Romi v svoji državi nimajo nacionalnih pravic

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, skupaj z ministrstvom za vzgojo in izobraževanje, je pripravilo ukrepe na področju predšolske vzgoje, izobraževanja in zaposlovanja, s katerimi naj bi zagotovili integracijo Romov in mirno sobivanje z večinskim prebivalstvom. Vključitev romskih otrok v vrtce bo postala obvezna, z uvedenim 270-urnim programom učenja slovenščine, ki je ti otroci ne znajo – čeprav od rojstva živijo v Sloveniji, prav tako večinoma njihovi starši in stari starši.

Kaj to pomeni? Da po narodnosti ti slovenski državljani niso Slovenci, vendar v svoji državi nimajo nacionalnih pravic kot jezikovno priznana narodnostna manjšina.

Pred leti smo brali v časopisih, da so že uspešno delovali romski vrtci po romskih skupnostih, financirani s strani EU projekta. Ali so bili ti vrtci izvajani z uporabo romskega jezika ali slovenskega? Gre za bistveno razliko – izobraževanje da, ne pa prisilno »potujčevanje«.

Pred šolo obvezno v vrtec, da se naučijo slovenščine

Koliko so bili predstavniki romske skupnosti (naroda?) vključeni v pripravo zakonodaje?

Ali je res, da so se novomeški Romi v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja pritožili na OZN, da so žrtve genocida? Če se je to res dogajalo, bi morali narodnostna stališča Romov vsekakor upoštevati, na njih graditi naprej reševanje romskega vprašanja v državi.

Občina Novo mesto se je v sedemdesetih letih 20. stoletja (pred cca 50 leti!) lotila reševanja vprašanja naselitve Romov, v nekaj »slovenskih« vasi je pritaknila po nekaj novih stanovanjskih hiš in vanje skušala naseliti Rome. Predstavniki romske skupnosti so se uprli in naj bi se pritožili na inštitucije Združenih narodov, da se nad njimi vrši genocid – prisilno razseljevanje in s tem raznarodovanje. Iz istega razloga je verjetno izviral tudi odpor do zaposlovanja, prav tako do prisilnega izobraževanja v samo slovenskem jeziku.

Romsko vprašanje danes bi moralo biti torej v prvi vrsti »narodnostno vprašanje«, potem pa ureditvi tega sledijo lahko vsi nadaljnji družbeni ukrepi – bivalno sprejemljiva naselitev s posebno obravnavo zatečenega stanja, lastniških pogojev (z intervencijo države) in legalizacije nelegalnega v prostorskih aktih, socializacija romskih družin, narodnosti prilagojeno izobraževanje.

Policisti se borijo z lažnimi informacijami o Romih na spletu

V krajih severne Afrike (Alžirija in sosede) za njihova nomadska ljudstva danes uradno uredijo bivalne pogoje z vključevanjem v šolski sistem vred, pri nas pa še pogojev stalne naselitve za specifične naseljence nismo zmožni urediti.

Nerazumljivo je, da Romi, kot zelo stara narodnostna (in po vsem sodeč ne samo etnična, kar ni isto) manjšina pri nas (od 11. oziroma 15. stoletja dalje), nimajo urejenega obveznega (!) osnovnega šolanja v svojem jeziku.

Ko bomo v Sloveniji to vzpostavili, jih bomo šele lahko sankcionirali za bojkot šolanja in ostalih obveznosti. Diplomsko delo na FDF diplomantke Tine Koščak že leta 2011 opredeljuje vprašanje razlike med integracijo in asimilacijo romskega ljudstva in kaj to pomeni za prizadete.

Definicija genocida vključuje po mnenju zgodovinarja Omerja Bartova katerokoli od dejanj, storjenih z namenom v celoti ali delno uničiti neko narodnostno, etnično, rasno ali versko skupino kot tako, ne enostavno pobijanje ljudi, ustvariti nezmožnost, da se grupa organizira v svoji identiteti – kar nacionalna asimilacija prav tako preprečuje.

***

Martina Lipnik, univ. dipl. inž. arh., Ljubljana