Kmalu v vrhu športnih organizacij ne bodo več sedeli le stari dedci

V nadaljevanju preberite:

Četudi se september ni izšel po željah športnih navdušencev na sončni strani Alp, je težko spregledati izjemen porast uspehov slovenskih športnikov v zadnjem desetletju. Zadostuje že pogled na razpredelnico olimpijskih kolajn ter košarkarske, odbojkarske in kolesarske podvige. Živimo v času, ko je slavje naših junakov nad našimi nasprotniki prej pravilo kot izjema. Hkrati živimo v izjemno turbulentnem času, ko je, kot opozarja filozof in sociolog dr. Lev Kreft, nacionalna identifikacija v športu lahko zelo nevarna in agresivna.

Delo Barbarski šport: kritika globalne kuge, ki je letos poleti v prevodu Saše Jerele izšlo pri založbi *cf, ima v teh okoliščinah še toliko večjo težo. Francoski filozof, arhitekt in profesor estetike Marc Perelman v njem pribija na križ naše najbolj ustaljene predstave o športu. To počne s tako brutalno neizprosnostjo, da se človek, ki ima šport vsaj malo rad, z njim preprosto ne more strinjati v celoti. Je šport res kriv za vse tegobe današnjega sveta?

»Nikakor ne, kljub temu pa ne škodi, da nanj zmoremo pogledati z določene razdalje,« meni Kreft, pionir filozofije športa pri nas. K Barbarskemu športu je napisal obširno spremno besedo in Perelmanovo delo postavil v kontekst francoske radikalne kritike športa. Slovenski akademik, pred leti tudi predsed­nik Evropske zveze za filozofijo športa, gleda na šport s povsem drugimi očmi kot tisti, ki v njem vidijo kugo moderne družbe.