V razpravi o šoli je veliko populizma

Trenutna »široka« razprava o potrebnih spremembah na področju šolstva kaže, da se je zgodilo nekaj, česar prejšnje vlade dveh desetletij niso doživele in zdajšnja ni pričakovala. Osredotočenost aktualne vlade (če ocenjujemo po predvolilnih obljubah) so bila druga področja: gospodarstvo, zunanja politika in še marsikaj drugega, le šolstvo ne. O tej obsežni razpravi priča velika pripravljenost politike, da sliši volilno bazo. Na kratko, zgodil se je populizem, ki se na našo žalost nadaljuje v nadaljnjih obljubah odgovornih uradnikov in politikov.

Govorimo o šoli prihodnosti, nimamo pa šole, ki jo zaslužijo sedanje generacije učencev in šolnikov. To bi imeli, če ne bi v zadnjih dveh desetletjih na učno-vzgojne programe obesili zdaj že nepregledno količino balasta, ki ovira ustvarjalno delo v izobraževalnih ustanovah. Na zunaj velja, da je naš šolski sistem dober, kar potrjujejo tudi zunanji kazalci. Razpravljavci o spremembah na splošno ocenjujejo, da je naš šolski sistem dober, a imajo vtis, da bi ga morali spremeniti. V središče postavljajo učenca, vsak s svojega zornega kota. Vsak krog deležnikov ima svoje namene, zato bo na načrtovanih posvetih o prihodnosti na področju vzgoje in izobraževanja izraženo izredno veliko želja.



Naša izobraževalna vertikala resnično potrebuje spremembe, vendar probleme v njej povzročajo tudi sodobni otroci in sodobni starši. Že dolga leta si izboljšav, ne le sprememb, najbolj želimo šolniki. Ob vsaki menjavi vlade in ministra z optimizmom zremo v ukrepe, ki bi izboljšali učinkovitost vzgojno-izobraževalnih prizadevanj. Vsakič poslušamo obljube in smo razočarani nad togostjo vladnih služb ter silovitim prehodom v birokracijo.

Kot odgovor na zdajšnje zahteve javnosti po spremembah predstavniki resornega ministrstva izjavljajo, da je v prihodnje nujna razprava za pripravo nove Bele knjige kot osnovnega dokumenta delovanja šolskega podsistema. Tudi parlamentarni odbor za izobraževanje, znanost, šport in mladino je podal predlog ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport (v nadaljevanju MIZŠ), »da v prihodnjih mesecih organizira in usmerja široko razpravo o pripravi novega strateškega dokumenta s področja vzgoje in izobraževanja«.

V resnici je nov strateški dokument nepotreben, ker najverjetneje nismo uspeli udejanjiti niti »stare« Bele knjige. Sicer pa o tem lahko le ugibamo, ker se v zadnjem desetletju nikomur v državi ni zdelo primerno narediti raziskave o tem. Problem so pogoji, v katerih šolniki izvajamo navodila Bele knjige! Soočeni smo namreč s povsem zastarelim in škodljivim sistemom organizacije in delovanja javnih zavodov, ki generira odvzem (tudi) vzgojnih kompetenc izobraževalnim institucijam in šolnikom – z diktaturo formalizma, ki se je preko birokratske nadvlade zažrla v vse pore delovanja šolnikov. Trenutna raven šolskega sistema je res na dokaj visoki (in nikoli zadovoljivi) ravni predvsem zaradi vneme šolskih kolektivov na vsaki posamezni šoli v naši državi, ki se trudijo presegati diktaturo formalizma, ki se vsakodnevno v vedno večji meri zažira v šolsko delo in duši učinkovitost šolskega sistema.



Problem potrebnega razvoja šolskega sistema tiči v (ne)namerno prezrtem MIZŠ, ki tudi ob prihodu nove vladne garniture ne spreminja načina delovanja prejšnjih vlad. Z neverjetno indiferentnostjo ob trenutnem viharju se resorni minister postavlja kot mediator med »deležniki« in napoveduje nov strateški dokument, kar seveda služi zgolj pridobivanju časa ob hkratnem ignoriranju najpomembnejših problemov. Isto ministrstvo hkrati ne vidi potrebe v spreminjanju lastnega delovanja, ki je pripeljalo do današnjega (tudi za šolnike) nevzdržnega stanja. Če bi v mesecih nove vlade resorno ministrstvo vzpostavilo načine zajemanja in analiziranja stanja, bi v šestih mesecih že bili izdelani akcijski načrti za strateško delovanje izobraževalne sfere in bi ključne napake, ki najbolj bremenijo učinkovitost vzgojno-izobraževalnih procesov, že bile v fazi odpravljanja.

Ministrova ekipa je ob nastopu zatrjevala, da bo v njihovem mandatu šlo za evolucijo, ne pa revolucijo. Glede na ukrepanje v prvih šestih mesecih bi morebitna evolucija bila že čista revolucija. Minister se zaradi velikih pritiskov ne more več sprenevedati, da je potrebno šolski podsistem spremeniti na bolje, a se je korakov k temu cilju po šestih mesecih ministrovanja lotil precej nespretno. To dokazuje s kadrovanjem, saj je za vršilca dolžnosti glavnega šolskega inšpektorja postavil strokovnjaka za mladostniško prestopništvo. Tudi izbrana sekretarja v ministrovem kabinetu ne vlivata posebnega zaupanja.
Za ugotavljanje potrebnih sprememb je izbral metodo javnih forumov, kjer vse strani v treh minutah predstavijo svoje poglede, ki jih lahko v razširjeni obliki posredujejo na MIZŠ. Ta oblika sicer vzbuja vtis demokratičnosti, hkrati pa vzbuja dvom o kvalitetni analizi in sintezi predlogov, na podlagi katere naj bi MIZŠ pripravilo ukrepe. Že na prvem tovrstnem sestanku smo lahko opazili, da potrebo po spremembah vsa leta najbolj izražamo prav izvajalci: vzgojitelji, učitelji in ravnatelji. Minister izjavlja, da bodo imeli besedo pri tuhtanju o spremembah pragmatiki in strokovnjaki. Bolje bi bilo vedeti, da so strokovnjaki oboji – teoretiki in pragmatiki.



Prav je, da razpravljamo o šolstvu, saj so generacije otrok in mladostnikov zlatnina našega naroda. Vendar zdajšnje razprave niso posledica utečenih strategij dela MIZŠ, temveč togosti delovanja resornega ministrstva in njihovih vodstev zadnjih dveh desetletij. Čeprav nekaj upanja daje ministrova ugotovitev, da je temelj te zgodbe učitelj, ki ne potrebuje več nadzora, temveč zaupanje, se vse bolj poraja vprašanje, ali je naša zlatnina res tako poceni.