Evro in pol za lep dan
Molk je zlato, pravi stara ljudska modrost. Ne bi bilo slabo, če bi to preprosto resnico upoštevali večkrat v vsakdanjem življenju.
Odpri galerijo
Najbolj depresiven dan v letu je menda za nami, torej nam gre od danes lahko le še na bolje. Foto Matej Družnik
Včeraj je bil menda najbolj depresiven dan v letu. K sreči me je radio o tem obvestil že zjutraj in sem se lahko pripravil na upor. Je upor smiseln, če znanstveniki določijo, da je to najbolj depresiven dan v letu? Tega se ob snovanju upora nisem spraševal, o smiselnosti upora bom lažje pričal šele danes.
Tako kot me ne prepriča novodobna mantra, da se moramo neprestano smehljati, kot bi bili malo čez les, in kako moramo neprestano misliti pozitivno, da bi se nam dogajale lepe stvari, me ne prepriča niti radijski glas, ki reče, da je najbolj depresiven dan.
No, včeraj se je velik del dneva zdelo, da ima glas z radia prav. Sivina, ljudje na ulici namrgodeni, kot bi vedeli, da mora prav ta ponedeljek biti najbolj depresiven dan v letu. Pa priskaklja nasproti mladi bradač, ves nasmejan. Deloval je tako, kakor da bi se ga prijelo zgolj navodilo o brezpogojnem pozitivizmu, radia pa ta dan ni slišal. Zdelo se je, kot bi se pogovarjal sam s seboj. Ali pa se je morda pogovarjal po telefonu? Kdo bi vedel.
Mladi mož je bil tako nalezljivo dobre volje, da ko je pred mano potegnil iz žepa nekaj izvodov revije Kralji ulice, ni bilo možnosti, da ne bi kupil enega izvoda. Žal mi je bilo le, da v denarnici nisem imel več kovancev. Plačal sem mu evro in pol in prodajalec se mi je prijazno nasmehnil ter povedal, da sta mu ostala le še dva izvoda revije, ki jo sooblikujejo in prodajajo brezdomci. »Dobro ti gre, saj niti ni čudno, ko si tak dobrovoljec,« sem mu rekel, da bi pohvalil njegovo prodajno spretnost.
V trenutku mu je izginil nasmeh z ustnic. »Res mislite, da bi prodajal Kralje ulice, če bi mi šlo dobro?« mi je z vprašanjem odgovoril brezdomec. Človeku, ki mi je z nasmehom polepšal dan, sem pokvaril dan. Včasih je res bolje molčati kot ljudem okoli sebe kvariti najbolj depresiven dan v letu.
Tako kot me ne prepriča novodobna mantra, da se moramo neprestano smehljati, kot bi bili malo čez les, in kako moramo neprestano misliti pozitivno, da bi se nam dogajale lepe stvari, me ne prepriča niti radijski glas, ki reče, da je najbolj depresiven dan.
No, včeraj se je velik del dneva zdelo, da ima glas z radia prav. Sivina, ljudje na ulici namrgodeni, kot bi vedeli, da mora prav ta ponedeljek biti najbolj depresiven dan v letu. Pa priskaklja nasproti mladi bradač, ves nasmejan. Deloval je tako, kakor da bi se ga prijelo zgolj navodilo o brezpogojnem pozitivizmu, radia pa ta dan ni slišal. Zdelo se je, kot bi se pogovarjal sam s seboj. Ali pa se je morda pogovarjal po telefonu? Kdo bi vedel.
Mladi mož je bil tako nalezljivo dobre volje, da ko je pred mano potegnil iz žepa nekaj izvodov revije Kralji ulice, ni bilo možnosti, da ne bi kupil enega izvoda. Žal mi je bilo le, da v denarnici nisem imel več kovancev. Plačal sem mu evro in pol in prodajalec se mi je prijazno nasmehnil ter povedal, da sta mu ostala le še dva izvoda revije, ki jo sooblikujejo in prodajajo brezdomci. »Dobro ti gre, saj niti ni čudno, ko si tak dobrovoljec,« sem mu rekel, da bi pohvalil njegovo prodajno spretnost.
V trenutku mu je izginil nasmeh z ustnic. »Res mislite, da bi prodajal Kralje ulice, če bi mi šlo dobro?« mi je z vprašanjem odgovoril brezdomec. Človeku, ki mi je z nasmehom polepšal dan, sem pokvaril dan. Včasih je res bolje molčati kot ljudem okoli sebe kvariti najbolj depresiven dan v letu.
