 2014 je bil referendum, ki pa ni bil uspešen. Samostojnosti je nasprotovalo 55,3 odstotka prebivalcev Škotske. Med njimi je verjetno tudi večina prebivalcev, ki se izrekajo za Angleže. Delna samostojnost Škotske jim ne omogoča ponovnega preverjanja brez dovoljenja Združenega kraljestva. Jasno je, da trenutni predsednik Johnson temu ni naklonjen. Mimogrede, najhujša zmerljivka, ki sem jo slišala zanj, je klovn. Bilo mi je neskončno smešno, ko sem se spomnila, s čim vse se obmetavajo naši gospodje. In gospe.

Škoti se sprašujejo, razpravljajo o svoji prihodnosti in o svoji nacionalni identiteti na vljuden način. In pri tem imajo pred očmi tudi svojo zgodovino. Vendar ne v tem smislu kot pri nas, kjer imam včasih občutek, da vojna še vedno traja. Res pa je, da dejansko gre za samostojen narod, ki je nekoč, pred tristo leti, izgubil svojo samostojnost. In veliko svoje kulture. Svoje identitete. Predvsem si želijo boljšo družbo in pravičnejše razporejanje sredstev. Vam to zveni kaj znano? To smo si želeli tudi mi. In zdaj imamo. Kar pač imamo.

Škotska je bogata dežela. Imajo naftna polja, neizmerne možnosti za koriščenje obnovljivih virov energije, veliko prihodkov s področja turizma, ribolov, izvoz alkoholnih pijač ...

Škotska je bogata dežela zaradi svojih ljudi, tradicije, zgodovine …

Naslednje leto predvidevajo ponovni referendum o samostojnosti. Javno mnenje se je že nagnilo na njihovo stran zaradi prepoznih ukrepov angleške vlade v primeru širjenja koronavirusa. Zdaj že vemo. Njim so življenja sveta. In zaradi tega, ker na vsak način želijo ostati v Evropski uniji, za kar se je izreklo preko 60 odstotkov prebivalcev. Jasno je, da tudi tega ne bodo dosegli.

Škoti pogosto rečejo, ko ti želijo dobro, držal bom pesti za tebe oziroma prekrižane prste. Zagotovo jih bom jaz zdaj držala zanje!
 

Preberite še:

Komentarji: