Pozabljeni ljubljanski Južni trg

Že v moji mladosti, ko je bil Plečnik še živ, se je govorilo o gledališču na tem trgu, sicer o opernem ...
Fotografija: Ni ministra, ki bi se zavedal, da Slovensko narodno gledališče – Drama mora biti v centru mesta, ne na obrobju. Ni ministra, ki bi se boril za Južni trg ... Foto Jože Suhadolnik/Delo
Odpri galerijo
Ni ministra, ki bi se zavedal, da Slovensko narodno gledališče – Drama mora biti v centru mesta, ne na obrobju. Ni ministra, ki bi se boril za Južni trg ... Foto Jože Suhadolnik/Delo

Delo nam je predstavilo mnenje arhitektke in urednice Nine Granda o dojemanju in sprejemanju t. i. Južnega trga v Ljubljani – predvsem v dometu Jožeta Plečnika. Vidim, da je zgodovinski spomin popolnoma pozabljen. Nina Granda sicer v članku omenja tudi rešitev za ta trg v zvezi z novogradnjo Drame, nima pa nobenih zgodovinskih podlag, na katere bi se oprla.

Naj ji bom v pomoč.

Že v moji mladosti, ko je bil Plečnik še živ, se je govorilo o gledališču na tem trgu, sicer o opernem, ne dramskem. Minister za kulturo in šolstvo v prvi vladi 1945. Ferdo Kozak je razširil svoj kulturni načrt, ki ga je zasnoval že leta 1935. Iz spominov Josipa Vidmarja lahko navedem povzetek tega Načrta glede potrebe za slovensko kulturo: »… (Ferdo Kozak se je) naslonil na že omenjeni članek iz leta 1935, ki ga je času in že doseženemu ustrezno dopolnil. Podrobneje se v njem ukvarja zlasti z gledališči. Zahteva novo operno hišo, v razširjeno staro naj se vseli Drama, v sedanje dramsko pa Mestno gledališče. Zahteva pa tudi kakih pet poklicnih gledališč v manjših središčih in novo poslopje za mariborsko gledališče. Predlaga vrsto muzejev: muzej osvobodilne borbe, zgodovinski muzej, etnografski, stanovanjski in muzej osebne kulture, muzej mesta Ljubljane, prirodopisni, šolski, zemljepisni, Prešernov in muzej slovenske moderne. Ravno tako pa tudi vrsto lokalnih muzejev. Predlaga novo poslopje za centralni arhiv, za veliko ljudsko knjižnico in čitalnico z dvorano za kino. Zelo mu je važna galerija tujih mojstrov, za katero je v Sloveniji veliko raztresenih eksponatov. Zahteva veliko koncertno dvorano, baletno šolo z internatom, reorganizacijo šole za umetno obrt, ki naj se poveže z Domom. Dograditev Slovenske akademije znanosti in umetnosti in univerze. Možnosti za filmsko produkcijo in nova poslopja za velike založbe in še skrb za spomenike, predvsem Levstiku in Cankarju (…) Ta njegova kulturna oporoka obsega zahteve ali predloge za vse kulturne ustanove, se pravi za njihovo tehnično usposobitev. Ne dotika pa se njihove notranje vsebine, ki se mu je zdela sama po sebi jasna.«

Če naredimo rekapitulacijo od takrat načrtovanega do danes, potem naj dam teh nekaj točk v razmislek.

1. Na gledališkem področju smo nekako uspeli po Sloveniji, nikakor pa ne v Ljubljani. Opera je rešena prostorsko, ne pa vsebinsko. V Slovenskem narodnem gledališču je degradiran slovenski jezik. Vsi vemo, da je Drama v katastrofalnem stanju prostorsko (vsebinsko še ne), pa do zdaj ni bilo ministra, ki bi se tega lotil. Ni ministra, ki bi se zavedal, da Slovensko narodno gledališče – Drama mora biti v centru mesta, ne na obrobju. Ni ministra, ki bi se boril za Južni trg, kaj šele, da bi se boril za gradbeno jamo v Tobačni tovarni (ki menda predvideva 3 tisoč parkirišč). Tudi glavni ljubljanski urbanist je bolj zavzet za visoke stolpnice na ljubljanskih vratih, ki naj zakrijejo grad iz fevdalizma, pa betonske kocke brez vrtov v meščanskih vilskih predelih mesta. Samo da z županom in njegovo ekipo preštevajo denarce. Me pa prav zanima, kaj preštevajo ministri?

2. Kar se muzejev tiče, nam je iz Kozakovega spiska izpadel muzej slovenske moderne. Mesto se sicer po obnovi Cukrarne sklicuje, da naj bi bila ta hkrati posvečena moderni, a vsebinsko je le malo sledi moderne. Je bolj posvečena eliti kot pa siromašnim umetnikom. Je pa zdaj Cukrarna »zagrešila«, da ne bomo dobili večje teatrske dvorane, saj jih imamo po presoji samozadostnega župana v Ljubljani dovolj, če ne morda še preveč.

Kar se tiče predvidenega muzeja osamosvojitve, naj rečem le to, da bo posvečen le izbranim »asamasvajiteljem«. Iz izkušnje razstave Na temni strani meseca pa lahko rečem, da bodo glavni akterji osamosvojitve zamolčani in izpuščeni – to so ljudje, državljani Republike Slovenije.

3. Za galerije je lepo poskrbljeno, njene vsebine po Ljubljani pa že nadzorujejo politični kadri, tako da pričakujem, da bo kmalu izbrisana likovna kultura iz obdobja 1941 do 1991 in zamenjana s kulturo večinske veroizpovedi, ki naj bi bila v tem obdobju zamolčana, po letu 1991 pa bo posvečena predvsem domačijskemu stilu in okusu »asamasvajiteljev«.

4. O novi stavbi centralnega arhiva kot tudi o NUK-2 ni ne duha ne sluha. Hvala bogu je razvejana po vsej Sloveniji knjižnična mreža, filmske dvorane pa so nekako prišle iz mode.

5. Menda je za Slovenijo in Ljubljano dovolj Cankarjev dom. Če so bili prej koncerti v Tivolski dvorani, so lahko zdaj tudi v Stožicah. Sploh pa ima Ljubljana svoj poletni festival, ljudje, ne le zaradi covida-19, ampak nasploh ne plešejo več, da bi potrebovali plesne dvorane …

6. Pri filmu smo videli, da se kulturna politika predvsem uklanja diktatu kapitala, preferira pa domačijsko-čitalniško usmeritev.

7. Velike javne založbe so se od Kozaka po letu 1991 sprivatizirale, tudi časopisne, le RTV Slovenija je ostal javni zavod, ki pa mu sedanja politika zavija vrat. Tako zavijanje vratu sem doživela v Cankarjevi založbi. Mladinska knjiga je zavila vrat kuri, ki nese zlata jajca. Ne govorim o dobičku, govorim o pomenu kulture v slovenskem jeziku. Danes nimamo niti enega založniškega javnega zavoda, ki bi skrbel za slovenski jezik, ne le v leposlovju, ampak v vseh zvrsteh jezikovne slovenske kulture (poleg leposlovja še v publicistiki, leksikografiji, dvojezičnih slovarjih, enciklopedistiki itd., itd.).

8. Kozaku in njegovim se v tistem času ni sanjalo o globalnem svetu. Predvsem govorim o tem, da se jim ni sanjalo, kako naj slovenska kultura prodre v svet. Naši kulturniki se divje prepirajo, kdo naj se prevaja, kdo naj predstavlja slovensko kulturo, npr. na frankfurtskem knjižnem sejmu. Kultura mora biti nadčasovna in neideološka, mora pa biti slovenska. Zato sem našim kulturnim ministrom predlagala, da naj se v Frankfurtu dogovorijo s frankfurtsko operno hišo in omogočijo gostovanje slovenskih umetnikov, ki bodo predstavili povezavo besede in glasbe, tj. Kogojeve Črne maske pod Lajevčevo taktirko in prekrasno Hraniteljevo kostumografijo. To spada v kulturen umetniški svet, enako kot Prešeren in ne kot Alamut in jezuiti.

Da, preostane nam le še vsebina.

Preberite še:

Komentarji: