Hudičev odvetnik

Francoski pisatelj Michel Houellebecq je povsem na koncu zahvale v romanu Uničiti, ki je letos v prevodu Špele Tomec izšel pri Cankarjevi založbi, zapisal: »K sreči sem prišel do pozitivnega sklepa: čas je, da neham.« Če se bo držal svojih besed, bo Uničiti torej njegov zadnji roman. Novico o upokojitvi enega največjih literatov 21. stoletja sem poprej zasledil na različnih novičarskih portalih, toda nekaj povsem drugega jo je prebrati med trdimi platnicami izpod avtorjevega peresa, navsezadnje ravno eden njegovih (anti)junakov razmišlja, da imajo novinarji in odvetniki veliko skupnega, oboje »vidi kot del malce dvomljivega sveta, neposredno povezanega z lažmi in brez vsakega stika z vsebino, resničnostjo ali kakršnokoli obliko dela«.

Literarna napoved rumenih jopičev

Cinizem na stran; avtorjeva napoved, da se poslavlja, me je užalostila. Morda ravno zato, ker je Uničiti tako zelo tipičen houellebecqovski roman. V njem spremljamo svetovalca francoskega gospodarskega ministra, razpetega med dva projekta: predsedniške volitve 2027 ter skrivnostne kibernetske in teroristične napade, ki jim francoske obveščevalne službe ne znajo priti do dna. Zgodba je napeta, mestoma se bere kot politični triler, protagonista pa še bolj kot službene obveznosti muči klavrno zasebno življenje s skrhanim in aseksualnim zakonom na čelu.

Kadar s prijatelji razpravljam o Houellebecqu, praviloma zavzamem vlogo njegovega odvetnika. Marsikdo mu očita, da njegovi romani niso nič kaj slogovno vznemirljivi (kar je res), da je mizogin, islamofob in še kaj (kar bi lahko bilo deloma res) ter da so njegovi preštevilni opisi seksa plehki in površinski (kar je izmed vsega najbolj res). Na drugi strani ne manjka pisateljevih občudovalcev, ki hvalijo njegovo premišljeno izbiranje besed, še več jih je očaranih nad njegovim pronicljivim in vizionarskim prikazovanjem razkroja in zatona zahodne družbe. A tudi to ne more pojasniti njegovega komercialnega uspeha. Premišljenih, pronicljivih in tudi provokativnih avtorjev in avtoric je na stotine, toda izjemno redki se približajo prodajnim številkam Houellebecqovih del, ki jih merimo v milijonih.

Med literarnim večerom v Kinu Šiška let 2014. FOTO: Uroš Hočevar/Delo

Pojasniti oziroma zagovarjati pisateljev komercialni uspeh je seveda naloga, vredna doktorske disertacije, zato kot njegov odvetnik raje uberem osebni ton. Največkrat rečem, da »hudič zna pisati«, s čimer merim na njegovo pripovedovalsko spretnost; med pojmoma pisateljevanje in pripovedovanje je več razlik, kot se zdi na prvi pogled, drugi je veliko bolj zagoneten kot prvi. Drugič, »hudič« zna pripovedovati o relevantnih in raznolikih zadevah. Enkrat se loti množičnega turizma, drugič poljedelstva, tretjič evtanazije. Tretjič, čeprav google forsira vprašanje, ali je »hudič« nihilist, prav vsi njegovi romani govorijo o ljubezni in uničevalnih posledicah njenega pomanjkanja. Kdor v njih vidi le naoljene tiče in mokre muce, ki jih seveda nikoli ne manjka, spregleda bistvo (čeprav se lahko kljub temu prav fino zabava). In četrtič – ta argument je z naskokom najbolj oseben –, Houellebecq zna nagovoriti mladega, belega in pogosto tudi jeznega evropskega moškega. Njegovi protagonisti so depresivni, osamljeni izobraženci srednjih let. Vsakič znova jih doživljam kot svarilo, kaj ne želim postati, kot opozorilo, kako zlahka si človek uniči življenje. Življenj ponavadi ne uničujejo katastrofe apokaliptičnih razsežnosti, ampak dve ali tri napačne odločitve, ki jih sprejmemo povsem spotoma. Houellebecq mi je na neki čuden način to prikazal bolj tankočutno kot kdorkoli drug. Tudi zato mi je žal, da bo nehal pisati.