Politika do javnega zdravstva kot lakmusov papir
Alexander Van der Bellen, predsednik Avstrije, je na predsedniških volitvah v prvem krogu pobral 56 odstotkov in si zagotovil še en šestletni mandat. Kar je za Delovega komentatorja Alija Žerdina presenetljivo, saj je zavrnil vsa televizijska soočenja, češ da se nima kaj pogovarjati z nasprotnimi kandidati. Deklasiral je vso konkurenco, pravi Žerdin in se sprašuje: »Če bi se kaj takega zgodilo v Sloveniji, ali bi predsedniški kandidat lahko računal na volilno zmago?«
»Avstrijski predsednik je očitno presodil, da se bo pogovarjal z ljudstvom, da je v dosti dobri komunikaciji z njim in tudi dovolj prepričljiv. Vsaka druga oblika soočenja bi bila torej najedanje imidža,« Žerdinu odgovarja Janez Markeš.
Žal soočenja postajajo licitacija obljub, kaj vse bo predsedniški kandidat dobrega storil za ljudstvo, ugotavlja Žerdin in dodaja, da ne avstrijski ne slovenski predsednik nimata pooblastil, s katerimi bi obljube s predvolilnih soočenj lahko uresničila.
Pri obljubah je potrebna previdnost, se strinja Markeš. In to velja tudi za kandidate na občinskih volitvah, zlasti svetel zgled za to pa so po njegovem zadnje slovenske parlamentarne volitve: »Kaj vse je Svoboda obljubila v času, ko je prihajala na oblast in kakšna razlika je med tem, kar je realiziranega! Že samo pri RTV se vleče, v zdravstvu se ne dogaja nič … Pri velikih obljubah bi bilo treba razviti določeno skepso.«
Markeš spomni na Giorgio Meloni in Italijo, »tipičen primer, ki je obljubljal znižanje delovne dobe in zvišanje socialnih transferjev«. Od kod bodo pa vzeli denar?! Ljudje v Avstriji o podobni problematiki morda nekaj celo vedo in ne nasedajo toliko na puhle fraze kot Italijani, sklene Markeš.
Žerdinu se zdi, da pri nas kandidati po eni strani precej na široko in ambiciozno razlagajo, kaj bi storili, če bi bili v funkciji predsednika države, na drugi strani pa tudi ljudje preveč tehtamo značaje predsedniških kandidatk in kandidatov, kjer se ugotavlja, ali je samopredstavitev skladna z realnostjo.
Če bi bila pogumna, bi si ta hip postavila javno vprašanje, kakšno igro predstavljajo predsedniške volitve, kaj je veliki global tega, kar se dogaja, pravi Markeš in odgovarja: »Na eni strani imamo ambiciozne posameznike, v velikem finalu pa se dogajajo trije elementi: za enega bi lahko rekel, da za njim stoji mogoče tudi interes kapitala, vsekakor pa široko povprečno neoliberalno vzdušje, ki ga predstavlja Nataša Pirc Musar, ki velja za favoritko.« Drugo ozadje je »povezovalec« Anže Logar, ki po Markešu »imitira uspešnostno formulo sedanjega predsednika Boruta Pahorja, v ozadju pa je plazeča se nova desnica, ki je nenormalno močna in podira vse doslej znane vzorce pri nas in v svetu«: »Večina sveta si tega fenomena še ni priznala. Trump je kot klovn, kot 'veliki šlatalec', iz tega naredil smrtno resno zadevo, zaradi česar klasična konservativna sredina ne ve, kaj bi.«
V Sloveniji se je nova desnica – tako Markeš - poosebila v liku Janeza Janše, ki je povsem zasenčil klasično zgodovinsko radiacijo katoliške cerkve, ki je gradila na moralnem kodeksu. Ta ne velja več in hkrati zaseda prostor tega istega z njihovo podporo, je prepričan Markeš. »Novo plazečo se nevarnost, ki v svetu ogroža moderno državo, tudi klasično parlamentarno demokracijo, simbolizira Anže Logar, ki po drugi strani poenotuje nasprotni pol, ki ga pa ni,« razlaga Markeš. Na tej točki nastopi tretji element, ki poskuša postaviti stvari na svoje mesto in kjer po Markešu najdemo Brgleza in Prebiliča ter programsko še Kordiša.
Drugi krog
V končni fazi se bo bila bitka za drugi krog, pravi Markeš in dodaja: »Ali se bo v njem znašla Pirc Musarjeva, kot nekdo, ki pooseblja neoliberalno okolje, ki samo po sebi postaja vse bolj problematično, ali se bo znašel nekdo, ki bo izzivalec nove, plazeče se desnice?« To bo najbrž Brglez, ugiba, saj Prebiliču, čeprav ima »vso spodobnost in pravilne teze«, ljudje, kot kažejo javnomnenjske raziskave, niso naklonjeni. Za tretjega, Kordiša, se predpostavlja, da ne bo zmagal, pravi Markeš, in sicer kljub poudarjanju delavskega vprašanja, delavske participacije, javnega šolstva, javnega zdravstva …
Žerdin bi v morebitnem drugem krogu oddal prazen listek, pravi, ker želi s tem sporočiti, da so zanj volitve tako pomembna vrednota, da se jih udeleži tudi v primeru, ko intimno nima koga voliti. Zagotavlja, da ne bo taktično volil, čeprav meni, da bodo številni počeli prav to.
Nasprotno Markeš na parlamentarnih volitvah ni verjel, da zmagoviti mislijo resno: »A videlo se je, kako velike sile se da mobilizirati za to, da se politika v najbolj pomembnih nitih vleče enako kot prej. Pomembno je, da je Janša padel z oblasti, ker je neposredno ogrožal demokracijo. Iz popolnoma barbarskih leg smo se preselili v olikane, a ne vem, če že v družbeno pravilne lege.«
Kakšna je torej naša predsedniška kampanja?
Te volitve so specifične, meni Markeš, saj na njih ne vidi močnih osebnosti. Kot najmočnejšega »zaradi trmanja in teoretske konsistence« vidi Kordiša, a težko, da bo prišel v drugi krog. »Je pa dragoceno, da se sliši glas o tem, kaj je prav in kaj narobe. Kordiš uporablja zelo jasno govorico, denimo, glede zdravstva. Ministra za zdravje ki je na poziciji moči, danes ne boš slišal jasno govoriti o tej zadevi.«
Markeš še meni, da bi morali predsedniške kandidate na soočenjih spraševati prav po vrednotah: »Vsak kandidat mora imeti do zadev, ki pomembno vplivajo na dolgoročno podobo slovenskega javnega zdravstva, jasno izdelano stališče.«
Ministrstvo za zdravje in politika do javnega zdravstva sta lakmusov papir vsake vlade, vztraja Markeš: »Na njem bo vlada stala ali padla. Na koncu si bo pridelala referendum le zato, ker bo popustljiva do neoliberalnih kapitalskih apetitov.«
Predsedniški kandidati bi morali imeti o vsaki zadevi jasno stališče, je jasen Markeš: »Četudi ga nočejo povedati, imeti ga morajo. Jasno, da bi jih zaradi tega raztrgali, a to bi naredilo debato zanimivo. Da se gredo lepotno tekmovanje ali da imajo splošna stališča, v smislu na svetu naj ne bo vojn in otroci naj ne bodo lačni, ne pomeni nič.«
