Slaba vzgoja in neurejen dom še nista kazniva
Dokler ravnanje staršev ne preraste v fizično ali psihično maltretiranje, je to stvar za CSD, in ne sodišče.
Odpri galerijo
Starša sta se med drugim redno ponoči kregala vpričo desetletnega sina in triletne hčerke, zaradi česar je bila deklica neprespana. FOTO: Shutterstock
Ljubljana – Kdaj neprimerno ravnanje z otrokom postane kaznivo dejanje? S tem se je ukvarjal senat višjega sodišča v Kopru, ki je imel na mizi primer staršev, katerih otroka sta nedvomno živela v neprimernem okolju. A po mnenju senata gre pri tem za kaznivo dejanje šele v primeru »hujših opustitev ali zlorab dolžnosti« oziroma takrat, ko ravnanje starša po trajanju in grobosti preseže običajne vzgojne ukrepe in preraste v fizično ali psihično maltretiranje. Vse do takrat je treba to problematiko reševati v okviru socialnega varstva.
Okrajno sodišče v Novi Gorici je namreč zavrglo obtožni predlog, ki ga je tožilstvo vložilo proti R. H. in A. O., v njem pa vsakemu očitalo po dve kaznivi dejanji zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja. Tožilka se je na sklep pritožila in predlagala, naj sodišče sklep razveljavi, vendar pri tem ni bila uspešna. Pritožbeno sodišče se je namreč strinjalo, da iz opisa njunega ravnanja ne izhajajo znaki kaznivih dejanj.
Kdaj torej govorimo o kaznivem dejanju zanemarjanja mladoletne osebe, za katera policija vsako leto spiše okrog 500 ovadb? Stori ga starš, ki hudo krši svoje dolžnosti do mladoletnika. In čeprav je mogoče zanemarjanje v najbolj splošnem pomenu opredeliti tudi kot premajhno aktivnost ali prizadevanje, ki privede do neželenih posledic pri mladoletni osebi, pa zgolj to za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja ne zadostuje, poudarjajo višji sodniki.
Načeloma tako velja, da mora obstajati »huda kršitev dolžnosti skrbi in vzgoje, ki je izražena s poudarjeno grobostjo in intenzivnostjo ravnanj, kakor tudi z njihovim trajanjem«. Vsaka kršitev starševskih dolžnosti, med drugim še pravijo višji sodniki, tako še ne pomeni storitve kaznivega dejanja, ampak je torej to nekaj, s čimer se morajo ukvarjati socialni delavci.
Tožilstvo je v tem primeru tako obema staršema očitalo, da sta se v obdobju 45 dni septembra in oktobra 2016 večkrat ponoči prepirala vpričo desetletnega sina in triletne hčerke, zaradi česar je bila deklica neprespana. Očitalo jima je tudi, da je bilo stanovanje zanemarjeno in neurejeno, saj je bila kuhinja polna ostankov, iz hladilnika se je širil smrad po stari hrani, prav tako nista praznila košev za smeti. Vse to je neprimerno, se strinja sodišče, ni pa za otroka ogrožajoče, prav tako ne gre za grobo ravnanje ali maltretiranje.
Del očitkov se je nanašal tudi na dejstvo, da starša nista plačala obveznosti do šole, uslužbenkam CSD pa nista dovolila vstopa v stanovanje, vendar v tem delu sploh ne gre za kršenje dolžnosti do mladoletne osebe, temveč do teh »tretjih oseb«.
Mati R. H. si je zaradi svojega početja sicer prislužila še dodatne očitke, vendar tožilstvu tudi v tem delu ni uspelo prepričati sodišča, da gre za kaznivo dejanje. Tako je menda nekega dne maja 2017 na svojega sina kričala in ga zmerjala, da je »govno izdajalsko« in naj izgine. »Čeprav gre gotovo za vzgojno povsem neprimerno verbalno ravnanje, to še ne pomeni psihičnega maltretiranja oziroma grobih in intezivnih kršitev dolžnosti do otroka,« so ob tem sklenili višji sodniki. Enako so ugotovili tudi za očitek, češ da je tri mesece kasneje, avgusta, na mestnem kopališču v navzočnosti sina in hčerke uživala alkoholne pijače, čeprav na kopališču niti ne bi smela piti in je s tem tudi kršila kopališki red.
R. H. ima menda tudi sicer težave z alkoholom, saj ji je sodišče očitalo, da je bila večkrat pijana, da je po stanovanju skrivala steklenice, otroka pa puščala sama doma in zanju slabo skrbela. A v tem delu tožilstvo očitno po mnenju sodišča ni dovolj konkretiziralo očitkov – predvsem »glede časovne opredelitve in trajanja teh domnevnih ravnanj, pa tudi glede njihove intenzivnosti oziroma grobosti v odnosu do otrok«. Višji sodniki so pri tem poudarili, da pri materinem ravnanju, upoštevajoč celotno sliko, zaradi njenih težav z alkoholom za otroka gotovo lahko govorimo o neprimernih vedenjskih vzorcih, ni pa šlo za groba ravnanja in opuščanje osnovnih potreb otrok.
Okrajno sodišče v Novi Gorici je namreč zavrglo obtožni predlog, ki ga je tožilstvo vložilo proti R. H. in A. O., v njem pa vsakemu očitalo po dve kaznivi dejanji zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja. Tožilka se je na sklep pritožila in predlagala, naj sodišče sklep razveljavi, vendar pri tem ni bila uspešna. Pritožbeno sodišče se je namreč strinjalo, da iz opisa njunega ravnanja ne izhajajo znaki kaznivih dejanj.
Kdaj torej govorimo o kaznivem dejanju zanemarjanja mladoletne osebe, za katera policija vsako leto spiše okrog 500 ovadb? Stori ga starš, ki hudo krši svoje dolžnosti do mladoletnika. In čeprav je mogoče zanemarjanje v najbolj splošnem pomenu opredeliti tudi kot premajhno aktivnost ali prizadevanje, ki privede do neželenih posledic pri mladoletni osebi, pa zgolj to za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja ne zadostuje, poudarjajo višji sodniki.
Načeloma tako velja, da mora obstajati »huda kršitev dolžnosti skrbi in vzgoje, ki je izražena s poudarjeno grobostjo in intenzivnostjo ravnanj, kakor tudi z njihovim trajanjem«. Vsaka kršitev starševskih dolžnosti, med drugim še pravijo višji sodniki, tako še ne pomeni storitve kaznivega dejanja, ampak je torej to nekaj, s čimer se morajo ukvarjati socialni delavci.
Zanemarjeno stanovanje in nočno kreganje
Tožilstvo je v tem primeru tako obema staršema očitalo, da sta se v obdobju 45 dni septembra in oktobra 2016 večkrat ponoči prepirala vpričo desetletnega sina in triletne hčerke, zaradi česar je bila deklica neprespana. Očitalo jima je tudi, da je bilo stanovanje zanemarjeno in neurejeno, saj je bila kuhinja polna ostankov, iz hladilnika se je širil smrad po stari hrani, prav tako nista praznila košev za smeti. Vse to je neprimerno, se strinja sodišče, ni pa za otroka ogrožajoče, prav tako ne gre za grobo ravnanje ali maltretiranje.
Del očitkov se je nanašal tudi na dejstvo, da starša nista plačala obveznosti do šole, uslužbenkam CSD pa nista dovolila vstopa v stanovanje, vendar v tem delu sploh ne gre za kršenje dolžnosti do mladoletne osebe, temveč do teh »tretjih oseb«.
Kričanje, zmerjanje, pijančevanje
Mati R. H. si je zaradi svojega početja sicer prislužila še dodatne očitke, vendar tožilstvu tudi v tem delu ni uspelo prepričati sodišča, da gre za kaznivo dejanje. Tako je menda nekega dne maja 2017 na svojega sina kričala in ga zmerjala, da je »govno izdajalsko« in naj izgine. »Čeprav gre gotovo za vzgojno povsem neprimerno verbalno ravnanje, to še ne pomeni psihičnega maltretiranja oziroma grobih in intezivnih kršitev dolžnosti do otroka,« so ob tem sklenili višji sodniki. Enako so ugotovili tudi za očitek, češ da je tri mesece kasneje, avgusta, na mestnem kopališču v navzočnosti sina in hčerke uživala alkoholne pijače, čeprav na kopališču niti ne bi smela piti in je s tem tudi kršila kopališki red.
R. H. ima menda tudi sicer težave z alkoholom, saj ji je sodišče očitalo, da je bila večkrat pijana, da je po stanovanju skrivala steklenice, otroka pa puščala sama doma in zanju slabo skrbela. A v tem delu tožilstvo očitno po mnenju sodišča ni dovolj konkretiziralo očitkov – predvsem »glede časovne opredelitve in trajanja teh domnevnih ravnanj, pa tudi glede njihove intenzivnosti oziroma grobosti v odnosu do otrok«. Višji sodniki so pri tem poudarili, da pri materinem ravnanju, upoštevajoč celotno sliko, zaradi njenih težav z alkoholom za otroka gotovo lahko govorimo o neprimernih vedenjskih vzorcih, ni pa šlo za groba ravnanja in opuščanje osnovnih potreb otrok.
