Domovanje zadnjega rimskega boga

Že tridnevno potepanje po vzhodni Srbiji nas je prepričalo, da ta delček Evrope, ki je nekoč pripadal naši skupni državi Jugoslaviji, skriva številne naravne, kulturne in zgodovinske bisere.

­Prvega, povezanega s tudi nam dobro znano rimsko zgodovino, smo odkrili že prvi dan, ko smo se iz srbske prestolnice zapeljali proti 250 kilometrov oddaljenemu Zaječarju, v arheološko najdišče Gamzigrad, kjer je rimski cesar Gaj Valerij Galerij Maksimilijan (250–311) zgradil veličasten kompleks palač.

V razkošno cesarsko palačo, ki jo je poimenoval po svoji materi Romuli, naj bi se imperator, ki je leta 305 nasledil Dioklecijana, vrnil po koncu svoje vladavine, a tega ni dočakal.



Arheološka izkopavanja, ki so se tu začela leta 1953, so pokazala, da je pod zemljo skritih več palač in hramov, terme in sistem obrambnih zidov z 20 stolpi, vse pa je bilo bogato okrašeno s freskami in mozaiki.

Šele leta 1984 so z odkritjem napisa Felix Romuliana razrešili uganko, kdo je dal sezidati razkošno palačo, ki nikoli ni bila dokončana. Le delček palače, ki so jo gradili v 3. in 4. stoletju, je zdaj mogoče občudovati ob obisku delno obnovljenega najdišča, saj večji del kompleksa še vedno prekriva debela plast zemlje, pretežni del fresk pa so, da bi jih zaščitili pred naravnimi pojavi, prekrili s peskom. Med izkopavanji so naleteli na izjem­ne najdbe, med drugim na dele kipov iz pozne antike, denimo glave Jupitra, Herkula, Galerija in drugih, izklesanih iz belega marmorja. Večina izkopanin s tega območja je shranjenih v Narodnem muzeju v bližnjem Zaječarju.



Za vodenje po Gamzigradu se je mogoče vnaprej napovedati, ob tem pa izvemo, da je bil Galerij, sicer zanesljiv Dioklecijanov vojskovodja in pozneje rimski cesar – eden od šestih, ki so bili rojeni na tleh današnje Srbije –, med svojimi domačimi podaniki znan kot »govedar«, po očetovem poklicu. A to ni bila ovira, da se ne bi po svoji smrti povzpel v božanske višave. Po njegovi in materini smrti so oba prenesli na bliž­njo vzpetino Magura, kjer so v skladu s protokolom sežgali voščeni repliki njunih trupel. Oba počivata v kamnitih grobnicah, ki sta na vzpetini še danes, njuni duši pa sta med bogove ponesla orla. Izvemo, da je bila to zadnja apoteo­za v zgodovini človeštva, saj je komaj dve leti pozneje cesar Konstantin Veliki za uradno religijo rimskega cesarstva razglasil krščanstvo. Leta 2007 je srbsko rimsko mesto dočakalo vpis na seznam svetovne kulturne dediščine, za kar se poteguje še ena znamenitost vzhodne Srbije – Negotinske pivnice ali pimnice, kakor jim nekateri radi rečejo danes. A naj vas ime ne zavede – v tamkajšnjih pivnicah se pokuša zgolj vino.
 

Stare pivnice

Od Zaječarja do Negotina, ki ga obkrožajo vasice s starimi vinskimi kletmi – Rajac, Rogljevo in Štubice –, je dobrih 50 kilometrov, a vožnja se utegne precej razpotegniti, če skrenete z najprimernejše poti. Teh je namreč do največjih in najbolje ohranjenih Rajačkih pivnic več, do vseh bolj ali manj slabo vzdrževanih cest pa je aplikacija google maps povsem ravnodušna.



Še najbolje se je skozi vasi Mokranje, Veljkovo in Rogljevo povzpeti v bližnje gričevje, ki že dolga stoletja slovi po kakovostnem vinu. K temu, nas poučijo, pripomorejo idealno podneb­je z obilico sončnih dni, plodna zemlja in pridne roke vinarjev. Ti so menda to območje obdelovali že v rimskih časih, pivnice, ki vztrajajo še danes, pa so začele nastajati pred tremi stoletji, ko so se na sončne griče pred Turki zatekli begunci z juga.



Pri vasici Rajac so zgradili kompleks podkletenih kamnitih hišic s hrastovim tramovjem, ki so bile namenjene zgolj za pridelovanje in shranjevanje rujne kapljice – rdeča vina so pridobivali iz prokupca, modrega pinota in gamayja, med belimi pa so znani bag­rina, semillion, laški rizling, sauvignon in smederevka.

Kot izvemo od gostilničarja vodnika Miroslava Karamančića, je vasica Rajac skupaj s pivnicami zablestela konec 19. stoletja, ko je iz Amerike k nam prispel parazit filoksera, trtna uš, ki je v zahodni Evropi potem uničevala vinograde in povzročila veliko pomanjkanje vina. V okolici Negotina, kamor škodljivec zaradi peščeno-kamnite strukture tal ni mogel prodreti, pa se je takrat vinogradništvo razbohotilo. Pokrajina je postala največje vinorodno območje v vsej Srbiji, vino so z ladjami pošiljali po Donavi vse do Dunaja, pa tudi v Francijo in Rusijo.


 

Domače vino in kulinarika

Potem ko je država pivnice uvrstila med pomembno kulturno dediščino in pridelovalcem vina namenila celo subvencije, se življenje tu počasi prebuja. Skupaj z vinskimi kletmi in neokrnjeno naravo so ti spomeniki pravi turistični biser, ki iz leta v leto pritegne več obiskovalcev. Svojevrstna znamenitost je tudi bližnje staro pokopališče, na katerem je med skoraj neprehodnim grmičevjem nanizanih več kot 1700 kamnitih nagrobnikov s skrivnostnimi napisi. Na njih namreč ni niti ene same črke, temveč najrazličnejši simboli, ki najverjetneje skrivajo, kdo je pod njimi pokopan in kakšno je bilo njegovo življenje. A ker so prenovo slabe ceste, ki je bila načrtovana za letos, zaradi drugih nujnih del preložili, se ni bati, da bi v te kraje vdrle trume turistov.



Danes je mogoče vina pokusiti in kupiti v kleteh peščice pridelovalcev, ki vztrajajo v odmaknjeni vasici. Pokušina je brezplačna, saj zaračunajo le steklenice, ki jih odnesete s seboj. Nekaj hišic so kupili in obnovili tujci, tudi »političarka« iz Slovenije, ki se bodo preizkušali v pridelavi vina, a povečerjati in prespati je mogoče le pri Karamančiću. Nekaj več prenočišč je gostom na voljo v vasi, ki z nekaj bolj ali manj ohranjenimi vilami priča, da je gojenje vinske trte pred stoletji zagotav­ljalo razkošno življenje.
V bližini Negotina nas preseneti še naravna znamenitost, vredna vsaj nekaj­urnega postanka. Nedaleč od tamkajšnjega ženskega samostana se začenja naravni park kanjona reke Vratne s kamniti mostovi, kakršne poznamo pri nas v Rakovem Škocjanu. Do prvih dveh, od katerih meri najvišji v višino 34 metrov, dolžino 30 in v širino 15 metrov, je dvajset minut hoda, do tretjega, ki je najmlajši in najlepši, so skoraj tri ure. Kdor se k izhodišču vrne pozno popoldne, ne more zgrešiti večdesetglave črede jelenov, ki se mirno pase na travniku ob cesti proti še enemu biseru vzhodne Srbije – naravnemu parku Džerdap, kjer je reka Donava najgloblja (90 metrov) in najširša v vsem svojem toku.

Do mesteca Golubac, ki ga krasi pravkar obnovljen srednjeveški grad, se od bolgarske meje povsem približamo Romuniji, na kar nas spomnijo prepletajoče se vlaške in bolgarske melodije z radijskih valov in nenehna opozorila mobilnikov, da vstopamo v območje EU in ga spet zapuščamo. Pri Golubcu, kjer Donava razmejuje Srbijo in Romunijo, je reka videti kot morje, saj je široka osupljivih šest kilometrov. Veličastna trdnjava, ki je bila prvič omenjena leta 1335, ko je Donava še ločevala Srbijo od Madžarske, in je nastala na mestu nekdanje trdnjave v takratnem rimskem mestu Vikus Kupe, tako stoji na samem vstopu v naravni park Džerdap. Ta je znan tudi po Lepenskem viru, enem najstarejših in največjih arheoloških nahajališč v Evropi, imenovanem po kraju Lepena ob Donavi.


 

Prastara kultura

Snovalci kulture Lepenski vir so pripadali takratnemu evropskemu prebivalstvu in populaciji mlajšega paleolitika, antropološko pa ustrezajo tipu kromanjonskega človeka. Strokovnjaki predvidevajo, da je kulture Lepenskega vira segajo 9500 let pred našim štetjem, pa tja do 5500 let p. n. š., ko je življenje tu zamrlo, saj so prebivalci odšli iskat večje obdelovane površine. Največja in najpomembnejša izkopavanja so bila ob Donavi leta 1967, končali pa so jih leta 1970, ko so najpomembnejše arheološko najdišče Lepenski vir preselili 29,7 metra nad reko Donavo, da bi ga zavarovali pred potopom zaradi elektrarne. Poleg Lepenskega vira so arheologi našli še šest prastarih ribiških vasi in mnoge ostanke, kot so stavbe, mezolitske skulpture, sakralne predmete, orodje. Po zadnjih ugotovitvah je kultura Lepenskega vira segala tudi na romunsko stran, tja do Transilvanije. Vse to si lahko obiskovalec ogleda v velikem muzejskem kompleksu, ki so ga za zaščito arheoloških artefaktov na novo zgradili leta 2011.



Ob Donavi se po t. i. donavski magistrali skozi številne predore in mimo rečnih kopališč počasi vrnemo v Beograd. Da bi si skrajšali pot, se iz mesteca Ram, nad katerim se prav tako dviguje srednjeveška trdnjava, s splavom podamo čez reko. Po dvajsetminutni vožnji, med katero majhen motorni čoln vleče 25 avtomobilov, iz hribovite pokrajine brez zapletov priplujemo v ravninski Banat, se osvežimo v enem od sedmih akumulacijskih jezer v Beli Crkvi in se na koncu ne moremo upreti skušnjavi, da ne bi vsaj pokukali v Deliblatsko peščaro, eno redkih še preostalih pustinj v Evropi.



Območje, ki ga je nekoč povsem prekrival rečni pesek, zdaj pa ga preraščata trava in drevje, je prepredeno s (peščenimi) pohodniškimi in kolesarskimi potmi. A žal ugotovimo, da nam za izgubljanje med njimi manjka še kak­šen dan počitnic.