Rok Fazarinc: Dokler ni poplave, nihče ne verjame
Pojav, ki smo mu bili priča avgusta, je bil ekstremen, je v Delovem podkastu Obnavljamo Slovenijo dejal Fazarinc: »Glede na dosedanje izkušnje in dosedanje meritve. Ampak v bodoče lahko pričakujemo očitno še intenzivnejše pojave.«
Čeprav se zdaj hiti, Fazarinc opozarja, da bi morala interventni sanaciji takoj slediti sanacijska dela: »Vendar mislim, da bo tu potrebnega malo več premisleka, treba bo kaj spraviti tudi na papir, izračunati, in potem dati rešitve. Nekatere stvari se še vedno delajo po domače povedano na pamet, da se zaščiti tovarna KLS Ljubno ali da se sanira manjše stvari, ampak za večino trajnih sanacij bo potrebno kar nekaj časa. Treba bo izdelati projekte, poiskati rešitve, jih uskladiti z nosilci urejanja prostora. To bo zahtevalo nekaj časa.«
Iskanje trajnih rešitev pa v tem primeru ni najlažje delo. Šlo je namreč za premeščanje na sto tisoče kubičnih metrov proda, peska in skal. Fazarinc je povedal primer: »Med Strugami in Lučami je bila sredi Savinje velika skala, preko katere je do leta 1990 potekala brv. Ta skala ima 300, 400 ton mase. Poplava leta 1990 je to skalo prestavila za približno en meter in poškodovala brv, sedanja povodenj jo je prestavila za skoraj 40 metrov. To so takšne sile, da pač ni tako enostavno izvesti ali pa načrtovati in izvesti nekih trajnih rešitev.«
Zaveda se, da je govor o selitvi ljudi, kot je primer Letuša, težavno vprašanje. Tu namreč ni le vprašanje, kako to storiti, ampak gre tudi za vprašanje sociologije in psihologije. »Če zavarujemo območje Letuša, zapremo razlivanje vode. Če zapremo razlivanje tu, bi se vode v Savinji povečale in bi bile poplave navzdol bolj intenzivne. To razlivanje je pomagalo, da ni poplavilo drugih naselij v Spodnji Savinjski dolini in da ni prišel poplavni val v celoti prišel do Celja,« je dejal Fazarinc.
Protipoplavni ukrepi so sicer že v preteklosti velikokrat burili duhove, vzpostavljale so se civilne iniciative. Fazarinc meni, da gre za pomanjkanje dialoga: »Tako ni le v Spodnji Savinjski, tudi v Ljubljani je tako. Dokler ni poplave, nihče ne verjame. Ko je pa poplava, se zganejo ali pa začnejo ljudje malo drugače razmišljati.«
In še dodal: »Potrebnega je bistveno več zaupanja in bistveno več kulturnih dialogov. Če se zbere 500 ljudi v eni dvorani, pravim temu jogurtna revolucija. Zelo enostavno je voditi mnenje množice. Če se pa pogovarjamo ena na ena, pa lahko pridemo do rešitev, ki so sprejemljive za oboje.«
