S ponjavo prekrita zgodovina
Pisanje o bližnji preteklosti ni hvaležno početje, ne glede na to, ali si tudi sam udeleženec časa in dogodkov, o katerih pišeš. Vendar številne razprave v predvolilnem času, ki ga živimo, kljub temu zahtevajo razmislek o tem, ali se oglasiti ali biti tiho. Ljudje namreč velikokrat z iskrenimi nameni povemo in tudi zapišemo marsikaj o posameznih pomembnih, tudi zgodovinskih dogodkih. Z veliko lahkoto zapisano trditev predstavimo kot resnico in samo resnico.
Tistim piscem in avtorjem različnih prispevkov, ki niso zgodovinarji, se lahko marsikaj spregleda, saj obstajajo različna mnenja, in isti dogodek lahko dva udeleženca predstavita zelo različno, čeprav sta ga doživela skupaj. Obstajajo pa tudi dejstva, ki jih zgodovinarji ne smejo ali jih vsaj ne bi smeli prezreti. Obstaja tudi laž, vendar se v resnem zgodovinopisju zelo redko obnese na dolgi rok. Prej ali slej bo lažnivec razkrinkan in od njegovega »truda« bodo imeli kratkoročno korist le njegovi delodajalci oziroma tisti, ki želijo (ali so želeli) preteklost prilagoditi svoji »politični liniji« ali celo svojim strankarskim interesom. Novejša zgodovina je polna takšnega početja in tudi naša, slovenska, ni imuna na ta pojav.
Nobenega dvoma ni, da je ohranjanje objektivnega večinskega zgodovinskega spomina za vsak narod izrednega pomena. Ne spominjati se vloge generala Maistra, upora in trpljenja Primorcev pod fašizmom v tridesetih letih minulega stoletja, upora tigrovcev in nato oboroženega boja borcev slovenske partizanske vojske bi bilo zgodovinsko napačno. Enako velja za dogodke ob koncu devetdesetih let 20. stoletja, ki je bilo stoletje dveh svetovnih vojn in oboroženega odpora Teritorialne obrambe in milice zoper JLA v obrambo slovenske samostojnosti.
Kontinuiteta z bivšim družbenim redom ali začetek zgodovine: Po vseh izrečenih in zapisanih besedah po osamosvojitvi Slovenije je povsem jasno, kar je sicer samoumevno, da je vsaka država v osnovi ideološka, da z vso svojo strukturo brani ustavno ureditev in se legitimira tako, da poudarja vse postulate nove države in hkrati omalovažuje ali celo zanika kakršno koli kontinuiteto z nekdanjim družbenim redom. S stališča narodove zgodovine pa je vsakokratna ustavna ureditev družbe zgolj ena od etap narodovega razvoja skozi mnoge institucionalne oblike. Zato je s stališča narodne zavesti odrekanje kontinuitete kratkovidno dejanje in do obisti žaljivo do vseh, ki so se skozi zgodovino trudili za narodovo samobitnost in so mnogi zanjo dali tudi svoje življenje. Narodova samobitnost pa je pred vsakim svetovnim nazorom in iz njega izhajajočim političnim prepričanjem. Zato tudi praznovanja raznih zgodovinskih dogodkov, predvsem iz NOB, ne vzpostavljajo nikakršne zveze z ideologijo nekdanje skupne socialistične države. Tovrstni očitki ostajajo na ravni ideoloških razprtij, in tisti, ki to počno, ne razumejo, da gre za bistveno več. Gre za narod in državo, za kontinuiteto slovenske državnosti, ki se je vzpostavljala počasi, tudi z dejanji mnogih pred nami. Zanikanje kontinuitete žal kaže na nesamozavest pomembnih predstavnikov naše države. Samozavestne države namreč nimajo težav s sprejemanjem vseh plati svoje zgodovine. Tega bi se morali zavedati vsaj ob nedavnem dnevu naše suverenosti.
Na stolu pohabljene zgodovine: Vprašanje zanikanja zgodovinskih dejstev s ciljem dokazovanja, da se je »prava« zgodovina začela šele ob koncu 20. stoletja, je eden od vzrokov za naš »razkol«, udejanjati pa se je začel po osamosvojitvi Slovenije in na prehodu v novo družbeno ureditev. Vendar, vrnimo se v čas travmatičnega obdobja naše zgodovine. Okupacija Slovenije aprila 1941 je ustvarila nepričakovana dejanja, prinesla dvome in usodne odločitve. Ali se upreti okupatorju ali na toplem in suhem počakati, da to namesto nas opravi kdo drug? Čemu nepotrebne žrtve v maloštevilnem narodu, naj se spopadajo veliki in številnejši narodi. Saj nas Cerkev vendar uči, da se je treba upreti brezbožnemu komunizmu in njih revoluciji. Ne glede na vse dvome je bila v Evropi »druga« Slovenija tista, ki je prva dvignila zastavo oboroženega boja proti tujemu gospodarju.
Vprašanja, ali smo bili na pravi strani zgodovine, so popolnoma odveč in jih po navodilih predvsem desnih politikov postavljajo strankarsko zaslepljeni ljudje. Žal so med njimi tudi zgodovinarji, ki postavljajo odpor proti okupatorju na sodni stol »pohabljene zgodovine« (Karlo Nanut: Premišljevanje o Sloveniji, Ljubljana 2020). V zapisu obravnavano obdobje je bilo obdobje, ko se je pisala zgodovina sveta, Evrope in seveda tudi naša, slovenska zgodovina. V tej zgodovini je zapisano tudi, da je slovenska partizanska vojska pred okupatorjem in domačimi izdajalci rešila 439 britanskih vojnih ujetnikov in 806 letalcev, od tega 689 Američanov, 11 Britancev in dva Sovjeta. Številke navajam le kot pojasnilo tistim, ki še vedno verjamejo, da so pripadniki domobranstva zavezniške pilote in padalce predajali nemškim enotam zato, da bi jih ti vrnili v njihovo domovino. Tudi ta dejanja veliko povedo, na katero stran zgodovine spadamo.
»Kaj le s teboj, s teboj bo, narod moj?«*: Ob listanju še ne tako starih časopisov sem naletel na zapis, da naj bi v času obiska ameriškega zunanjega ministra Mika Pompea slovenska vlada v »sramu in sovraštvu« do lastne zgodovine zakrila fresko v koncertni dvorani Vile Bled. Vila Bled je nekoč služila kot počitniška rezidenca jugoslovanskega predsednika Josipa Broza - Tita in v njej je tudi freska iz leta 1947, naslikana v slogu socialističnega realizma, ki upodablja prizore iz narodnoosvobodilnega boja in kasnejše obnove domovine. Zelo zanimivi so odgovori in obrazložitve tako predstavnikov takratne vlade kot tudi Javnega gospodarskega zavoda za protokolarne storitve RS (JGZ Brdo). Berem izjavo JGZ Brdo: »Sprejem ameriškega zunanjega ministra Pompea je bil na terasi Vile Bled in ne v dvorani, kjer je freska. V to dvorano gospod Pompeo sploh ni vstopil.« V nadaljevanju opisujejo »pravi razlog« zakritja freske, in sicer, da dvorana ob slabem vremenu služi kot »rezervna« lokacija za poroke: »Če naročnik želi (in pri porokah jih to večina želi), fresko zakrijemo z belo zaveso.«
Čemu se čuditi današnjim razmeram glede spoštovanja lastne zgodovine, ko predstavniki ustanove pod upravljanjem Vlade Republike Slovenije s tako abotnimi razlagami pojasnjujejo nedostojno ravnanje z zgodovinsko in kulturno dediščino?
Vendar se ne čudimo. Korenine takšnega sprevrženega početja sodijo že v zgodnja devetdeseta leta minulega stoletja, ko se je novim oblastnikom zdelo nujno, »da mora država z vso svojo strukturo braniti ustavno ureditev in se legitimirati tako, da poudarja vse postulate nove države, in hkrati omalovaževati ali celo zanikati kakršno koli kontinuiteto z bivšim družbenim redom«. In tako je bilo treba preimenovati na stotine ulic in trgov, ki so kakor koli dišali po nekdanjem družbenem redu. Nekoliko cinično se sprašujem, seveda v duhu takratnih oblastnikov, zakaj ne bi porušili in razbili spomenikov, ki spominjajo na upor slovenskega naroda zoper fašizem. Kaj pa šole in vojašnice, v katerih se izobražujejo mladi za svoje nove poklice in obrambo svoje domovine, jih je treba preimenovati ali morda celo porušiti? Programe izobraževanja o drugi svetovni vojni in vlogi slovenske partizanske vojske so seveda skrčili do neprepoznavnosti. Zanimivo, da je enako tudi s programi glede osamosvojitvene vojne. Bodimo pa tudi objektivni. V Sloveniji le ni bilo množičnega uničevanja vsega, kar je le dišalo po nekdanji družbeni ureditvi, kot so številni primeri v državah vhodne Evrope.
Vloga medijev: Kratek, vendar vsebinsko pomemben mednaslov naj bo nadomestilo zaključku mojega razmišljanja. Vloga medijev je izrednega pomena tako pri predstavljanju znanstveno utemeljenih resnic kot tudi pri informiranju javnosti o dogodkih, organiziranih v spomin na vse, kar je povezano z narodovo zgodovino in njegovim uporništvom. Vendar pa smo v zadnjih desetletjih priča primerom ponarejanja zgodovine, tako da številni, ne samo mladi, verjamejo, da se je slovenski narod v drugi svetovni vojni boril na napačni strani zgodovine, Slovenijo pa je osamosvojilo le nekaj posameznikov. Avtorjem, predvsem posameznim zgodovinarjem, je s pomočjo strankarskih pa tudi nekaterih drugih medijev uspelo zasejati dvom o resnici o uporništvu slovenskega naroda. Nenehno ponavljanje laži kot glavnega sredstva propagande po zgledu Josepha Goebbelsa je veliko dejstev o naši zgodovini potisnilo v »temno vežo zgodovine«.
*Karel Destovnik Kajuh: Zbrano delo, Pesmi, Zavod Borec, str. 233.
