Pogasimo požar v Ukrajini

Ne le Slovenija, vsa združena Evropa bi se morala zavzeti za mirovna pogajanja, za dialog med sprtimi stranmi.
Fotografija: Izhajal bom iz temeljnega razmisleka, kaj je sploh tisto, kar bi bilo vredno preštevanja toliko človeških žrtev na obeh straneh spopada »za neki prav«. FOTO JOŽE SUHADOLNIK/DELO
Odpri galerijo
Izhajal bom iz temeljnega razmisleka, kaj je sploh tisto, kar bi bilo vredno preštevanja toliko človeških žrtev na obeh straneh spopada »za neki prav«. FOTO JOŽE SUHADOLNIK/DELO

Ta krik vpijočega v puščavi je namenjen politikom, diplomacijam in slovenski pameti. Ne bom ponavljal dnevnega števila žrtev na obeh straneh ukrajinskega spopada. Izhajal bom iz temeljnega razmisleka, kaj je sploh tisto, kar bi bilo vredno preštevanja toliko človeških žrtev na obeh straneh spopada »za neki prav«. Nič ni vredno toliko! Vredna bi bila le zdrava pamet na obeh straneh, ki bi pogasila ta uničujoči požar. A žal te pameti ni zaslediti pri nobeni od vojskujočih se straneh, tudi ne s strani nekaterih zagnanih opazovalcev znotraj EU, ki so doslej od blizu radovedno opazovali to norijo in razrušena človeška ognjišča. Gledali so sliko, ki ni nič manj katastrofalna ter boleča od podob Hitlerjevih osvajalskih pohodov ter genocida nad Židi v drugi svetovni vojni. Razen čustvenih izrazov podpore in solidarnosti ukrajinskemu vodstvu žal ni bilo zaslediti jasnih in klenih besed obema stranema v stilu: Skrajni čas je, da končate vojno!

Upravičenost takega poziva narekuje vrsta razlogov in v zadnjem času razgrnjenih dejstev, začenši z ukazom Zelenskega o povrnitvi Krima in Donbasa Ukrajini. To je Rusija razumela kot vojno napoved, pokazali so se prvi obrisi zubljev požara, ki je »pogoltnil« tudi sporazum iz Minska. Zajel je velik del juga Ukrajine, poseljenega pretežno z Rusi in s po večini njim naklonjenimi Ukrajinci. Ta spopad je zaradi občutne ruske premoči v artileriji doslej terjal več sto mrtvih ukrajinskih vojakov dnevno.

In kaj je medtem počela Slovenija kot stranska opazovalka te rusko-ukrajinske »koride«? Po nepotrebnem se je zapletla v konflikt z eno naših zavezniških držav iz druge svetovne vojne, ki je z največ človeškimi žrtvami prispevala k njenemu koncu, namesto da bi od obeh vpletenih strani odločno terjala prekinitev vseh sovražnosti in pokazala smer korakov k pogajalski mizi ter tako spodbudila mirovni proces.

Žal tudi soliranje J. Janše in ministrska gesta Fajonove k temu nista kaj prida pripomogla. Tudi ob rokovanju von der Leinove z Zelenskim ni bilo zaslediti odločnega poziva ukrajinskemu vodstvu, naj čim prej konča spopade in začne mirovne pogovore z rusko stranjo. Z enakim sporočilom naj bi se vodstvo EU obrnilo tudi na Putina! Tako pa je večina dosedanjih obiskovalcev ukrajinskega vodstva napeljevala k lažnemu upanju v »pravično zmago« Ukrajine in poraz Rusije. Realno gledano pa se zmaga obema stranema nasmiha le s sklenitvijo trajnih mirovnih sporazumov.

Predstavniki EU, ki se podajajo v objem prvakov Ukrajine brez vztrajanja pri tem dejstvu, so sokrivi za nadaljevanje tamkajšnje krvave morije in korake v nadaljnji somrak civilizacije. Po mojem mnenju so glede odnosa Slovenije do ukrajinske vojne sprejemljive v prvi vrsti pobude in pozivi k mirovnim pogovorom, zagotavljanje humanitarne pomoči beguncem ter pomoč v medicinski opremi in storitvah razminiranja. Najmanj pa v takih ali drugih oborožitvah! Odločevalcem v Sloveniji bi moralo to pomeniti nič manj kot »11. božjo zapoved«. Manj sramežljivo bi se morale slovenske oblasti opredeliti zoper nadaljnje širitve Nata, ki z njimi tišči že pred nos Rusije. Dobro se je spomniti, da je bil do ekspanzije Nata na vzhod skeptičen že nekdanji ameriški državni sekretar H. Kissinger, ki je to ocenjeval kot začetek nove hladne vojne.

Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je 7. julija prek spleta nagovoril slovenski parlament in povabljene goste. FOTO JURE ERŽEN/DELO
Ukrajinski predsednik Volodimir Zelenski je 7. julija prek spleta nagovoril slovenski parlament in povabljene goste. FOTO JURE ERŽEN/DELO

Sploh pa ni videti racionalnih razlogov, da bi se Slovenija še naprej uvrščala med goreče vazale ZDA, med podpornike politike, ki je puščala za seboj le pogorišča (v Iraku, Afganistanu, Siriji itd.). Vojaški spopadi, ki so jih podžigali ZDA in Nato, niso doslej prinašali nič drugega kot opustošenje, kaos in človeško trpljenje. Je bilo kje v napadenih državah potem zaznati vsaj za ščepec več demokracije, še zlasti pa manj revščine?

Ne le Slovenija, celotna združena Evropa bi se morala zavzeti za mirovna pogajanja, za dialog med sprtimi stranmi, da bi tako zagotavljali mir, sožitje narodov in držav. Namesto zahodne, zlasti ameriške destrukcije naj bi se evropska politika in znotraj nje Slovenija zavzemali za trezno dialoško iskanje poti k miru, k prenehanju sovražnosti in nadaljnjega netenja te velike katastrofe 21. stoletja.

Tudi potezi J. Janše in še posebej zunanje ministrice T. Fajon sta imeli priložnost prispevati k iskricam svetlobe na tem tako mračnem obzorju spopada vpletenih naših prijateljskih držav.

Prebivalci ukrajinskih mest bi si zaslužili učinkovitejšo zaščito lastne države pred sovjetskimi raketami, saj poleg raketnih in drugih artilerijskih izstrelkov na njihova dvorišča prebivalce ubijajo tudi granitne kocke in porušeni zidovi. Ni mogoče spregledovati dejstva, da ukrajinska vojaška poveljstva preveč izpostavljajo civilno prebivalstvo mest kot tarčo napadalcev. Do koncentracije sil ukrajinske vojske na urbanih območjih je postala kritična že tudi organizacija Human Rights Watch, ki v tej taktiki obrambe pogreša ukrajinske ukrepe za zaščito lastnega prebivalstva in civilnih objektov (šol, vrtcev, bolnišnic) pred napadi ruske vojske. Med hipokrizijo prve vrste sodijo tudi odkritja, da so številne komponente, brez katerih njihove rakete ne letijo, Rusi kupovali od ameriških izdelovalcev mikročipov.

Včasih je videti, kot da so ob koncu druge svetovne vojne takratne velesile premogle več senzibilnosti pri iskanju kompromisov o prihodnji ureditvi sveta in zagotavljanja miru v njem, kot to zmorejo (hočejo) danes.

Zato, za božjo voljo, mednarodne mirovne ustanove s skupščino OZN in varnostnim svetom ter organi EU na čelu prižgite čim prej svetlobo na mračnem obzorju te naše, ne tako daljne soseščine. Tudi OZN s svojimi mirovnimi organi je, kot se dozdeva, postal neke vrste »brezzobi tiger«, opešan in nekoliko zaspan varuh civilizacije. Navedene in druge mednarodne ustanove so se doslej obnašale, kot da so predaleč od eksplozij raket in grmenja topov, od ognjenih zubljev in porušenih domov ter nedolžnih človeških žrtev.

 
 

 

 

Preberite še:

Komentarji: