Yugo slava v New Yorku

Bila je neka družba, ki je imela med svojo imovino yuga, avtomobil (a tale zgodba bo šla o njegovem sorodniku, istovrstnem štirikolesniku). In članica družbe Neža Knez je lani na umetniški rezidenci v New Yorku pomislila, kako bi zadevi povezala.

Najprej se je pletlo le po glavi dveh, marca letos se je oblikovala četverica, ki jo druži, »da smo kolegi, klapa«, in upala, da bo skupaj zdržala mesec in pol. Poleg Neže še Danilo Milovanović, Toni Poljanec in Luka Erdani, dva imata 27, eden 29, eden 40 let. Prva dva sta vizualna, konceptualna umetnika, tretji dokumentarist, snemalec, četrti ima servis koles in je handy man.

Govorijo izmenjaje, Danilo posebej poudari, da ne gre za poceni spektakel, češ, četverica bo z yugom prišla do New Yorka. Gre za resnejšo zadevo, projekt, smisel. Čeprav se je, vskoči Neža, začelo iz heca. »Itak sem mislila, da z yugom do New Yorka ne bo šlo.«

Namen projekta je večplasten, dejstvo je, poslušam, da so yuge izvažali v ZDA, »rekordi so padali, nekdo jih je v enem dnevu v Ameriki prodal več kot tisoč, leta 1985. To je bil najcenejši avto dotlej, samo BMW in Mercedes sta Zastavo šišala po prodaji.« Yugo je bil mini avto, »drugi, tretji avto v družini, za mlade, za krajše poti, oni lahko vozijo že pri šestnajstih.«

Za Ameriko to velja. Kjer avto itak razumejo kot sredstvo, da od točke A prideš do točke B. In yugo je tedaj padel v zlato jamo. Najprej je bil hit, potem se je, vsaj kar se zanesljivosti, kakovosti tiče, začelo zapletati. Američan srbskega rodu Jason Vujic je spisal knjigo Yugo – vzpon in padec najslabšega avta v zgodovini, a tam »je, rečeno na pamet, 60 odstotkov anketirancev odgovorilo, da bi si yuga kupili še enkrat, 30 odstotkov je bilo neodločenih, le desetina ne bi za yugov volan sedla nikoli več.«



V nič dajanje yuga, navrže Danilo, se je pokrivalo »s časom hladne vojne, zato je bilo vse z vzhoda sumljive kakovosti«. Na Zahodu. Razpadala je Jugoslavija, razpadal je njen avto. A dejstvo je, da je yugo švigal v ducat hollywoodskih filmih. Tudi v Umri pokončno 3.

Od zibeli

In z najslabšim avtom na svetu od tod do večnosti? Četverica se bo najprej odpeljala v Kragujevac, kjer je bila nekoč tovarna Zastava, bombardirana leta 1999, potem jo je obnovil Fiat. Od tam prek Hrvaške, Slovenije, Avstrije, Nemčije, Belgije, Francije v Anglijo, v pristaniški Southampton. »Tam bo šel na trajekt, mi se bomo malo porazgubili in se nato z avtom srečali v New Yorku.«

Torej, štart v zibelki, v Kragujevcu, do konca, kar bo ključni trenutek, dražba avta v newyorški umetniški inštituciji. Malo se bodo vozili tudi po velikem jabolku, po ZDA ne. Ni časa, čas je pa denar in predvsem obratno. Projekt je naslovljen Y?
O avtu, fenomenu, »bomo posneli tudi dokumentarec, o času, zgodbah, ki so povezane z avtom«. Naj se je četverica v še mlajših letih realno srečevala z yugom ali ne, avto ostaja zgodovinsko dejstvo, ki zanima marsikoga.



»Zgodovina seveda je, a iz nje bomo poskušali narediti novo zgodbo.« Neža pove, da jo vedno zanima predvsem, kaj se bo zgodilo, »to je projekt odprte forme, imaš izhodišče, imaš cilj, vse, kar se bo vmes zgodilo, pa je material, s katerim manipuliraš.«

In yugo je simbol, identiteta nekega časa, države, »zdaj, ko smo v projekt popolnoma vpeti, na družbenih omrežjih spoznavamo, da obstajajo fan clubi, preprodaja tega avta. Srečevali se bomo z različnimi ljudmi in yugo bo katalizator, s pomočjo katerega upamo, da se nam bodo odprli.«

Danilo ponazori njihovo početje, »kot prideš v atelje in nekaj ustvariš, enako Y? ni spektakel, s starim avtom tako daleč, ampak podlaga, izhodišče za zgodbe, iz katerih bomo sestavili novo sliko.« Da razložimo: Y?, simbol avta z vprašajem, se v angleščini prebere why, zakaj.



Pot bo proces, komunikacija z ljudmi, ki so yuga izdelovali, delavci in funkcionarji, tudi z direktorjem Zastave, ki šale na račun tega avta ne razume. In je prepričan, da je bil yugo zgodba o uspehu. Potem so tu nostalgiki, za avtom kot takim, pa umetniki, ki yuga slikajo ali pa je njegova havba podlaga za ustvarjanje. Ustavljanje po dnevih, vse točno dogovorjeno. Kragujevac, Beograd, Subotica, Zagreb, Gradec, Dunaj, München, Pirmasens, Köln, Bruselj, Calais, Southampton.

Stara doba

Iz Ljubljane bodo krenili 6. oktobra, torej to nedeljo, okoli 29. oktobra ga bodo vkrcali na čezoceansko plovilo, snidenje načrtujejo 9. novembra, kak dan ali tri gor, v ZDA bodo štirje do 20. novembra. Razen če jim izkupiček od dražbe ne bo omogočil
lagodnega življenja do konca – novembra.

V ZDA mora imeti avto četrt stoletja, da je sprejet med oldtimerje, s čimer so mu oproščeni nekateri eko parametri, modri yugec jih ima 29, čez leto bi bil starodobnik tudi pri nas. Ampak tedaj bo daleč, daleč.

Kupili so ga v Celju, za koliko, je poslovna skrivnost, da ne bi dražitelji kaj kalkulirali pri navijanju cene, prodal jim ga je človek, ki je bil Zastavin delavec za slovenski trg. Yuga so delali na različnih koncih države, in ko je ta razpadla, takšna proizvodnja ni bila več mogoča. Prvi yugo pa je bil patentiran leta 1977, prvega je dobil, no, vladar Tito, vprašanje pa je, ali ga je kdaj vozil.

Modrega vozijo vsi, Neža, Danilo, Toni, Luka, za volanom se bodo menjavali. Pravijo, da je »spedenan v nulo«, prevedeno, urejen v ničlo, z njim bodo predrveli 3500 kilometrov, v last pa so ga dobili z 68.000 prevoženimi kilometri. Kar je malo, kdor brska za yugi, ugotovi, da imajo povprečno prevoženih 120.000, največ 150.000 kilometrov.

New York, prihajajo!