O vrani in slepi pravici

Vrana vrani ne izkljuje oči je slovenski pregovor, ki pomeni, da si podobni ljudje ali tisti, ki imajo podobne lastnosti, ne bodo škodovali, še več, gre za idejo, da se tisti, ki imajo skupne interese ali značilnosti, pogosto zaščitijo ali si pomagajo, namesto da bi si škodovali.

Misel, da je pravica slepa, izhaja iz ideje, da bi morali zakoni in pravni postopki obravnavati vse ljudi enako, ne glede na njihovo rasno, spolno, versko ali socialno ozadje. Izraz »slepa« v tem kontekstu pomeni, da pravica ne sme imeti predsodkov ali vpliva drugih zunanjih dejavnikov, kot so osebna prepričanja ali interesi. Gre torej za idejo, da bi morala biti pravica nevtralna in nepristranska. Ko pravica »gleda brez oči«, to pomeni, da ne bi smela biti pristranska ali vplivana s tem, kdo si ali od kod prihajaš.

Nova odločitev v primeru kreditov v švicarskih frankih

Ponavadi omenjeni pregovor in misel bivata vsak zase in se ne prepletata oziroma zlijeta v enoten tok formalnih dogodkov, postopkov in odločitev. Ne pa tokrat in v primeru posojil v švicarskih frankih in sojenjih s tem v zvezi. Kot lahko preberemo, je sodnica Marolt Kuret od leta 2017 sodelovala pri najmanj devetih sojenjih na temo posojil v švicarskih frankih. Od tega je bila v petih zadevah poročevalka, torej vodja sodnega postopka, vmes pa tudi predsednica senata, ki je v teh zadevah odločal. V vseh primerih je sodni senat višjega sodišča odločil v korist ene od strani, posojilojemalcev. V nekaterih primerih je celo spremenil sodbo sodišča prve stopnje in pogodbe v frankih označil za nične. Sodnica je tako neposredno kreirala sodno prakso, ki so jo nato povzemala prvostopna sodišča.

Do tu ni nič spornega, če sodnica ne bi imela tudi sama že vrsto let najetega posojila v švicarskih frankih in če bi se pri tem izločala iz odločanja ter sojenja v teh zadevah. Februarja lani je prvič sama predlagala svojo izločitev, da pa je tudi sama stranka v postopku, v katerem se obravnavajo posojila v frankih, je sodišče obvestila šele novembra lani.

Sledila sta kar dva postopka pred sodnim svetom, suspenz in disciplinski postopek. Prvi je reagiral predsednik vrhovnega sodišča Miodrag Đorđević in sodnico suspendiral. Svojo odločitev je utemeljil s tem, da se od sodnikov utemeljeno pričakuje, da bodo dosledno predlagali svojo izločitev, če je njihova nepristranskost oziroma že videz nepristranskosti pod vprašanjem. V disciplinskem postopku pa so sodnici Marolt Kuret očitali storitev disciplinske kršitve opustitve sporočila o podanih zakonskih razlogih za izločitev oziroma nadaljevanje dela v zadevi, v kateri obstaja izločitveni razlog. Takšna disciplinska kršitev šteje za težjo kršitev.

Sodni svet višji sodnici odpravil suspenz

Ko je sodni svet odločal o sodničinem suspenzu, je utemeljil, da je predsednik vrhovnega sodišča spregledal, da sodnica že od februarja 2024 v sporih glede posojil v švicarskih frankih ne odloča več. Do domnevnih kršitev načela nepristranskega sojenja torej ne more več prihajati. Sodni svet je suspenz zato odpravil.

Disciplinsko sodišče pri sodnem svetu je v drugem postopku zaključilo tudi ta postopek, vendar brez razkritja, kako se je disciplinski postopek končal. Soglasno odločitev, da jo je oprostilo očitkov, je razkrila in javnost obvestila šele sodnica sama. Kaj je pretehtalo in kakšni so bili argumenti disciplinskega sodišča za takšno odločitev, pa ni mogoče preveriti.

Nezaslišano, zaskrbljujoče in žalostno. Sodni svet trdi, da je predsednik vrhovnega sodišča, ko je sodnico suspendiral, spregledal, da sodnica že od februarja 2024 ne odloča več v sporih o švicarskih frankih. Tako ne more več prihajati do nepristranskega sojenja. Kakšna argumentacija, logika in kakšno stališče sodnega sveta. Kaj sodni svet s tako argumentacijo in odločitvijo sporoča sodniški srenji in javnosti. Gre za dvojno učinkovanje, notranje in zunanje. Sporočilo sodnikom je: karkoli boste pri svojem delu zagrešili, vas bomo že nekako »pokrili«, tudi če bo utemeljeno s kakršnokoli še tako butalsko logiko. Drugo sporočilo pa je namenjeno javnosti. Ali se bo torej vsakdo, ki je v nekem sodnem postopku, lahko skliceval, da je zgleden državljan, saj je že več let preteklo od protipravnega ravnanja in se že več let ni pregrešil zoper postave, sodišče pa bo reklo, pozabimo na stare grehe, kar je bilo, je bilo.

Ko premislimo kontekst, v katerem se je odvijalo opisano dogajanje, je videti, da je veliko takega že videno.

Vendar pozor. Pomembna razlika je v tem, da se je »tovarišijstvo« tokrat pokazalo v sodni veji oblasti. Če sodni svet ugotavlja, da je predsednik vrhovnega sodišča spregledal, da sodnica v sporih ne odloča več in do pristranskega sojenja ne more več priti, pa nikakor ne bi smel tudi sam spregledati predsednikove utemeljitve, da se od sodnikov utemeljeno pričakuje, da bodo dosledno predlagali svojo izločitev, če je njihova nepristranskost oziroma že videz nepristranskosti pod vprašajem. Bistvo sodnikove funkcije je nepristransko in pošteno sojenje v skladu z zakoni. Če se to zamaje, se lahko poslovimo od pomembnega stebra družbene stabilnosti. Skratka, gre za pravno varnost in gre za ugled pravosodja v družbi, k čemur ne pripomorejo teoretiziranja predsednice sodnega sveta odvetnice Urške Kežmah. Sodna veja oblasti nemudoma najde argument zoper zunanje nedopustno vpletanje vanjo, če kdo kritično pogleda kako njeno odločitev. Sama pa ne zmore notranje refleksije ob v nebo vpijočih primerih. To ima za posledico padanje ugleda sodstva. Nedvomno k temu prispeva tudi sodni svet, ki, če je to potrebno, »povozi« odločitev predsednika vrhovnega sodišča, sodniško etiko in človeško poštenost.

***

Vladimir Dejan, Ljubljana