Levica ni zaupala desnici, desnica ni zaupala ljudstvu
Ko je Delo spremenilo svoj slogan v Samostojen časnik za samostojno Slovenijo je to mnoge zbodlo in najbolj izpostavljeni aparatčiki so začeli paziti na besede.
Odpri galerijo
Guru slovenskega marketinga, urednik, novinar in nekdanji direktor Dela Jure Apih Foto Jože Suhadolnik
Jure Apih je guru slovenskega marketinga, pisatelj, urednik Teleksa, ki je že konec sedemdesetih s svojimi besedili razburjal takratno oblast in nakazoval, da bo kmalu zapihal nov veter v družbi. V osemdesetih je bil direktor trženja na Delu, sodeloval je v marketinški ekipi, ki je delala kampanjo za plebiscit, pozneje pa je postal član uprave Dela in tik pred upokojitvijo še glavni direktor Dela. Jure Apih je slovenska marketinška in novinarska legenda.
Kakšna je bila vloga Dela in slovenskega novinarstva v dramatičnih časih zgodovinskih sprememb v letih 1989 in 1990?
PP 29, poštni predal Sobotne priloge Dela, je bil v osemdesetih letih glasilo prebujenega državljanskega poguma. Matjaž Krivic, ki je izsilil zakonito pravico do popravka ter tako odprl časopis tudi zelo drugačnim resnicam, in Janez Menart, ki je sprožil plaz ugovorov proti predlogu skupnih jugoslovanskih izobraževalnih jeder, sta spodmaknila zagozde spod kolesja zgodovine, ki se ni več ustavilo.
Delo je zgodaj jeseni leta 1990 uvedlo svoj novi slogan Samostojen časnik za samostojno Slovenijo. Kako se je to zgodilo?
Tit Doberšek, Tituška, ki je bil, odkar je zablestel z akrostihom Boj se Rusov, tudi préféré novinarskega kolektiva, je prvi dan, ko je prevzel urednikovanje in direktorovanje Dela, odklopil rdeči telefon – specialko, s katero je bil glavni urednik neposredno povezan s partijsko nomenklaturo, in zamenjal slogan na prvi strani Dela. Namesto Internacionalnega gesla »Proletarci vseh dežel, združite se« je zapisal Samostojen časnik za samostojno Slovenijo in stvari so postale jasne.
Je bilo morda kaj pomislekov, da se bo Delo, ki se je opredelilo za samostojen in neodvisen časopis, s tem geslom preveč politično in vrednostno opredelilo?
Seveda je sprememba marsikoga zbodla. Vendar je berlinski zid že padel, dramatične družbene in politične spremembe na vidiku so bile neizogibne in tudi najbolj izpostavljeni aparatčiki so začeli paziti na svoje besede.
Kako je Delovo vodstvo sprejelo pobudo enega od uglednih slovenskih novinarjev, sicer komentatorja Dela, ki je sodeloval v tako imenovani Staničevi komisiji – poimenovane po Stanetu Staniču, takratnem republiškem sekretarju za informiranje – da naj bi v času osamosvajanja Slovenije novinarji pisali bolj afirmativno do oblasti? Ta pobuda je takrat povzročila kar nekaj razburjenja.
Boris Jež je bil odličen in pošten novinar, ki pa je po dolgoletni beograjski dopisniški praksi in še posebno ko smo se v ministrovem kabinetu v nekdanji Marinkovi vili zbrali, da bi zmagali na plebiscitu, še malce po starem razumel agitacijo in propagando. Sestavil je navodila uredništvom, kako naj bi spremljala plebiscitno kampanjo, za neodvisno Slovenijo, kajpak. Pričakali so ga na nož. Da ne razume pluralizma, neodvisnosti medijev in svobode izražanja ter da predlaga partijske metode obvladovanja in informiranja, so mu očitali. Tudi Mladina in celo Delo sta se distancirala, da o drugi Demosovi strani niti ne govorimo.
Delo je takrat začelo objavljati tudi prve javnomnenjske raziskave priljubljenosti političnih strank in zdaj že znameniti politbarometer priljubljenosti politikov. Kakšne so bile vaše prve ugotovitve? Če pogledamo v Delove arhive, lahko vidimo, da je bil tik pred plebiscitom Janez Drnovšek najbolj priljubljeni politik, čeprav je bil takrat večino časa v Beogradu.
Jože Hribar in Aleksander Bratina sta v takratnem Delu Stik začela izvajati resne in sprotne javnomnenjske raziskave. Vsi drugi, razen Toševega Javnega mnenja, so se zbudili pozneje. Politiki iz ozadja ali iz drugega plana, ki niso na aktualni sceni, pač nimajo priložnosti za napake. Njihova podoba je lahko idealizirana, ker se pač ne soočajo s škandali in zamerami, ki se jim aktualni domači igralci le težko izognejo. Tudi Drnovšek, ki smo ga bili v Sloveniji pred tem poznali bolj »iz inata«, kot da bi ga zares, izvolili na jugoslovanski prestol, je kot De Gaulle v Franciji prišel od zunaj reševat skregane Slovence.
Kako se je pripravljala kampanja za plebiscit? Javnomnenjske raziskave so kazale veliko podporo, politika pa se je prepirala glede potrebne večine.
Takrat smo se brez vsakih izkušenj prvič zares šli državo. Levica ni zaupala desnici, desnica ni zaupala ljudstvu. Kučanovi so vedeli, da za zgodovinski salto mortale potrebujejo prepričljiv dokaz volje ljudstva, Pučnikovi so se petinštirideset let indoktriniranih volivcev bali. Zadovoljni bi bili tudi z minimalno zmago. Pa tudi Toševim in Delovim raziskavam javnega mnenja niso zaupali. Do zadnjega trenutka so se prepirali in pogajali, da bi slednjič vendarle zapisali zavezo po absolutni večini, torej med vsemi volivci in ne le relativni večini, doseženi samo med udeleženci plebiscita. Sicer pa je bilo razpoloženje Slovencev jasno. Akciji Slovenija, moja dežela in Podarim – dobim sta ga jasno demonstrirali in napovedali.
Kaj so bili glavni poudarki kampanje?
Ni bilo dvoma, da nas je Milošević uspešno naganjal iz Jugoslavije in da je bila Slovencem ideja o samostojni državi všeč. Problem je bilo vprašanje, ali si upamo. Mar nismo premajhni in preslabotni, da bi vendarle dominantni položaj na Balkanu zamenjali za nepredvidljivega v Evropi? S štirimi milijoni pridnih rok se nam ni bati samostojne prihodnosti. S štirimi milijoni hitrih nog, se je ponorčevala Mladina. Nobenega objektivnega dokazila nimam, da je prav ta slogan prepričal, razen 93,2-odstotne udeležbe na plebiscitu in 95 odstotkov glasov »za«, kar je bilo 88,2 odstotka vseh volivcev v Republiki Sloveniji.
Takrat se je čutila evforija, navdušenje in upanje ljudi, da bo v novi državi bolje. Kaj je šlo narobe, da je ta naboj že kmalu po osamosvojitvi ugasnil?
Slovenci že vemo, da je na enem kupu gnoja prostor le za enega petelina. Bili smo enotni, da hočemo svojo državo, o tem, kakšna bo ta država in kdo jo bo vodil, pa smo imeli in še imamo povsem različne ideje in motive.
Podobno kot s spravo?
Izdaja in zločin se ne moreta spraviti. Edina pametna rešitev bi bila sporazumna zamrznitev narodove travme za petdeset ali sto let. Da nihče nima pravice odpirati ran, ki še ne morejo biti zaceljene. Sicer pa je moja in Kučanova generacija zadnja, ki bi še imela pravico in možnost, da se spravi, ker ima neposreden spomin in ker ve. Vse naslednje lahko le pravljice, interpretacije in indoktrinacije spravljajo.
Guru slovenskega marketinga, urednik, novinar in nekdanji direktor Dela Jure Apih Foto Jože Suhadolnik
Kakšna je bila vloga Dela in slovenskega novinarstva v dramatičnih časih zgodovinskih sprememb v letih 1989 in 1990?
PP 29, poštni predal Sobotne priloge Dela, je bil v osemdesetih letih glasilo prebujenega državljanskega poguma. Matjaž Krivic, ki je izsilil zakonito pravico do popravka ter tako odprl časopis tudi zelo drugačnim resnicam, in Janez Menart, ki je sprožil plaz ugovorov proti predlogu skupnih jugoslovanskih izobraževalnih jeder, sta spodmaknila zagozde spod kolesja zgodovine, ki se ni več ustavilo.
Delo je zgodaj jeseni leta 1990 uvedlo svoj novi slogan Samostojen časnik za samostojno Slovenijo. Kako se je to zgodilo?
Tit Doberšek, Tituška, ki je bil, odkar je zablestel z akrostihom Boj se Rusov, tudi préféré novinarskega kolektiva, je prvi dan, ko je prevzel urednikovanje in direktorovanje Dela, odklopil rdeči telefon – specialko, s katero je bil glavni urednik neposredno povezan s partijsko nomenklaturo, in zamenjal slogan na prvi strani Dela. Namesto Internacionalnega gesla »Proletarci vseh dežel, združite se« je zapisal Samostojen časnik za samostojno Slovenijo in stvari so postale jasne.
Je bilo morda kaj pomislekov, da se bo Delo, ki se je opredelilo za samostojen in neodvisen časopis, s tem geslom preveč politično in vrednostno opredelilo?
Sicer pa je bilo razpoloženje Slovencev jasno. Akciji Slovenija, moja dežela in Podarim – dobim sta ga jasno demonstrirali in napovedali.
Seveda je sprememba marsikoga zbodla. Vendar je berlinski zid že padel, dramatične družbene in politične spremembe na vidiku so bile neizogibne in tudi najbolj izpostavljeni aparatčiki so začeli paziti na svoje besede.
Kako je Delovo vodstvo sprejelo pobudo enega od uglednih slovenskih novinarjev, sicer komentatorja Dela, ki je sodeloval v tako imenovani Staničevi komisiji – poimenovane po Stanetu Staniču, takratnem republiškem sekretarju za informiranje – da naj bi v času osamosvajanja Slovenije novinarji pisali bolj afirmativno do oblasti? Ta pobuda je takrat povzročila kar nekaj razburjenja.
Boris Jež je bil odličen in pošten novinar, ki pa je po dolgoletni beograjski dopisniški praksi in še posebno ko smo se v ministrovem kabinetu v nekdanji Marinkovi vili zbrali, da bi zmagali na plebiscitu, še malce po starem razumel agitacijo in propagando. Sestavil je navodila uredništvom, kako naj bi spremljala plebiscitno kampanjo, za neodvisno Slovenijo, kajpak. Pričakali so ga na nož. Da ne razume pluralizma, neodvisnosti medijev in svobode izražanja ter da predlaga partijske metode obvladovanja in informiranja, so mu očitali. Tudi Mladina in celo Delo sta se distancirala, da o drugi Demosovi strani niti ne govorimo.
Najpopularnejši slovenski politik v času plebiscita je bil Janez Drnovšek. Foto Joco Žnidaršič
Delo je takrat začelo objavljati tudi prve javnomnenjske raziskave priljubljenosti političnih strank in zdaj že znameniti politbarometer priljubljenosti politikov. Kakšne so bile vaše prve ugotovitve? Če pogledamo v Delove arhive, lahko vidimo, da je bil tik pred plebiscitom Janez Drnovšek najbolj priljubljeni politik, čeprav je bil takrat večino časa v Beogradu.
Jože Hribar in Aleksander Bratina sta v takratnem Delu Stik začela izvajati resne in sprotne javnomnenjske raziskave. Vsi drugi, razen Toševega Javnega mnenja, so se zbudili pozneje. Politiki iz ozadja ali iz drugega plana, ki niso na aktualni sceni, pač nimajo priložnosti za napake. Njihova podoba je lahko idealizirana, ker se pač ne soočajo s škandali in zamerami, ki se jim aktualni domači igralci le težko izognejo. Tudi Drnovšek, ki smo ga bili v Sloveniji pred tem poznali bolj »iz inata«, kot da bi ga zares, izvolili na jugoslovanski prestol, je kot De Gaulle v Franciji prišel od zunaj reševat skregane Slovence.
Kako se je pripravljala kampanja za plebiscit? Javnomnenjske raziskave so kazale veliko podporo, politika pa se je prepirala glede potrebne večine.
Sicer pa je bilo razpoloženje Slovencev jasno. Akciji Slovenija, moja dežela in Podarim – dobim sta ga jasno demonstrirali in napovedali.
Takrat smo se brez vsakih izkušenj prvič zares šli državo. Levica ni zaupala desnici, desnica ni zaupala ljudstvu. Kučanovi so vedeli, da za zgodovinski salto mortale potrebujejo prepričljiv dokaz volje ljudstva, Pučnikovi so se petinštirideset let indoktriniranih volivcev bali. Zadovoljni bi bili tudi z minimalno zmago. Pa tudi Toševim in Delovim raziskavam javnega mnenja niso zaupali. Do zadnjega trenutka so se prepirali in pogajali, da bi slednjič vendarle zapisali zavezo po absolutni večini, torej med vsemi volivci in ne le relativni večini, doseženi samo med udeleženci plebiscita. Sicer pa je bilo razpoloženje Slovencev jasno. Akciji Slovenija, moja dežela in Podarim – dobim sta ga jasno demonstrirali in napovedali.
Takrat smo se brez vsakih izkušenj prvič zares šli državo.
Kaj so bili glavni poudarki kampanje?
Ni bilo dvoma, da nas je Milošević uspešno naganjal iz Jugoslavije in da je bila Slovencem ideja o samostojni državi všeč. Problem je bilo vprašanje, ali si upamo. Mar nismo premajhni in preslabotni, da bi vendarle dominantni položaj na Balkanu zamenjali za nepredvidljivega v Evropi? S štirimi milijoni pridnih rok se nam ni bati samostojne prihodnosti. S štirimi milijoni hitrih nog, se je ponorčevala Mladina. Nobenega objektivnega dokazila nimam, da je prav ta slogan prepričal, razen 93,2-odstotne udeležbe na plebiscitu in 95 odstotkov glasov »za«, kar je bilo 88,2 odstotka vseh volivcev v Republiki Sloveniji.
Takrat se je čutila evforija, navdušenje in upanje ljudi, da bo v novi državi bolje. Kaj je šlo narobe, da je ta naboj že kmalu po osamosvojitvi ugasnil?
Rdeči nagelj in značko slovenskega plebiscita so si politiki pred tridesetimi leti radi pripenjali na suknjiče. Foto Srdjan Živulović
Slovenci že vemo, da je na enem kupu gnoja prostor le za enega petelina. Bili smo enotni, da hočemo svojo državo, o tem, kakšna bo ta država in kdo jo bo vodil, pa smo imeli in še imamo povsem različne ideje in motive.
Podobno kot s spravo?
Izdaja in zločin se ne moreta spraviti. Edina pametna rešitev bi bila sporazumna zamrznitev narodove travme za petdeset ali sto let. Da nihče nima pravice odpirati ran, ki še ne morejo biti zaceljene. Sicer pa je moja in Kučanova generacija zadnja, ki bi še imela pravico in možnost, da se spravi, ker ima neposreden spomin in ker ve. Vse naslednje lahko le pravljice, interpretacije in indoktrinacije spravljajo.
