Zdaj moram biti previdna v pogovorih ...
Nekega aprilskega jutra po volitvah sem začela razmišljati, kaj vse se bo verjetno spremenilo. Zavedela sem se, da bom morala biti bolj previdna v pogovorih z znanci, saj nikoli ne veš, koga je kdo v samoti volilne kabine dejansko obkrožil.
Previdna, previden … Tedaj mi stopi pred oči že dolgo znani pregovor, ki smo ga nekako zarotniško izrekali v pogovorih z zaupnimi prijatelji: Zdaj je svoboda, biti moramo previdni! Nisem pa se mogla spomniti, od kod to. Pomislila sem na Ježka in Alberta Paplerja, ki sta kraljevala na radiu v razvedrilnih oddajah. To domnevo sem hitro zavrgla, saj se v njunih časih pri takih vsebinah nihče ni šalil, saj so bile te tematike resne in za velik del prebivalstva skrajno boleče. Vprašala sem dve prijateljici, obe sta pregovor poznali, a le ena je točno vedela, da je »na svitlo« prišel v osemdesetih letih v komediji Toneta Partljiča Moj ata, socialistični kulak. Uprizorili so jo v ljubljanski Drami leta 1983, štiri leta zatem pa je Matjaž Klopčič napisal scenarij in posnel zelo uspešen film.
Seveda sem se odpravila v Mestno knjižnico in si izposodila Partljiča. Komedija se dogaja v štajerski vasi, spoznamo imenitne pojme, kot so agrarna reforma, kulaki, kolhozi, boljševiki, informbiro, dialektika, kolektivizacija, kmetijska obdelovalna zadruga, melioracijski ukrepi itd. Več nastopajočih pa ob raznih priložnostih opozarja na previdnost, najznačilnejši je Vanč v poglavju Socialistični kulak: V svobodi pa nikoli ne veš, ali govoriš prav ali ne … zato bodi previden.
