Fazarinc: Leta 1990 smo doživeli prvo streznitev, a smo nanjo hitro pozabili
Rok Fazarinc je gradbeni inženir, hidrolog in ena ključnih oseb v številnih projektih protipoplavne varnosti na slovenskih vodotokih. Ker se s področjem ukvarja že več kot 40 let in je od blizu spremljal vse poplave v zadnjih desetletjih, natančno ve, kaj je bilo narejeno dobro, kaj slabo, česa v 33 letih od poplav leta 1990 sploh nismo naredili, pa bi morali. Naredili smo zelo veliko napak, ki jih ne smemo ponoviti.
Ste član sveta za vode, svetovalnega telesa ministra Uroša Brežana, ki se sestane danes. Kaj boste po videnem na terenu povedali?
Želim spodbuditi, da bi tudi formalno nadaljevali to, kar se na terenu že urgentno izvaja. Najprej je treba z nujnimi deli vzpostaviti pretočnost strug, zagotoviti prevoznost cest, hkrati pa izvajati analizo celotnega dogodka, ki je bil ponekod ekstremen. Govorimo o precej daljših povratnih dobah kot enkrat na sto let, predvsem v Zgornji Savinjski dolini in delu porečja Poljanske Sore, verjetno tudi na širšem kamniškem območju in v zgornjem toku Meže. Treba je ugotoviti, kakšno je bilo meteorološko dogajanje, kaj so bili vzroki za tako intenzivne padavine … Vse to so informacije, kaj lahko pričakujemo v drugih delih Slovenije, kjer so reliefne razmere podobne. Treba je to tudi hidrološko obdelati. Analizirati je treba vzroke za visoke vode, kje so te najbolj naraščale in kje so začele upadati. Analizirati je treba, kaj se je dogajalo z vodo. Ob takih visokih vodah imamo veliko hkratnih procesov: plazenje, posledice poplavnega toka na poti. Kje in kako se je voda razlivala, kakšne so bile hitrosti, sile, kaj takšna sila vode lahko poruši in kaj je obstalo. Kaj se je izkazalo kot dobra rešitev, kaj pa je bilo manj uspešno.
Kdaj bi vse te analize lahko dobili?
Ocene vodnih količin se že sproti izvajajo. Za vsako porečje je izdelana širša hidrološka študija, za porečje Savinje ima ta 1500 strani s prilogami, problem pa je, da je narejena na podlagi opazovanja preteklih dogodkov. Zdaj imamo pa nov dogodek, ki je ekstremen. Lahko bi ponovili hidrološko študijo z upoštevanjem tega dogodka, ampak najbolj racionalno je, da se ta dogodek privzame kot tisti, na katerem moramo odslej preverjati ukrepe in načrtovanje v prostoru. To je zalogaj predvsem za načrtovanje in izvajanje varovalnih ukrepov. Mostovi morajo biti dovolj visoki in taki, da ob poplavnih dogodkih niso ovira vodnemu toku. Ker rečnih strug ni mogoče kar tako poglabljati ali širiti, je treba visoki vodi na drug način zagotoviti prostor. Predvideti je treba, kje se bo voda razbremenjevala, kje bo odtekala, in zagotoviti, da voda v teh koridorjih ne bo ogrožala objektov, infrastrukture in predvsem človeških življenj.
Kaj smo v preteklosti naredili narobe?
Leta 1990 smo doživeli prvo streznitev, a smo nanjo hitro pozabili. Sanacijska dela, ki so bila predvidena po poplavi 1990, do danes niso bila zaključena, zato ni zagotovljena potrebna varnost, ki bi omogočala umeščanje objektov v bližino rek. Ureditve smo sicer načrtovali na pretoke s stoletno povratno dobo, ki so bili določeni po poplavi leta 1990, a so pretoki na podlagi meritev in analiz zdaj višji. To pomeni, da je bilo vse, kar je bilo načrtovano in izvedeno, poddimenzionirano za 10 do 20 odstotkov. Stroka je že leta 1998 vedela, da dogodek leta 1990 ni bil nekaj ekstremnega, ampak nekaj, kar lahko zelo hitro spet pričakujemo. Ampak takrat, ko ni poplav, to ljudi in na žalost tudi pristojnih ne zanima.
Vodarji ste opozarjali?
Seveda. Ves čas. Tudi predloge smo dajali, kaj bi bilo treba narediti, a so ostali na papirju. Tak primer je državni prostorski načrt (DPN) za Spodnjo Savinjsko dolino, ki je bil pred leti ustavljen. Že od leta 1990 smo vedeli, da za zaščito urbanih središč potrebujemo razbremenjevanje vod: razlivanje po poplavnih območjih in zadrževanje z zadrževalniki. To je osnovni pogoj za zagotavljanje osnovne varnosti. Iskali smo rešitve, da na območjih, kjer ni pozidave, zadržimo poplavno vodo. Letos 4. avgusta je voda našla svojo pot in se po naravni poti razlila po poplavnih območjih. Tragika je, da je bilo tu več sto objektov. Če bi sprejeli in izvedli DPN, kot je bilo predvideno, ne bi bil niti en stanovanjski objekt poplavljen.
Nasprotnikov je bilo zelo veliko, tudi ministrstvo za kmetijstvo je imelo pomisleke.
Občina Žalec je pred petimi leti naročila idejno zasnovo optimizacije DPN, pri kateri so zaradi izogibanja trajnim nasadom in hmeljiščem zmanjšali območja za zadrževanja voda. S tem bi za zadrževanje voda pridobili relativno malo volumna, od pet do šest milijonov kubičnih metrov, to je ravno na spodnji meji potrebnega. Delno so stvari izboljšali lokalni ukrepi v Celju. A s tem smo si poglobili past. Ker so nasipi višji, bi bile, če bi nasipe prelilo, globine poplavne vode večje. To me zelo skrbi že od prvih izračunov. Če se voda tokrat ne bi razlila v Spodnji Savinjski dolini, bi Celje 4. avgusta doživelo prav to. Nasipi in zidovi ob Ložnici ter ukrepi ob sprehajalni poti po nabrežju Savinje v Celju so omogočili, da Celje ni bilo poplavljeno. Če jih ne bi bilo, bi voda, ki je prišla do Celja, zalila mesto, kjer bi za nasipi zastalo dva milijona kubičnih metrov vode. Dogodek bi bil primerljiv s poplavo leta 1990. Bolnišnica bi bila pod vodo, dom starejših občanov, srednje šole, vse do I. osnovne šole. Voda bi dolgo odtekala. Celje bi bilo pod vodo od 12 do 14 ur.
Ukrepi v Celju so bili torej učinkoviti?
Samo za to konkretno situacijo. Če se v Žalcu ne bi porušili nasipi, če ne bi poplavilo Malih Braslovč, bi bilo Celje pod vodo. Tega se je treba zavedati. Če bi imeli v Žalcu bolj kakovostne nasipe in če bi bil nasip v Letušu končan, bi bilo Celje poplavljeno.
Torej drži, da so bili nasipi v Žalcu slabo narejeni?
Ključni problem sta denar in predvsem politična volja. Ve se, da so bili nasipi interventno le zasilno sanirani po poplavi leta 1990, ko jih je ravno tako prebilo. Zdaj se je to ponovilo. Ko voda oblije tak nasip, ta dobesedno steče. Enega je odprlo po dolžini 25 metrov, nastalo je še pet, šest odprtin, dolgih okoli pet metrov. To je zelo široko prelivno polje, po katerem je voda lahko drla na območje med Žalcem in nasipi ob Savinji. Od Petrovč naprej jo je zamejila železniška proga, potem je val prišel do novega razbremenilnika v Medlogu. To je dokaz, da je razbremenilnik deloval. Nekateri se razburjajo, da so zaradi razbremenilnika imeli višje gladine, kot jim je bilo predstavljeno. Gladine so bile višje zaradi večjega dotoka poplavne vode, ne zaradi vpliva razbremenilnika. Če razbremenilnika v Medlogu ne bi bilo, bi bila pri njih vseeno voda. Obvaroval je celotno urbano območje Medloga in Špice.
Kako vse to reševati v prihodnje?
Vodi je nujno treba dati več prostora. Upam, da se bo spremenila poplavna uredba, ki dovoljuje gradnjo na poplavnem območju. Da se bo po eni strani zaostrila na področju individualne in stanovanjske gradnje, sicer ljudi preveč izpostavljamo, četudi sami želijo tam bivati. Po drugi strani pa mora javna infrastruktura potekati tam, kjer jo potrebujemo. Zato mora biti gradnja te načelno dovoljena, če ob tem zagotovimo, da je načrtovana in grajena tako, da je odporna proti poplavam in eroziji, da ne povzroča dodatne škode in nikogar dodatno ne ogroža. Sedanja uredba ob umeščanju nove ureditve v prostor zahteva od investitorjev dodatne celovite ukrepe za zmanjšanje poplavne ogroženosti.
To je že bilo narejeno, takrat še brez poplavne uredbe, na avtocesti Celje–Ljubljana. Pred Lukovico je zapornica, kjer se razbremeni visoke vode Radomlje, voda teče v dolino Drtijščice, kjer je izvedeno umetno Gradiško jezero, v katerem je voda nizka zato, da omogoča zadrževanje visokih vod. To je bilo izvedeno, ker avtocesta poteka po poplavnem območju Radomlje. Ta nadomestni ukrep je bistveno izboljšal poplavno varnost od Lukovice proti Domžalam. Dva taka objekta se zdaj izvajata na Gradaščici in nad Železniki. Pa tudi tam temu nekateri krajani nasprotujejo. Za poplavno varnost jugozahodnega dela Ljubljane se ureja struga Malega Grabna. Izvaja se šest kilometrov regulacije s pripadajočimi nasipi, zidovi in z dodatnim razbremenilnikom vode na Barje. Na območju Dobrave se pripravlja gradnja zadrževalnika z nižjo in daljšo pregrado, za katero se bo zadrževala voda. V Železnikih je v zaključni fazi ureditev Selške Sore skozi Železnike. Tam ni možno zagotoviti pretočnosti in varnostne višine za stoletne vode, ampak lahko zagotovimo od 30 do 50-letno varnost. Vse druge vode pa moramo zadržati v zadrževalniku nad Železniki. Šele kombinacija teh ukrepov bo dala varnost na tristoletne vode. Kadar je načrtovana kombinacija ukrepov, je zelo pomembno, da se izvedejo vsi načrtovani ukrepi. Šele takrat je lahko zagotovljena primerna varnost.
Eno najbolj prizadetih območij je zaselek Struge, Savinja si je tam vzela še eno strugo. Bi vi tam ostali?
Kot inženir vem, da znamo graditi tako, da smo varni. Zaupam stroki, torej geomehanikom, hidrotehnikom, statikom, da lahko naredimo dovolj varne objekte, ki bodo primerni za bivanje. Za Struge je treba razmišljati o konceptu, kako jih zasnovati. Ali naj bo naselje med cesto in Savinjo ali pa bi cesto umestili med hiše in reko? To sicer slabša kakovost bivanja, a povečuje varnost.
Kaj pa Male Braslovče in Letuš?
Od tam bi se umaknil. Gre za velike globine vode od 1,5 do dva metra, ta območja so po zdaj veljavnih predpisih v razredu velike poplavne nevarnosti in ljudje tam absolutno ne bi smeli živeti. Napaka iz preteklosti je, da je bila tu dovoljena gradnja, da so bila legalizirana vikend naselja, ki so prerasla v individualne hiše. Če bi bili do zdaj načrtovani protipoplavni ukrepi izvedeni, bi bili ti objekti zaradi intenzivnosti pojava še vedno poplavljeni, a manj ogroženi.
Se bomo zdaj zbudili?
Že pred leti je bil pripravljen načrt zmanjševanja poplavne ogroženosti za celotno Slovenijo z ustreznimi analizami. Razglašenih je več kot 80 območij pomembnega vpliva poplav in določeno je, da jih je treba zaščititi. A to se ni preneslo v prakso. Vedno je bilo premalo denarja, prednostni so bili drugi projekti. Ljubljana je morala dvakrat doživeti poplavo, da so kljub že sprejetemu DPN začeli te ukrepe tudi izvajati. Upam, da bo to, kar se je zgodilo, dodatna spodbuda, da se bodo nadaljevala dela v Spodnji Savinjski, da se bo preverilo, kako ukrepati v Zgornji Savinjski in Zadrečki dolini, vključno z Gornjim Gradom. To so območja, za katera smo videli, kako zelo so ogrožena. Nekaj tisoč ljudi je bilo izpostavljenih smrtni nevarnosti! Glede na to smo jo zelo dobro odnesli. Ampak absolutne varnosti ni. To je napačna percepcija ljudi. Vedno se lahko zgodijo podobne ali hujše situacije. Z odmikom od dogodka se bo naša drznost povečevala. Spet se bodo pojavile želje, kje vse bi zidali.
Bliža se jesen. Ljudi zelo skrbi.
Upravičeno. Ne bi želel povzročati panike, a tam, kjer je prekopano, buldožirano, so brežine in dno strug nekonsolidirani. Malenkost večja voda bo spet spremenila rečni tok, prestavljala prodišča, prodišča bodo potovala hitreje, kot so zdaj. Precej večja bo morfološka dinamika. Tisti, ki bivajo v bližini rek, bodo morali biti zelo pozorni. Vremenske napovedi imamo zelo dobre. Vemo, ali bo nevihtno, kakšno količino padavin lahko pričakujemo. Običajno lahko na Savinji pričakujemo poplave nad 100 milimetri padavin na kvadratni meter, zdaj pa jih, predvsem na hudourniških strugah, strmih pritokih Savinje, ki so razgaljeni, lahko pričakujemo že pri 30 do 50 milimetrih.
Torej nimamo veliko časa.
Ne. A če ne bo neurij, je čas na naši strani. Ker prihaja do konsolidacije, narava se umirja, se že čez nekaj let ne bo videlo, da je bilo tako hudo.
Katero območje v Sloveniji je zdaj najbolj poplavno ogroženo?
Območje ob Savinji. Že več let pa me skrbi Zasavje, če bi se tam zgodilo intenzivno nevihtno dogajanje. Vsi trije vodotoki, pritoki Save, so namreč omejeni s pozidavo, padci so veliki. Tu voda dejansko nima prostora, samo dere. Ob takem ekstremnem pojavu, kakršen je bil letos, se namreč Zasavju lahko zgodi podobno kot Železnikom leta 2007. Energije je toliko, da je območje zelo ogroženo.
Strah pred vodo je še velik, a verjetno bo hitro tudi veliko nasprotnikov kakršnihkoli posegov v prostor.
Nevladna združenja in civilne iniciative bi morali biti nekoliko bolj odgovorni do tega, kar počno. Verjamem, da jih posegi v prostor, ki morajo biti strokovno pojasnjeni, skrbijo. A ustvarjanje in lansiranje zgodb, ki nimajo nič skupnega z realnostjo, ter strah, ki se pojavi na podlagi tega, ljudi lahko tako zavedejo, da je to škodljivo. Na žalost so velikokrat isti ljudje, ki zbirajo podpise proti strokovno utemeljenim ukrepom, že v naslednjem trenutku lahko izpostavljeni dogodku, kakršen se je zgodil zdaj. Stroki se premalo zaupa ali pa nekateri verjamejo le tisto, kar nekomu v nekem trenutku ustreza. Včasih tudi ljudje z najvišjo akademsko izobrazbo trdijo čiste neumnosti. Vsi skupaj moramo biti družbeno odgovorni. Zdaj bodo nekateri malo potihnili, potem bo pa spet prišlo v valovih. Pričakujem, da bo polemik še veliko.
Velikokrat se radi primerjamo s tujino, kjer se tovrstne stvari tudi dogajajo, precej huje in pogosteje. V Nemčiji je bilo pred dvema letoma 150 mrtvih, skupaj z Belgijo in Francijo pa približno 200. Tudi tam ljudje niso verjeli, da se jim to lahko zgodi. Mogoče je bilo premalo opozarjanja, a pri nas so bila opozorila pravočasna, korektna in konkretna. Ti izračuni imajo neko natančnost. Tudi jaz sem se v petek zbudil in se spraševal, kje je zdaj ta dež. Nato me je klicala mama iz Zadrečke doline in povedala, da tako grozno ni bilo še nikoli. Takoj sem pogledal pretoke in videl, kakšna katastrofa se dogaja in da je celo Ljubljana na robu poplave. Podnebje se spreminja in take stvari moramo pričakovati in se pripraviti na življenje s tem.
Preberite še:
S projektom Obnavljamo Slovenijo ponujamo roko vsem žrtvam katastrofalnih poplav v Sloveniji. Tudi vi jim lahko pomagate z nakazilom v Sklad Ivana Krambergerja.
SMS-donacija: KRAMBERGER ali KRAMBERGER5 na 1919 in prispevali boste 1 evro oziroma 5 evrov.
Donacija na TRR: SI56 0292 2001 9831 742, s pripisom OBNAVLJAMO SLOVENIJO, sklic SI00 7265 ali s skeniranjem QR kode iz vaše mobilne banke.
