Dobro jutro!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Slovenija

Kritike psihoterapevtskega zakona z vseh strani

Za združenja, ki se ukvarjajo s psihoterapijo zunaj zdravstva, med drugim sporni opredelitev dveh poklicev, pot usposabljanja in neustanovitev zbornice.
Predstavniki več psihoterapevtskih združenj in organizacij, pa tudi zastopniki pacientov, so opozorili, da je po njihovem mnenju osnutek zakona o psihoterapevtski in klinično psihoterapevtski dejavnosti škodljiv. Foto Matej Družnik
Predstavniki več psihoterapevtskih združenj in organizacij, pa tudi zastopniki pacientov, so opozorili, da je po njihovem mnenju osnutek zakona o psihoterapevtski in klinično psihoterapevtski dejavnosti škodljiv. Foto Matej Družnik
10. 7. 2024 | 20:45
10. 7. 2024 | 21:24
9:00

Do 31. avgusta je ministrstvo za zdravje podaljšalo javno razpravo o osnutku zakona, s katerim naj bi, kot smo že poročali, po več kot dveh desetletjih prizadevanj normativno uredili psihoterapevtsko dejavnost. Pri tem mu je uspelo vpletene poenotiti v eni točki – oceni, da predlog, kakršen je zdaj, ni dober, argumenti, zakaj ne, pa so si, pričakovano, diametralno nasprotni. Ministrstvo vseeno vztraja, da njihove rešitve povečujejo dostopnost, varnost, kakovost in preglednost storitev.

»Bolje je biti brez zakona, kot da je zakon tako slab,« je bil Miran Možina, direktor Univerze Sigmunda Freuda Dunaj – podružnice Ljubljana, kritičen do besedila, ki ločuje klinično psihoterapijo kot zdravljenje duševnih motenj znotraj zdravstva od psihoterapije kot lajšanja duševnih težav zunaj zdravstva. »Psihoterapija je samostojen poklic, delitev, ki jo vsebuje zakon, ni niti strokovno niti pravno utemeljena. Ob kadrovski podhranjenosti s strokovnjaki v zdravstvu bo tak zakon še povečal uporabo zdravil in še bolj otežil dostop do kakovostnih psihoterapevtskih storitev,« je dejal Možina na novinarski konferenci, ki jo je sklicalo več psihoterapevtskih združenj in organizacij, ki so zunaj zdravstva, da bi opozorili na škodljivost predloga zakona. Po besedah Mirana Možine zakon odslikava »ortodoksno linijo psihiatrov in kliničnih psihologov, ki hočejo na vsak način preprečiti, da bi se še en poklicni profil vključil v zdravstvo«. Ekipi ministrstva za zdravje, ki je pripravila osnutek, je očital popolno strokovno in pravno nekompetentnost.

image_alt
Dvomi, da bo predlagani zakon psihoterapijo res uredil

»Treba je paziti, katera so strokovna stališča, ki temeljijo na dokazih, in katera le izražajo skrb nekaterih cehovskih skupin za svoje privilegije,« je bil oster tudi dr. Robert Cvetek, profesor zakonske in družinske terapije na teološki fakulteti. Snovalcem zakona je očital ozko definicijo psihoterapije, ki je nesmiselna, saj da je nemogoče ločiti, kaj je lajšanje težav in kaj zdravljenje težav v duševnem zdravju.

Problematični se mu zdijo tudi »nastavki za nestrokovno odločanje v škodo uporabnikov, za monopolistične in netransparentne prakse ter onemogočanje konkurence«, ki bi ga lahko izvajalo zasebno društvo z javnimi pooblastili pri arbitrarnem določanju »dovoljenih« psihoterapevtskih pristopov. »Zakon ne upošteva različnih ravni pristopov in ne sledi sodobnim trendom v razvoju psihoterapije, kot je integracija različnih pristopov. Zakon regulira samo pristope, ki so klinično nepomemben faktor, veliko več je odvisno od psihoterapevtskega delovnega odnosa, ne ščiti pa klienta pred neučinkovito in neuspešno obravnavo,« meni Cvetek.

Irena Kosovel, predsednica Slovenskega združenja za psihoterapijo in svetovanje (SZPS), meni, da predlog ni enako vključujoč do vseh izobraževalnih poti, saj je fokus na usposabljanjih ljudi, ki že imajo neko osnovno univerzitetno izobrazbo, po zasebnih društvih, akademizacija, ki jo poznajo sicer vsi poklici, ki jih jemljemo resno, pa je omenjena le bežno. Društva, ki bi bilo lahko nosilec javnih pooblastil, po njenem mnenju v slovenskem prostoru ni. Zavzemajo se za ustanovitev poklicne psihoterapevtske zbornice z obveznim članstvom. »Cilj je, da bi se te storitve vsaj deloma financirale iz zdravstvenega zavarovanja,« je še povedala Irena Kosovel.

Stališče, da bo zdravstvena blagajna plačala del psihoterapije, zagovarja tudi Gregor Cuzak, generalni sekretar Zveze organizacij pacientov ter uporabnikov zdravstvenih storitev Slovenije (Zops), ki se mu zdi, da gre na neki način za vojno za denar, za paciente pa sta pri psihoterapiji najpomembnejši vprašanji dostopnost pomoči in kakovost obravnave. Čakalne vrste bi se z vključitvijo nekaj sto novih izvajalcev po njegovem mnenju skrajšale.

Še ena sporna točka besedila pa je, da, kot opozarja Katja Knez Steinbuch iz Združenja zakonskih in družinskih terapevtov Slovenije (ZZDTS), ne vsebuje nastavkov za sistemizacijo poklica in ne določa javnih služb v sociali, šolstvu, sodstvu: »Če bi sistemizirali poklic, bi že v zakonu morali določiti vse resorje, na katerih lahko psihoterapevti delajo.«

»Regulacija povečuje dostopnost«

Na ministrstvu za zdravje so se odzvali, da so v sistemskem zakonu, ki po njihovem mnenju celovito ureja področje psihoterapevtske dejavnosti in poklica, upoštevali stališča različnih deležnikov. Napovedujejo, da bodo zagotovili, da bosta psihoterapevtska in klinično psihoterapevtska dejavnost prinašali čim večjo korist za posameznika in čim bolj zmanjšali tveganja za neustrezno in nestrokovno obravnavo.

Za oba poklica, ki ju opredeljuje osnutek – kliničnega psihoterapevta, ki v okviru zdravstvene dejavnosti zdravi, in psihoterapevta, ki bo izvajal psihosocialno podporo, lajšal težave v duševnem zdravju in izvajal podporo pri življenjskih stiskah – bodo določeni pogoji za pridobitev in ohranitev licence. Vzpostavljajo tudi pogoje za akademizacijo poklica, z določitvijo vsebine in količine izobraževanja in usposabljanja, česar, kot so zapisali, do zdaj ni bilo. Visokošolski izvajalci izobraževanja bodo morali pripraviti kakovosten in obsežen program ter pridobiti strokoven kader, da bodo lahko študijski program akreditirali, so poudarili na ministrstvu. Programa pa ne bo potrjeval nosilec javnega pooblastila, temveč ministrstvo za zdravje. Za druge programe teoretičnega usposabljanja pa bo certifikacijo opravil nosilec javnega pooblastila.

Kot je razbrati iz odgovora, ministrstvo predvideva več nosilcev javnih pooblastil, s čimer naj bi preprečili monopolizacijo dejavnosti oziroma določene smeri, dodaten nadzor in s tem izboljšanje kakovosti. Institut javnega pooblastila določa ustava, strokovne naloge pa lahko izvajajo tudi neprofitne organizacije, so dodali.

Od javne obravnave pričakujejo koristne povratne informacije ter konstruktivne predloge, pripombe in mnenja, ki jih bodo proučili in smiselno vključili v končno besedilo. »Naš cilj je, da zakon upošteva potrebe uporabnikov, zagotavlja kakovost psihoterapevtskih storitev in uvede regulacijo področja,« so strnili na ministrstvu.

Sorodni članki

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine