Jušna vojna krvavo rdeče barve

Strastne kulinarične vojne, pa čeprav sredi pandemije? Tudi to je mogoče. Napovedovalo se je že lani jeseni, tisti, ki na uradnem računu ministrstva za zunanje zadeve Ruske federacije na twitterju skrbijo za vsebine, so zadevo zakuhali tako, da je kmalu zavrela, ko so objavili trumpovsko/janševsko priostreno trditev:

»Brezčasna klasika ... boršč je ena najbolj znanih in priljubljenih ruskih jedi ... simbol tradicionalnega kuhanja.« To, je poročal BBC, so Ukrajinci, še posebno v zdajšnjem političnem položaju, lahko razumeli le kot vojno propagando, na družbenih omrežjih so se pojavili jezni, a tudi duhoviti odzivi v slogu: »Kot da ni bilo dovolj, da so nam z okupacijo ukradli Krim, zdaj so morali Ukrajini ukrasti še boršč.«

Jernej Mlekuž, znanstveni sodelavec na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU, je pred časom, ko je razpravljal o kranjski klobasi, »osrednjem slovenskem kulinaričnem simbolu, slovenski kulinarični zastavi, jedi, ki Slovencev ni pitala le s kalorijami, ampak jih je mastila tudi s ponosom, živilu neizmernega narodnega ponosa in zanosa«, navedel odlomek iz članka v časniku Slovenski narod iz leta 1933, ki je razpredal modrosti o ljubezni do domovine.

Ker gre tudi ta ljubezen skozi želodec, vsebina navedka ne more biti presenetljiva: »Anglež zahrepeni po svoji pečenki, Francoz po vinu in lahki hrani, Italijan po makaronih, Čeh po pivu in cmokih, Slovenec po kranjskih klobasah, Rus po boršču in pilmenih itd. Vsak narod ima svoje običaje, ki se jih krčevito oklepa in ki se mu po njih toži.«
 

Subtilne razlike

Kuharska biblija Larousse Gastronomique pravi, da je boršč »juha iz pese, ki se je topla ali hladna, priljubljena v Ukrajini, Rusiji in na Poljskem, tudi jed judovske etnične skupine Aškenazi (...) ena od prvih ruskih jedi, priljubljenih v Franciji po prihodu ruskih izseljencev v dvajsetih letih 20. stoletja«. Podobno nedoločna je Britannica, boršč je opisan kot »pesna juha iz slovanskih dežel; čeprav je boršč pomemben v ruski in poljski kuhinji, kot izvor jedi pogosto navajajo Ukrajino«.

Nekateri pogledi v zgodovino trdijo, da izhaja rusko prevzemanje boršča iz Stalinovih časov, ko naj bi prav generalni sekretar Komunistične partije Sovjetske zveze Josip Visarijonovič od ljudskega komisarja za prehrano oziroma za zunanjo in notranjo trgovino Anastasa Mikojana zahteval, naj priskrbi rusko nacionalno kuhinjo in ustrezno kuharsko knjigo.

Zgodilo se je konec tridesetih let, v Knjigo okusne in zdrave hrane pa je Mikojan uvrstil boršč s standardiziranim receptom, ki je zahteval meso, rdečo peso, zelje, stebelno zeleno, čebulo, paradižnikovo mezgo, kis in sladkor, kot posebno različico pa tudi ukrajinski boršč, v katerem so morali biti meso, zelje, krompir, rdeča pesa, paradižnikova mezga, korenje, pastinak, čebula, slanina, maslo, kis in česen, torej skoraj enako.

Drugi viri kot izvor boršča navajajo tako Rusijo kot Poljsko in Belorusijo, a največ jih samoumevno navaja Ukrajino, kjer ga poznajo od nekdaj, o njem govorijo pripovedke, uspavanke, pravljice, pregovori, romani, pripravljajo več kot tristo različic, poleg rdečega tudi zelenega in belega.
 

Boršč, delo hibridnega vojskovanja

Rusi se branijo na vse načine. Nedavno so se na prokremeljski spletni strani rt.com razpisali o infovojščakih iz skupine HWAG, analitične skupine za hibridno vojskovanje, ki poskuša Ukrajini pomagati v boju proti ruski informacijski vojni. Bila naj bi bogato plačana iz zahodnih virov in v arzenal njenega početja naj bi sodilo tudi iskanje rus­kih kulinaričnih prevar in prisvojitev.

Boršč je bil najbolj na tapeti, Ukrajinci trdijo, da je ukrajinskega izvora in da ga poznajo že od srednjega veka, Moskva to posmehljivo zanika in navaja, da česa drugega ni pričakovati od organizacije, ki jo finančno podpirajo ZDA, Nemčija, Nizozemska, Švedska in druge evropske države, pa tudi Nato, Unicef ...

Kot je prejšnji mesec poročal New York Times, bo vojna za boršč kmalu dobila drugačne razsežnosti, saj je ukrajinski parlament že sprejel resolucijo, da bodo marca prihodnje leto Unescu uradno predlagali, da boršč uvrsti na seznam svetovne nematerialne dediščine, v prijavi pa bodo morali dokazati, da izvira iz Ukrajine in da je tesno vpet v tamkajšnjo kulturo in običaje. Zdi se, da s tem ne bodo imeli prevelikih težav.
 

Diplomatska spravljivost

Newyorški časnik je hkrati navedel pomembna opažanja o ruskih stališčih: ni mogoče spregledati, da številne starejše, sovjetske kuharice boršč označujejo kot jed ukrajinskega izvora, med njimi je tudi delo Narodne kuhinje naših ljudstev iz leta 1978, v katerem so navedli šest receptov, vsi so bili iz ukrajinskih regij. Ruska kulinarična zgodovinarka Olga Sjutkina, avtorica Prave zgodovine ruske kuhinje, trdi, da je boršč razmeroma sodoben dodatek k ruskemu meniju, po njenem mnenju se je širše uveljavil v osrednji Rusiji šele v poznem osemnajstem stoletju. Pokazalo se je, da ga je mogoče z lahkoto narediti v večjih količinah in posreči carističnim vojakom, pozneje pa je postal običajna jed ruskih tovarniških menz.

Letos jeseni pa je rusko veleposlaništvo v Washingtonu na twitterju objavilo za zdajšnje čase redko spravljivo izjavo, v kateri si juhe niso enostavno kar vzeli, ampak dopustili izjemno širino: »Boršč je nacionalna jed v več državah, sem lahko prištejemo Rusijo, Belorusijo, Ukrajino, Poljsko, Romunijo, Moldavijo in Litvo, izberite si svojo najljubšo.«