Poudarek, da so prihajajoče volitve odločilne, se praviloma sliši pred vsakimi državnozborskimi in evropskimi volitvami. Nič drugače ni pred prihajajočimi v evropski parlament, ki nas čakajo 9. junija oziroma nekaj dni prej za neučakane. Vendar dejansko, vsaj na ravni Evropske unije, te volitve ne bodo odločilne. Protievropske stranke, z uspehom katerih strašijo iz Bruslja, ne bodo prevzele primata. V evropskem parlamentu in posledično celotni strukturi Unije bodo vsaj še en mandat prevladovale proevropske stranke krščanskodemokratsko-ljudske, socialdemokratsko-socialistične, liberalne in zelene usmeritve.

Slovenska ponudba na njih je, recimo, zanimiva. Kot na kakšni veselici se najde za vsakogar nekaj. Na desnici je predvidljivo. Najbolj pri največji stranki tega pola, Slovenski demokratski stranki. Njihov za zdaj še najbolj priljubljeni član Anže Logar sicer že dolgo napoveduje nekaj velikega, a se ni zgodilo nič. Razen če misli na pasjo bombico o tem, da bi rad prevzel vodstvo SDS, čeprav njen vodja Janez Janša, ki je ravno pred kratkim po stažu na čelu stranke prehitel Josifa Stalina na čelu sovjetske partije, menda ne razmišlja o odhodu.

Vse kaže, da bo SDS kot po navadi tudi tokrat pobrala največ glasov med strankami. Drugi dve na desni, Nova Slovenija in Slovenska ljudska stranka, se trudita za drobtine. SLS se dobesedno bori za preživetje, saj ji po, kot se zdi, dokončnem pokopu na državnozborskem prizorišču zdaj grozi še izpad iz evropskega parlamenta, kjer je njen poslanec Franc Bogovič že deset let po zaslugi drugih, najprej NSi in potem SDS. Tokrat gredo na volitve sami, kaže pa jim slabo. V NSi se za preživetje bori njen predsednik Matej Tonin. Kljub velikim načrtom mu po letu 2018 ni uspelo narediti preboja na vrh desnice. Ni pomagal ne domnevni začasni premik proti sredini ne radikalno spreminjanje osebnega imidža. Na državnozborskih volitvah 2022 je NSi dobila celo nižji delež glasov kot leta 2018, ko jih je Tonin na volitve popeljal prvič, a se je neuspeh nekako skril za tem, da so zaradi manjšega števila strank, ki so prestopile prag pomembnejšega parlamentarnega doma, dobili poslanca več kot štiri leta prej. Marsikdo meni, da bodo evropske volitve Toninov labodji spev, sploh če ga s preferenčnimi glasovi prehiti kdo od nižje postavljenih na kandidatni listi, se pravi Ljudmila Novak. Zanjo bi bilo to posebno sladko zadoščenje, saj jo je prav Tonin s svojimi takrat še mladci leta 2018 z notranjim udarom odnesel z vrha stranke.

Levo od te trojice trenutno najbolje kaže Gibanju Svoboda premierja Roberta Goloba, a bo v primerjavi z državnozborskimi volitvami neizbežno doživelo hud, čeravno ne nujno katastrofalen padec zaupanja. Neposredno iz svobodnega telesa se je rodila nova lista, na čelu katere je – menda še vedno – njen brezsramno oportunistični evroposlanec. Očitno mu je vseeno, ali sta stranki za to listo zeleni ali črni, glavno je, da je na njej na prvem mestu.

Iz podobnih oportunističnih logov je tudi nosilec liste, ki ji za Svobodo na levi trenutno kaže najbolje. Za listo je še ena zelena stranka, Vesna, prvi mož na njej pa je zelen ravno toliko, kot je zelena njegova zelo gozdnata občina. Čeprav je velika, mu je očitno pretesna, saj se je preizkusil že na predsedniških volitvah, na državnozborskih pa je neuspešno poskušal sestaviti neko povezavo bolj ali manj neodvisnih županov. Poleg Svobodi in Vesni bi lahko pot med zvezde levo od sredine uspela še Socialnim demokratom, Levica pa lahko zaradi notranjih razprtij in neposrečene sestave liste tako kot vedno do zdaj kar pozabi na evropski parlament.

Zelo zanimivo je, da so se bolj liberalno usmerjeni Slovenci radi pohvalili, da tu v nasprotju z nazadnjaškimi režimi, ki nas obkrožajo, očitno živijo bolj napredno razmišljujoči ljudje. Po evropskih volitvah se najbrž ne bo več zdelo tako. Najboljše rezultate bodo dosegli madžarski iredentisti, avstrijski skrajni desničarji, italijanski neofašisti in tej druščini dejansko precej podobna SDS. Naj se sliši še tako paradoksalno, bo torej pri nas in v neposredni okolici med zmagovalci evropskih volitev še najbolj zmerna stranka iz Hrvaške, države, na katero Slovenija gleda najbolj zviška od sosed.