Evroposlanci nam delajo sramoto

Dr. Janez Tušek 2. avgusta odgovarja na moj prispevek, ki je bil objavljen 19. julija. Sicer nisem naklonjen polemiziranju, vendar se moram tokrat oglasiti, ker g. Tušek mojega pisma ni dovolj pozorno prebral in mi pripisuje stvari, ki niso resnične in so zame žaljive.

V prispevku sem napisal, da smo doma bili revni, pa tega ne obešam na veliki zvon, saj takšnih je bilo mnogo. Sam sem v času nižje gimnazije ministriral, pa se zaradi tega nisem počutil drugorazrednega ali manjvrednega. V času odraščanja, ko sem začel razmišljati s svojo glavo, sem se odrekel verovanju, začela pa me je zanimati tudi politika. Res je, da so po 2. sv. vojni mogoče preveč poveličevali NOB in njene pridobitve, da se je ljudem že nekoliko priskutilo. Če pa poznamo domobransko prisego, ki so jo domobranci izrekli ob koncu 2. sv. vojne, ko so bežali, potem je bilo poveličevanje NOB upravičeno. Domobranci so bili zame domoizdajalci, pravi domobranci pa so bili zame partizani, saj so branili in osvobajali domovino.

Odmev domačega razkola v Strasbourgu

In sedaj nam nekateri evroposlanci delajo sramoto, ko hočejo Jugoslaviji naprtiti totalitarizem, ki ga mnogi nismo občutili.

Napisal sem tudi, da se je poznalo, ko se je Tito leta 1948 razšel s Stalinom, ki je vladal s trdo roko, s totalitarizmom, medtem ko se je Tito zavzemal za socializem. Ne trdim, da je bilo po vojni vse lepo in prav. Bile so hude napake z domobranske in napake s partizanske strani. Sedanji desničarji potencirajo in izrabljajo napake partizanov za blatenje polpretekle zgodovine. Nič pa ne govorijo o beli gardi in domo(izdajalcih)brancih, o prisegi Hitlerju malo pred koncem vojne in o mnogih zločinih, ki so jih prizadejali med vojno.

O mojem članstvu v partiji, o katerem si g. Tušek izmišljuje neresnične stvari, pa tole:

V partijo sem vstopil nekaj let pred letom 1970. Po naravi sem kritičen, nisem pa kritikast. Poskušam biti objektivno kritičen. Tako sem pred vstopom v partijo mnogokrat kritiziral politične poteze partije in vlade. Ne vem, zakaj so me v partijo povabili – ali da bi me utišali ali so mislili, da bom manj kritičen? Ko sem postal član, sem bil še bolj kritičen do potez partije in državne politike, ker sem menil, da bomo le na tak način izboljševali sistem. Nobene prvorazrednosti nisem občutil in se je tudi nisem nadejal, g. Tušek. Ko sem imel priložnost postati direktor Delavske univerze, so mi prišle na uho govorice, da sem zato vstopil v partijo, da bom lahko direktor. Tisti čas je bila partija že itak na slabem glasu glede izkoriščanja partijskega članstva. Da ne bi še jaz na ta način omadeževal partije in šel za direktorja, sem takoj napisal izjavo, da odstopam od kandidature, in jo predal načelniku za družbene službe na občini.

In kaj sem imel od mojega članstva v partiji: več kot 20 let sem plačeval kar zajetno članarino, ko pa sem zavrnil direktorsko mesto, so me imeli mnogi za butca. Kakorkoli, imel sem in še imam mirno vest. Zato me prizadene takšno označevanje, kot ste si ga izmislili vi, g. Tušek, in pričakujem opravičilo, če ste ga sposobni izreči.

Da je bil prejšnji socialistični sistem premalo demokratičen, se strinjam, nikakor pa ni bil totalitaren, kot bi ga radi označili nekateri evroposlanci.

***

Milan Januška, Slovenj Gradec