Pozdravljeni!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Nedelo

Človek brez službe in njegov čoln

Popusti posvetno, novinarsko rabo, naš donedavni sodelavec Miha Pribošič, in gre v morsko puščavo. Obljublja nam 1400 kilometrov tedenskega bralnega veslanja.
Pred odhodom s (predvidoma) dovolj prtljage za (predvidoma) dvomesečno potovanje.
Pred odhodom s (predvidoma) dovolj prtljage za (predvidoma) dvomesečno potovanje.
19. 9. 2021 | 08:31
23. 9. 2021 | 17:06
8:48
Nekega jutra sem do­­­umel, da mi do ničesar več ni in da mi vse, kar je, zadaja smrtne rane.

Mr. Gwyn,
Alessandro Baricco


Vedno naredim tako, da je moj svet izpraznjen nebistvenega, čist in poravnan. Ne da bi o tem razmišljal, poravnavam predmete, pobiram drobne smeti, zapiram vrata in straniščne školjke. Prebral sem, da bi bila to lahko kompulzivna motnja, meni pa se zdi takšen izpraznjen svet preslikava misli mojih možganov.

Star sem 50 let in pravkar sem iz svojega življenja odstranil službo. Časi so težki, zdaj morda ni trenutek za to, pravi velika večina ljudi okoli mene (ocenjujem, da 90 odstotkov njih), ampak zame so bili težki prej, ko sem vsak dan, 20 let zapored, razmišljal, kaj bo naslednji dan na mojih straneh časopisa. Včasih je bilo kaj pomembnega, lepega, navdihujočega, in takrat je bilo lepo biti novinar, večino časa pa je bilo treba samo zapolniti papir.

Poleg tega je še nekakšen notranji nemir, ki ga ne razumem, a me vedno znova prižene do tega, da podrem stabilne stvari v svojem svetu in se postavim v strašen ali vsaj zelo neprijeten položaj. Verjetno sem zato danes na ladji, ki pluje proti Patrasu; sam s svojim kajakom, s katerim nameravam odveslati nazaj domov čez približno 1400 kilometrov morja.


Na vesoljski ladji


Takšni stroji, kot je ladja, ki me prevaža (rad jim rečem behemoti, in sem jim ob različnih priložnostih tudi že, zato naj mi tisti, ki bere, oprosti, če bo ta beseda zanj nadležna in prepogosto uporabljena), takšni behemoti se mi zdijo eden od mnogih absurdov tega lepega sveta. A velike ladje so tudi čudovite, pa bom pojasnil, zakaj.

Vse svoje nosim s seboj.
Vse svoje nosim s seboj.


Najprej celo stoletje traja, da se vkrcam, in verjetno je to še vedno podobno kot v časih čezoceanskih eksodusov. Potem mornarji zaženejo motorje, dvignejo boje, privlečejo vrvi. Kaj vem, kaj vse morajo še postoriti, da traja tako dolgo, a vse to se čez ves ta čas sestavi v počasno odmikanje od priveza, tako počasno, da samo strmim in si predstavljam, da sem v resnici na vesoljski ladji, ki se odpravlja na medgeneracijsko galaktično potovanje.

Vsemu temu se čudim, a se skoraj ne bi, če ne bi dobro pomislil, saj sem navsezadnje samo na ladji in čisto lahko bi bilo sprejeti pravila. A ker sem se jim nekako izmuznil, zdaj zadaj vidim, kako se peni kot med antologijskim bojem morskih pošasti, vse to vrenje pa ne prispeva kaj dosti k splošni hitrosti ladje. Gledam začaran in se čudim, kako smo ljudje ob zori kvantne dobe še vedno pripravljeni potovati na tako arhaičen, romantičen način.

V istem času, ko je pri avtomobilih pomembno, ali do sto kilometrov na uro pospešijo v manj ali več kot dveh sekundah. Moja ladja Asterion bo sto kilometrov preplula v treh urah, končno hitrost 35 kilometrov na uro pa je dosegla dve uri potem, ko je zapustila od boga pozabljeni pomol nasproti Benetk.

Ker sem na morju, bi moral za hitrost uporabljati vozle, vem, tako bi pokazal, da sem pravi pomorščak, da vem nekaj o plovbi, tokovih, valovih, vremenu. Saj mogoče nekaj vem, a nočem si domišljati, da dovolj. Raje me je malo strah, ker se mi zdi, da bo strah tisto čustvo, ki ga bom najbolj potreboval na čolnu.

Še to: kako naj mu pravzaprav rečem; kako naj ti rečem, moje prevozno sredstvo? Čoln, kajak, prijon ali nekaj čisto tretjega? Ne vem še, verjetno pa boš čez čas dobil ime.

Zadnji mesec je bil poln tesnobe. Tako lahko je bilo izbrati pot in način potovanja pa o tem navdušeno pripovedovati bližnjim, opazovati mešanico zavidanja in nejevere. A s podrobnim načrtovanjem in zbiranjem opreme so prišli strahovi. V polbudnih morah pred jutrom sem blodil o viharnem vetru, valovih, ki prevračajo čoln, iskanju obale v noči, hudobnih ljudeh, ki mi grozijo z noži. In žal tudi o posmehu istih bližnjih, ki doma nazdravljajo s pivom in si pravijo, kako so vedeli, da sem premalo izkušen sanjač in da naj se končno pomirim s preprostim in varnim življenjem.


Teater iz filma Davida Lyncha


Ampak zdaj sem še na ladji in morje je daleč spodaj. Sedim v navidezno nobel salonu, pred mano na okrogli mizici je moja elektronska oprema – bralnik, ki je obenem tudi računalnik in pisalnik, zložljiva tipkovnica, trije baterijski zalogovniki ter glavni in rezervni telefon. Seveda sedim ob vtičnici – elektrika bo dva meseca ena bolj dragocenih dobrin. Sedim pa tudi ob oknu, za katerim je povsem mirno morje in čisto nič drugega. Med pisanjem tu in tam srknem iz kovinske čutarice – viski je ostanek rojstnega dne in z njim se počutim malo bolj pomorščaka.

Z mojo ladjo potuje 99 odstotkov človeštva. Niti v kabinah ni borznikov, menedžerjev, politikov, tu pa smo vsi ostali. Tam si nekdo ob vtičnici pri oknu navse­zgodaj brije brado, sredi noči se nekje med Barijem in Hvarom na palubi oglaša izgubljena mačka, receptor spi, debel moški brez majice si pripravlja ležalnik.

Palubni potniki smo si zgradili taborišče v salonu, ki spominja na bizaren teater iz filma Davida Lyncha, ves je prevlečen z umetnim žametom, okna zastirajo debele zavese, sredi prostora kraljuje oder s klavirjem. Prostor, ki verjetno nikoli v zgodovini ladje ni bil deležen blišča (karkoli bi to že lahko pomenilo), danes spominja na postapokaliptično zaklonišče, v katerem zaradi odsotnosti svetlobe prav lahko pozabiš na čas in prespiš vseh 30 ur potovanja.

Sedim ob oknu, za katerim je povsem mirno morje in čisto nič drugega.
Sedim ob oknu, za katerim je povsem mirno morje in čisto nič drugega.


Iz mešanice sanj in premlevanja, ki jo napaja enakomerno vibriranje ladijskega trupa v ritmu srčnega utripa, se večkrat ovem, prepričan, da sem pozabil to ali ono nujno stvar, če pa se odmaknem od svojega baznega tabora, sem takoj prepričan, da me bo kdo okradel. Še vedno sem poln strupa velikih mest – sum­ničenja in nezaupanja, a me ne skrbi; še malo, pa bo življenje tako zelo drugačno, da starega sploh ne bom prepoznal.

Prav ta nepredvidljivost in spretno plavanje v njej sta me pred 30 leti na prvem samot­nem potovanju po Shetlandskih otokih nepopravljivo prevzela in zasvojila. Zdaj grem preprosto preverit, kaj od tega je še ostalo in ali niso bile morda tudi tisto samo nekoristne sanje.

Dan je. Sedim na širokem okenskem robu, z nosom in telesom prilepljen na steklo. Prav pod mano, kot da jadram, se izpod ladje spodvija morje v obliki nežnih, nizkih valov in daje vtis minevanja časa. Tam naprej, če dvignem glavo in se uprem v horizont, čas obstoji, obstoji moje življenje. Zavem se, da sem spet naredil tako, da ob meni ni nikogar in skoraj ničesar; samo čoln, nekaj nujnih stvari za preživetje in oguljeni jaz. Kaj iščeš in od kod ti misel, da boš to našel tu?

Ko za trenutek telefon prebudim iz letalskega (!) načina, prileti sporočilo strica, ki ga nisem slišal že več let, pred tem pa sva znala tudi kaj skupaj odveslati. Skoraj prepričan sem, da ne ve za moje potovanje, a piše mi, da sem se znašel v njegovih sanjah. »Ni problem iti skozi šivankino uho, samo prtljage ne smeš vleči s seboj,« sem mu menda povedal. Sporočilo me razveseli in pomiri; nenadoma sem prepričan, da sem prav zdaj stopil v vzporedni svet in da se bo tako ali drugače vse končalo v redu in prav.

***

Morje je tik pred mano, ritmično se razliva po prodni plaži sredi mesta, obliva me sonce, po nenavadni plovbi in spanju v pristaniškem terminalu med tovornjaki se misli in telo postavljajo v ravnovesje. Danes sem gost patraškega jadralnega kluba in z obale jasno vidim pot, ki jo bom opravil v naslednjih dveh dneh. Moje prejšnje življenje se je nenadoma tako zelo odmaknilo, da bom poskusil nekaj časa ne razmišljati o njem.

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine