Slovenci so v Srbiji, na kitajskem dvorišču, kot doma

Beograd – Sredi septembra bo Srbija potrdila sveženj kitajskih naložb v skupni vrednosti 1,5 milijarde dolarjev, prejšnji teden pa je kitajski gumarski velikan napovedal odprtje milijardo dolarjev vredne tovarne pnevmatik v Zrenjaninu. Čeprav Srbija vse bolj postaja kitajsko dvorišče, imajo slovenska podjetja na tem trgu velik ugled, a se zavedajo, da bo ob okrepljeni konkurenci za povečanje ugleda treba še trdo delati.

Srbsko gospodarstvo je v prvem polletju doseglo 4,4-odstotno rast bruto domačega proizvoda, k rasti so najbolj pripomogli gradbeni sektor in storitvene dejavnosti. »Za takšno rast se je treba zahvaliti izvedenim reformnim programom in tudi pozitivnim globalnim gibanjem. Po napovedih Mednarodnega denarnega sklada bo letos rast BDP štiriodstotna, za nas pa je pomembna rast evropskih gospodarstev, ki so še vedno najpomembnejši trgi za izvoz srbskih izdelkov,« nam je gospodarstvo Srbije opisal Branko Greganovič, predsednik izvršnega odbora banke NLB v Beogradu. Globalni trendi in razmeroma dostopen kapital na svetovnih trgih hkrati z zvišanjem kreditnega ratinga Srbije ustvarjajo ugodne razmere za nove tuje investicije na tem trgu, pojasnjuje Greganovič.

Odpotovali smo v Srbijo, da bi preverili, kako se v tem okolju godi slovenskim družbam, ki ostajajo med bolj priljubljenimi tujimi podjetji v tej državi. 

»V Gorenje gresta? Počakajta, vama bom obračunala popust za Gorenjeve goste.« Te besede prijazne receptorke v starem hotelu v središču Valjeva dajo približen občutek, kako pomemben je velenjski izdelovalec gospodinjskih aparatov za Valjevo, kraj z okoli 20.000 prebivalci slabi dve uri vožnje jugozahodno od Beograda. S fotografom sva Srbijo obiskala prav na dan, ko je kitajski gumarski velikan napovedal milijardo dolarjev vredno naložbo v Zrenjaninu, predsednik Aleksandar Vučić pa je za september napovedal podpis memoranduma na Kitajskem, ki bi odprl vrata za že 1,5 milijarde dolarjev kitajskih naložb.



Iz hotela sva odhitela v tovarno, kjer bi se ob deveti uri morala sestati s Simonom Kumrom, direktorjem Gorenjeve tovarne v Valjevu. Izvršni pomočnik uprave za hladilno tehniko v Gorenju, mož z bogatimi mednarodnimi izkušnjami iz Švedske, Češke in Poljske, naju je nekaj časa pustil čakati. Ni šlo drugače, imel je nujen sestanek z novimi kitajskimi sodelavci iz družbe Hisense, ki je pred kratkim prevzela Gorenje.

Podvojili bodo proizvodnjo

Za pustim nazivom Kumrovega delovnega mesta se skriva odgovornost za 1300 ljudi, ki izdelujejo hladilnike in zamrzovalnike v Valjevu, in za program hladilne tehnike v Velenju. Gorenje del proizvodnje hladilnih aparatov (večinoma tiste manjše) kupuje – predvsem na Kitajskem, kjer na leto izdelajo sto milijonov od skupaj 180 milijonov hladilnikov, izdelanih po vsem svetu –, na leto pa sam proda milijon svojih hladilnikov, od tega jih v Velenju izdelajo okoli 15 odstotkov, preostale pa v Valjevu. Zdaj ko je vajeti prevzel kitajski Hisense, bo Valjevo postalo osrednji proizvodni obrat za skupino Hisense za Evropo. Večina v Evropi prodanih hladilnikov za Gorenje ali Hisense bo tako narejena v Valjevu. Kumer ima sladke skrbi: »V zelo kratkem času bi iz Kitajske v Evropo radi premestili proizvodnjo za 400.000 aparatov, temu bo sledila še širitev proizvodnje na lokaciji v Valjevu ob sedanji tovarni, kjer bodo naredili milijon ali milijon in pol aparatov na leto. Tovarna naj bi začela delovati leta 2020.«



Dejstvo, da je delo v Srbiji cenejše kot v Sloveniji, je imelo pomembno vlogo pri izbiri Srbije za Gorenjevo naložbo, ki je za Fiatom druga največja tuja naložba v tej državi. »Delo je cenejše kot v Sloveniji, tudi brezposelnost je večja, a razmere se spreminjajo. Stroški življenja v Srbiji se zvišujejo, to je opazno že po cenah bencina, standard se jim izboljšuje in s tem se naravno povečujejo tudi njihove potrebe in pričakovanja,« pravi Kumer. Ob ambicioznih načrtih za povečevanje obsega proizvodnje pa zaradi velikega števila mladih in razmeroma velike brezposelnosti v Gorenju za zdaj ni bojazni, da ne bi dobili ljudi za novo tovarno.

Strahovi pred kitajsko delovno etiko

Čeprav je kitajskih prebivalcev, trgovcev, podjetnikov in navadnih delavcev v Srbiji razmeroma veliko, kar je ena od zapuščin vladavine Slobodana Miloševića, ljudi na ulici ne motijo Kitajci. Prej nasprotno. »Če ne bi bilo Kitajcev, bi mi dobesedno goli in bosi hodili naokrog v letih hude krize in sankcij, ko denarja ni bilo, iz Evrope uvožena oblačila in obutev pa so bila draga kot žafran. Zdaj Kitajci niso več tako poceni kot nekoč, se je pa tudi kakovost njihovega blaga zelo izboljšala,« pove Grozdana Zdravković, upokojenka iz ene od vasi ob cesti med Valjevom in Beogradom.

Kako pa so novico o kitajskem prevzemu Gorenja sprejeli delavci v tovarni v Valjevu? »Med delavci v proizvodnji je mogoče slišati nekakšno živčnost, po mojem mnenju neutemeljen strah, da bodo pod kitajskim lastnikom morali delati po deset ur na dan, da bodo delali ob sobotah in da ne bo praznikov,« pravi Kumer in poudarja, da takšen scenarij ni verjeten, saj v Srbiji velja srbska delovna zakonodaja, ki jo podjetje mora upoštevati ne glede na lastnikovo delovno vnemo.

Prijazno poslovno okolje s slabimi cestami

Gorenje v Srbiji ima med kupci še vedno velik ugled. Upokojenka Grozdana Zdravković se nam je pohvalila, da je šele pred kratkim kupila nov pralni stroj, seveda Gorenjev, prejšnji ji je »izdihnil« po 35 letih obratovanja. Podjetje pa ni lepo sprejeto le med kupci, tudi država in občina sta Kumru in njegovim sodelavcem toplo naklonjena, se pohvali Kumer. Pripomni tudi, da kot stalni gost v mestu pogreša bolj urejeno hotelsko infrastrukturo in predvsem boljšo cestno povezavo med Valjevom in Beogradom. Kot Velenjčan je sogovornik vajen slabih cest že iz Slovenije, vajen je tudi obljub države, da bo cesta zgrajena, a izvedba obljubljenih načrtov se oddaljuje tako v Sloveniji kot v Srbiji.

Kako lahko življenje izboljša Vučić in kako sindikati

Čeprav se zaveda koristi, ki jih srbskim podjetjem lahko prinesejo tesni odnosi Srbije z Rusijo, bi si direktor Kumer ob opazovanju razmeroma spretnega slalomiranja srbskega predsednika Aleksandra Vučića med Moskvo, Brusljem in Washingtonom vendarle želel, da Vučić pripelje Srbijo v Evropsko unijo. Če bi ga kdo kaj vprašal, seveda. Srbsko članstvo v EU bi evropskim podjetjem, ki delujejo na tem trgu, zelo olajšalo življenje. Življenje bi Kumru olajšali tudi toplejši odnosi s sindikati v Valjevu. »Če primerjam delovanje sindikatov tu in v Sloveniji, bi rekel, da so tu morda manj pripravljeni na dialog. Želim si, da se usedemo in se začnemo pogovarjati o tem, kaj želijo, kaj je mogoče in kje se lahko srečamo, da to zapišemo v kolektivni dogovor,« pravi Kumer in poudari, da če bi jim to uspelo, bodo prvi v Srbiji s kolektivno pogodbo.

Potrebovali bi še štiri Gorenja

»Hvala bogu, da imamo Gorenje. Če ljudje dobijo redno in zanesljivo plačo, dobijo možnost, da se postavijo na svoje noge in hodijo tudi k brivcu. Tako jaz služim svoj kruh. Ta pa ni mehek; imam 75 let, nisem zdrav, delal pa sem dan in noč kot kakšen vampir, da sem v življenju lahko kaj ustvaril,« nam v smehu pove Milivoje Radisavljević Pajser, lastnik brivnice v starem delu mesta. Njegov sin Dragan je bil star pet let, ko je Pajser leta 1976 odprl malo brivnico, ki je, kot se tudi spodobi, nekakšen kraj za srečevanje in modrovanje o različnih bolj in manj pomembnih temah.



»Ljudje tu živijo zelo skromno, plače so nizke, cene pa vsak dan višje. Vsak, ki ti da redno plačo, je dobrodošel, zato smo veseli Gorenja. Potrebovali bi še tri ali štiri takšna podjetja, da bi se lahko postavili na noge,« pove Dragan Radisavljević.

Čeprav Gorenje zaposluje 1300 ljudi iz Valjeva, Pajserjev sosed, gostinec Milan Petrović, izstreli, da Gorenje prehranjuje pol Valjeva. Kako pol, če je v njem zaposlena dobra dvajsetina prebivalcev? Petrović ima jasno enačbo: 1300 ljudi ima doma družine, če so v vsaki družini po štirje, je to že četrtina prebivalcev. Če k temu doda še lokalne dobavitelje in lokalne podjetnike, ki jih tovarna najame za kakšne storitve, tudi ti ljudje dobijo denar in vsi skupaj si lahko privoščijo več kosil, kot bi jih sicer on lahko prodal v mestu brez Gorenja. Ob tem njegova natakarica hiti pripovedovati, kako v Gorenju dela njena sestra, njena soseda in soseda iz hiše na drugi strani ceste. »Plača ni visoka, je pa redna in zanesljiva, to v naših krajih ni tako samoumevno,« hiti na ves glas v navzočnosti šefa pripovedovati prijazna natakarica. Po odhodu iz restavracije se je bilo težko znebiti občutka, da zadnji stavek ni bil namenjen novinarju iz Slovenije.

Petrolovih ambicioznih načrtov ne poganja le bencin

Z odnosom Srbov do slovenskih podjetij se Uroš Bider, novi direktor Petrola Srbija, še seznanja. Petrol v dveh podjetjih v Srbiji skupaj zaposluje okoli 200 ljudi, Bider pa možnost za rast podjetja poleg hitre gradnje novih cest, kjer bodo gradili nove črpalke, računa tudi na prodajo plina, energetsko prenovo stavb in razvoj alternativnih virov elektrike. »Gradnjo cest pozorno spremljamo, ker nameravamo močno razširiti mrežo naših črpalk. Ne ve še natančno, kje točno in kako hitro bo potekala gradnja cest, cene zemljišč in tudi sicer nepremičnin so razmeroma visoke, ker se lastniki zavedajo, da Beograd z okolico postaja vse pomembnejše središče regije,« pravi Bider. Slovenski izdelki in blagovne znamke so še vedno zelo cenjeni, a zaradi znanih vzrokov (devizne vloge varčevalcev Ljubljanske banke in sporni posli propadlih slovenskih gradbincev) je omadeževan ugled slovenskih poslovnežev, kar Bider jemlje kot poseben izziv službovanja v Srbiji. »Vsi, ki pridemo sem, se moramo zavedati, da se je treba temu okolju prilagoditi in mu nekaj dati, ne od njega le jemati,« pravi Bider.



Družba Kolektor Etra je pred dvema mesecema v bližini Beograda prevzela srbsko podjetje Minel Dinamo s 77 zaposlenimi. Direktor Simon Palfi prve izkušnje s tem poslovnim okoljem ocenjuje kot pozitivne. »Okolje in ljudje so nas toplo sprejeli. Ljudje so pripravljeni delati in se učiti. Vidi se, da si želijo izboljšati svoj standard in so zato pripravljeni narediti tudi kaj več,« svoje prve izkušnje s Srbijo opisuje Palfi.

Član uprave idrijskega Kolektorja Valter Leban svoje bogate izkušnje s Srbijo ocenjuje kot čudovite. Čeprav so proizvodnjo v to državo postavili zaradi razmeroma ugodne cene dela, ki se je z leti zaradi vse večje konkurence evropskih podjetij postopoma povečevala, so z rezultati srbskih podjetij še vedno zadovoljni. »S srbskimi kolegi se spoštujemo, res se cena dela zvišuje, a povečuje se tudi produktivnost. To pa zato, ker tja nismo šli iskat samo spretnih rok, ampak tudi pamet,« pravi Leban. Sogovornik kitajskih naložb v Srbiji ne vidi kot oviro Kolektorju, temveč jih podpira, saj je velik del teh naložb usmerjen v gradnjo infrastrukture, ki bo državi in celotnemu gospodarstvu olajšala razvoj.

Pridite v Srbijo, a ne jemljite ničesar od države

Prav jemanje podjetij od okolja, konkretno državne subvencije, tujim podjetjem, ki poskušajo uspeti v Srbiji, odsvetuje Igor Lavš, nekdanji direktor NLB v Srbiji, ki v Beogradu že leta dela kot svetovalec investitorjem predvsem z zahoda Evrope. »Državne subvencije odpirajo vrata politiki v podjetja, hitro se znajdete v položaju, ko boste morali v zameno za subvencijo kakšnemu vplivnemu politiku vračati v smislu zaposlitve prijateljev ali kaj podobnega. Če tega ni in če delujete strogo po predpisih in plačujete vse svoje obveznosti do države, ste svobodnejši,« pojasnjuje Lavš svoje pomisleke do najbolj priljubljene metode za privabljanje tujih naložb v naši regiji.

Kitajska prevlada je lahko dvorezen meč

Tudi njegov pogled na kitajske investicije v Srbiji se razlikuje od prevladujočega aplavdiranja spretnosti Vučićeve administracije. »Gotovo se bo nekaj od številnih napovedanih kitajskih investicij uresničilo, a vedeti je treba, da večina dosedanjih ne zasluži imena investicija,« pravi Lavš. Pri tem spomni, da so kitajske naložbe v srbsko prometno infrastrukturo v resnici posojila kitajskih državnih bank, ki jih bo srbska država morala vračati iz proračuna, projekte pa izvajajo kitajska podjetja.

»Most med Borčo in Zemunom, ki ga tako radi kažejo kot vzor kitajske investicije, je zgrajen s kitajskim posojilom, gradilo ga je kitajsko podjetje s kitajskimi delavci, ki so na gradbišču imeli vse kitajsko, celo ustekleničeno vodo so pripeljali iz Kitajske,« pove sogovornik.

Cenovna tekma proti dnu, ko države privabljajo investitorje z nizko ceno delovne sile, je tvegana igra. V državo lahko pripelje samo delovno intenzivne proizvodnje, ki jih pogosto spremljajo tudi neželene posledice v smislu škodljivih vplivov na okolje. Srbija je, poleg tega da je delo tam razmeroma poceni, na pragu EU, je pa hkrati še ne omejujejo evropski predpisi, zato je zanimiva za kitajske vlagatelje. Prav zaradi tega EU na takšne projekte, kakršna sta most v Srbiji in gradnja mostu na Pelješac na Hrvaškem, po Lavševem mnenju povsem upravičeno gleda z veliko zadržanostjo. »V tem delu sveta smo ljudje na Kitajce do zdaj naleteli večinoma kot odjemalci njihovih sicer večinoma korektnih storitev, torej kot na trgovce in gostince. Nihče ne ve natančno, kakšna bo uporabniška izkušnja z njimi kot delodajalci. Kako se bodo vključili v socialni dialog, ki je pri nas in tudi v Srbiji nekakšen civilizacijski dosežek. Previdnost sindikatov, tudi v Gorenju, se mi zato zdi povsem utemeljena,« meni Lavš.

Kako so se končali filmi, ki smo jih že videli?

»Zavedati se je treba, da Srbija ni več tako poceni, kot je bila. Z globalizacijo se je nabor izdelkov in storitev, ki so tu cenejši kot drugod v Evropi, zelo skrčil. Nafta in moka sta globalna produkta, če srbskemu delavcu že tri leta niste zvišali plače, pri tem pa so se cene globalnih izdelkov nekoliko zvišale, je normalno, da ni zadovoljen. V Srbiji je velik problem pomanjkanje vrhunskega kadra. Na tem področju ima generacijsko luknjo, ki je nastala v 90. letih z odhodom najsposobnejših na Zahod. Ti so bežali pred sankcijami in iskali preživetje v tujini, kjer so se uveljavili in jih zlepa ne bo nazaj. Predvsem pa vsem svetujem greenfield investicije, ne kupovanja podjetij v okviru privatizacijskih procesov, samo greenfield, ne poskušajte postati srbsko podjetje, če to niste, raje svoje delujoče vzorce iz tujine presadite sem,« pravi Lavš. Uspešni so le tisti, ki so v Srbijo presadili svoj tehnološki proces in model organizacije ter niso poskušali delovati kot srbsko podjetje.

O političnih razmerah nobeden od sogovornikov v Srbiji ni hotel veliko govoriti. Zavedajo se, kakšna je formalna in predvsem neformalna moč predsednika Vučića, zato si nočejo po nepotrebnem oteževati življenja. Je pa Lavš, ki je svoje prve službene izkušnje z Beogradom pridobival na vrhuncu moči Slobodana Miloševića, na vprašanje o političnih razmerah v Srbiji in vplivu politike na gospodarstvo odgovoril: »Bojim se, da videvam film, ki sem ga v Srbiji že gledal, in to ni dobro sporočilo za poslovno okolje.«