V nadaljevanju preberite:

So stvari, ob katerih bi še kamen zajokal, in mednje nedvomno sodi prezgodnja smrt otroka. Doris Kukovičič je izgubo vseh izgub, kakor ji pravi, zajela v čustvenih sporočilih, namenjenih sinu, ki ga je vzela kruta bolezen pri le osemnajstih letih, pri založbi Beletrina pa so jih sestavili v knjigo Pisma Maticu. Avtorica, ki je poklicno zavezana odnosom z javnostmi, nam je zaupala, kako so ji pomagala v najtežjem obdobju žalovanja.

(...)

»Ej, mami, a mi prineseš eno vodo z okusom?« To je bil njegov zadnji stavek, ki ga je izrekel, a takrat tega še nihče ni vedel. Silno pretresljivo in hkrati poučno za vse je, da nikoli ne veš, kdaj ti ljubljena oseba izreče svoj zadnji stavek. Mogoče bi s tem zavedanjem bolj cenili prisotnost drug drugega?

Zagotovo, ob tem se lahko ogromno naučiš. Še vedno si krvav pod kožo in bi včasih otroke najraje zavil v vato; pa da si mama, ki dela tudi napake, se kdaj jezi, a bi se rada spremenila v kar najbolj popolno, a na koncu si samo človek. Ne bi se smeli gristi zaradi svojih pomanjkljivosti, a to vseeno počnemo.