Logar v nas

Minuli teden se je dobršen del slovenske javnosti zgražal nad ustanoviteljem stranke Demokrati Anžetom Logarjem, ki je gostoval v oddaji Politično na javni televiziji. Minister za zunanje zadeve v zadnji Janševi vladi je zanikal genocid v Gazi. Obregnil se je ob izjavo predsednice republike Nataše Pirc Musar, ki je v Bruslju evropskim poslancem potrkala na vest z izjavo, da »v Gazi in na Zahodnem bregu spremljamo genocid in smo tiho«. Po mnenju nekdanjega poslanca stranke SDS predsednica ne bi smela podleči »intimnim željam«, zaradi katerih je v govor vključila sporno besedo. Genocid je, tako Logar, pravni pojem, in dokler se haaško sodišče ne izjasni o dogajanju v Gazi, z njim ne gre opletati tjavendan, še zlasti ne pred očmi svetovne javnosti.

Razklana Evropa ne more ustaviti Netanjahuja

Logar ima deloma prav. Genocid je prav zares pravni pojem. A obenem je še veliko več. Morda zveni suhoparno, toda genocid je dejanje. Dejanje, ki se zgodi, še preden se znajde na dnevnem redu mednarodnega tribunala. Dejanje, ki je ta trenutek, po 60.000 smrtnih žrtvah, po načrtnem stradanju civilnega prebivalstva (itn.), zelo očitno. Logar je na ta vidik pozabil ali pa preprosto ni del njegovega miselnega zemljevida. Z eichmannovsko hladnostjo se je skril za kolesje vsevednega in vsemogočnega birokratskega aparata.

… a za kolesjem črni volk,

tu med kolesjem

človek, človek.

(Proti človeku, Srečko Kosovel)

Te kolumne nisem začel pisati, ker bi hotel opozarjati na Logarjevo ozkoglednost, brezsrčnost ali v najboljšem primeru neveščost javnega nastopanja. Pisati sem jo začel, ker v Logarjevem miselnem procesu prepoznavam samega sebe in tovarniške nastavitve naše družbe.

Nataša Pirc Musar FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

Druga zadeva, ki je minuli teden vznemirjala slovensko javnost, je spor med pevko zabavne glasbe Niko Zorjan in Raay produkcijo. Zadnja je dosegla, da so z različnih spletnih platform odstranili vse videoposnetke prekmurske glasbenice, ki so nastali med skupnim sodelovanjem. Sledil je tipičen medijski škandal. V javnost so druga za drugo začele curljati zakulisne podrobnosti, oglasili so se prijatelji, stanovski kolegi in odvetniki obeh vpletenih strani, vsi kajpak v želji, da bi se čim bolj približali Resnici. In ko sem se z nekajdnevnim zamikom seznanil z ozadjem škandala, moje prvo vprašanje ni bilo, komu se godi krivica ali kdo ima prav, ampak: kdo ima boljše možnosti na sodišču?

Stradanje v Gazi ne more biti temelj nemške državnosti

Ta odziv ni nobena posebnost. Institucije in stroka pogosto oblikujejo naš pogled na svet. Kadar svoje delo opravljajo pošteno in dobro, jim velja zaupati. A tu je past. Zaupanje hitro postane izgovor za lenobo in nemišljenje. Zaupanje v (poštene) institucije je vrednota. Nemišljenje je zlo.

Primerjava je gotovo pretirana: na eni strani imamo eno največjih grozodejstev 21. stoletja, na drugi razmeroma nepomemben estradniški spor. Razmišljati o vojnih zločinih je nekaj povsem drugega kot razmišljati o avtorskem in delovnem pravu, toda zdi se mi, da so ravno takšne nepomembne, banalne in vsakodnevne razprtije najboljši poligon za trening mišljenja, trening, ki ga še kako potrebujemo, ko gre zares, ko moramo razmišljati o prelomnih dogodkih, velikih grozodejstvih, velikih besedah. Človek, ki ob vsakem prekršku ali nesoglasju zamahne z roko in reče, bodo že pristojni razsodili, je na dobri poti, da se bo ob vsaki priložnosti skril v hlad birokratskega kolesja. A za kolesjem …