Dobro jutro!

Hitre povezave
Moje naročnineNaročila
Slovenija

Prvi poraz Slobodana Miloševića

Petdnevni upor beograjskih študentov in opozicije proti Miloševićevu je tako zmotil vojsko in srbsko politiko, da sta začela groziti celo z vojaškim udarom.
Študentski protest na Terazijah je nekoliko zamajal Miloševićev režim. Fotografiji Joco Žnidaršič
Študentski protest na Terazijah je nekoliko zamajal Miloševićev režim. Fotografiji Joco Žnidaršič
13. 3. 2021 | 13:00
14. 3. 2021 | 07:47
10:21
Deveti marec pred tridesetimi leti je bila sobota. Čeprav so bile razmere v Jugoslaviji takrat že zelo napete, so dogodki tistega dne in naslednjega tedna v Beogradu nakazovali, da bo slovo države in starega režima lahko še zelo dramatično in krvavo. Tisto soboto so se demonstranti, podporniki srbskih opozicijskih strank in policija spopadli, umrla sta en demonstrant in policist. Za umiritev razmer je takratni predsednik zveznega predsedstva Borisav Jović na zahtevo srbskega predsednika Slobodana Miloševića na beograjske ulice poslal vojake v tankih. Po vsej nekdanji skupni državi je zavel strah, da je to samo uvertura v morebitni vojaški udar, ki naj bi ga vojska izvedla v sostorilstvu z vodilnimi srbskimi politiki.

Ko so se sobotne opozicijske demonstracije v Beogradu, na katerih so zahtevali odstop urednikov RTV Beograda – v opoziciji so jo imenovali TV Bastilja – ki je veljala za glavno propagandno trobilo Miloševićevega režima, nadaljevale s študentskim uporom, je Borisav Jović sklical predsedstvo Jugoslavije v funkciji vrhovnega poveljnika vojske. Sestanek naj bi zahtevalo poveljstvo JLA, a zaradi nasprotovanja predvsem Slovenije, Hrvaške ter tudi Makedonije in delno tudi Bosne se je vse končalo z znanimi floskulami o zagotavljanju miru, varnosti in ohranjanju ustavne ureditve.


Študentski protest na Terazijah je nekoliko zamajal Miloševićev režim. Fotografiji Joco Žnidaršič
Študentski protest na Terazijah je nekoliko zamajal Miloševićev režim. Fotografiji Joco Žnidaršič


Vrenje v Srbiji


Srbski družbi z večstrankar­skimi volitvami ni uspelo vzpostaviti notra­njega političnega ravnovesja. Pravzaprav se v Srbiji z večstrankarskimi volitvami ni nič spremenilo. Zaradi večinskega sistema je So­cialistična stranka Srbije, v kar so se preime­novali komunisti, ob strumni navijaški pomo­či uradnih medijev v parlamentu na volitvah decembra 1990 zasedla več kot tri četrtine poslanskih sedežev. Opozicija v parlamentu tako ni mogla odigrati tiste vloge dežurnega nadzornika potez vladajoče stranke, da bi lahko govorili o pravem več­strankarskem parlamentarnem življenju v Sr­biji. Odnos političnih sil v parlamentu ni izražal pravega raz­merja političnih sil v Srbiji.

Ker se glas opozicije ni slišal, so voditelji, najglasnejši med njimi je bil vodja Srbskega gibanja za obnovo (SPO) Vuk Drašković, napovedali demonstracije proti izkrivljenemu predstavljanju njihovega delovanja na televiziji. Začelo se je na beograj­skem Trgu republike pri spomeniku knezu Mihajlu – popularno imenovanem Pri konju. Oblast je protest prepovedala, opozicijski vodje pa te prepovedi seveda niso upoštevali.

Da se oblast ne bo kar tako sprijaznila z de­monstracijami, je bilo jasno takoj, ko so se na ulicah v bliži­ni Trga republike pojavile močne policijske enote. Uro pred poldnevom, ko naj bi se miting začel, so policisti oblikovali tri obroče okrog trga. Še posebno močno so zastražili poslopja televizije, radia, poslovno zgradbo časopisa Politika, sedež predsednika republi­ke in skupščino.

Spopad


Spopad med policijo in de­monstranti se je začel približno ob pol dva­najstih, ko se je skupina demonstrantov po­skušala prebiti skozi živi zid policistov. Ti so odgovorili surovo, z gu­mijevkami in vodnimi curki. Vendar jim ni uspelo. Demonstranti so začeli vzklikati: »Ustaše, ustaše, začelo se je!« Trg republike je bil nenadoma prekrit s solzivcem. Policisti – takrat so to še bili miličniki – so z vseh strani začeli napadati demonstrante, vendar so se ti dobro branili in kmalu pognali prvi obroč policistov v beg. Vendar so se kmalu vrnili, z oklepnimi vozili, konjenico in drugimi sredstvi, pripravnimi za discipliniranje neposlušnih državljanov.



Toč­no opoldne se je na terasi narodnega gledališ­ča pojavil Vuk Drašković. »Ne poznam oblasti, ki bi štiri svoje novinarje branila z vsemi silami, ki jo ima na voljo,« so bile prve besede Vuka Draškovića. »Mi ne demonstriramo proti oblasti, volilnim rezultatom in vojski, temveč le proti štirim novinarjem in zahtevamo objavo demantija, da pripadniki SPO niso ustaši. Pred mesecem dni sem vam dejal, da bomo zavzeli TV Bastiljo, da bomo pokazali, kaj je srbsko srce in vzdržljivost. Žal nimamo druge izbire. Naj vas, junaki, spomnim na besede velikega srb­skega pesnika Njegoša: 'Vsakdo je rojen zato, da umre'.«


Žrtve


Njegov govor so demonstranti prekinjali z vzkliki: »Slobo – ustaš, Slobo – Sadam, Slobo – Stalin, banda rdeča«. Za tem so se spopadi prenesli s Trga republike proti srbski skupščini in poslopju beograjske televizije. V teh spopadih sta pad­la en policist in en demonstrant, po izjavah prič ustreljen v hrbet. Oblast je najprej zanikala, da bi policisti streljali na demon­strante, vendar so čez nekaj dni v javnost prišle fotografije in posnetki, na katerih se vidi, kako srbska policija strelja na srb­ske demonstrante. Proti večeru so na beograjske ulice zapeljali tanki JLA.

Položaj v Beogradu se je s prihodom vojske na ulice umiril za dobrih 24 ur. Srbi so bili pretreseni. Poznavalci so takrat pripovedovali, da je srbska oblast v miru zadnjič poslala vojsko nad ljudi pred 103 leti. Leta 1888 je namreč knez Aleksandar Obrenović vojake poslal nad vajence in pomočnike beograjskih obrtnikov, ki so se uprli odločitvi oblasti, da bodo tudi oni, poleg beograjskih prostitutk, mora­li imeti v osebnih izkaznicah slike. Fantje pač niso hoteli biti v isti kategoriji z javnimi de­lavkami take sorte.


Vodja takratne srbske opozicije Vuk Drašković
Vodja takratne srbske opozicije Vuk Drašković


Upor študentov

Pomembno vprašanje je, kako bi se beograjski dogodki odvijali po nedeljskem odhodu tan­kov z ulic, če na sceno ne bi stopili študenti beograjske univerze. Ti so se v nedeljo zvečer 10. marca zbrali v študentskem naselju in ogorčeni zaradi ravnanja policije in oblasti zahtevali, naj odstopijo notranji minister Radmilo Bogda­nović in šefi beograjske televizije, naj izpustijo vse, ki jih je policija zaprla zaradi sodelova­nja na demonstracijah, z Vukom Draškovićem na čelu, naj se na izrednem zasedanju sestane republiška skupščina in oceni vse okoliščine, ki so pripeljale do prelivanja krvi.

Ker se oblast na njihove zahteve ni odzvala, so se v nedeljo ponoči iz študentskega mesta v Novem Beogradu odpravili proti središču Beograda. Pri »Brankovem« mostu čez Savo so jih pričakali policisti in jih ustavili. Spet je prišlo do manj­ših spopadov, bilo je nekaj ranjenih. Na kon­cu so policisti, ko so uvideli, da ne bo nič pomagalo, tudi če preprečijo prihod približno 2000 študentom na Terazije, popustili.

Takrat se je na ploščadi pred hote­lom Moskva okrog terazijskega vodnjaka namreč že zbralo približno tisoč študentov iz drugih be­ograjskih študentskih domov. Kmalu je tja prišlo še približno pet tisoč študentov, ki so se jim v prihodnjih dneh pridružili še dijaki in drugi predvsem mlajši Beograjčani. Terazije so bile štiri dni in noči nekakšna mešanica javne tribune, študentske skupščine, mitinga, rockovskega koncerta. Sčasoma se je množica protestnikov povečala na več kot 60.000 ljudi.


Obrat razumnikov


Študentom se je kmalu pridružila skoraj vsa beograjska inteligenca. Pisatelji, dramski in filmski igralci, pevci, slikarji, profesorji in drugi so tri dni hodili za govorniški oder in podpirali študentske zahteve. Z množičnim pristopom inteligence k demonstrantom sta Milošević in njegova vladajoča stranka izgubi­la podporo, ki jo je Milošević tako krva­vo potreboval. Med znanimi imeni, ki so bili še leto dni prej z dušo in srcem ob Miloševiću, so na Terazije prišli Bora Đorđević, Dobrica Čosić, Milorad Pavić ter skoraj vsi člani srbske akademije znanosti in umetnosti.



Študentske demonstracije so tudi močno na­čele srbsko politiko homogenizacije Srbov, ki je svojo moč in vpliv gradila na postavljanju srbskega naroda zoper druge. Protislovenstvo, protihrvaštvo, protimuslimanstvo, protimakedonstvo je Srbe vse bolj zapiralo v začarani krog. Študenti so kljub številnim klicem Srbiji in petju srbskih nacionalnih pesmi poskušali ta začarani krog razkleniti.
 

Majava tla


Zanimiv je, denimo, dialog, ki ga je moderator demonstracij Branislav Lečić vo­dil z množico. »Ali smo za svobodo?« je vprašal. »Ja,« mu je odgovorila večdesettisočglava množica. »Ali smo za demo­kracijo?« »Ja«, je sledil odgovor. »Ali je v Sloveniji demokracija?« »Ja«. »Ali je demo­kracija na Hrvaškem?« »Ja,« je zavpila mno­žica. Podobno je bilo tudi, ko je vprašal, ali je demokracija v BiH in v Makedoniji. Ko pa je vprašal: »Ali je demokracija v Srbiji?« mu je množica v en glas zavpila: »Ne!«
Po petih dneh napetosti, toliko časa so namreč študenti vztrajali na Terazijah, Srbija ni bila več ista. Temelji vladavine srbskega »vožda« so se pošteno zamajali. In to na način, s katerim je on sam utrjeval temelje svoje oblasti. Z mitingi in demonstracijami. S sprejetjem vseh zahtev, ki so jih študenti in srbska opozicija na beograjskih ulicah pet dni postavljali srbskim oblastnikom, je Slobodan Milošević doživel prvi poraz. In to od lastnega ljudstva.

Takrat se je zdelo, da je Milošević zgubil precej svojega političnega kapitala, in nekateri analitiki so začeli že ugibati, ali to pomeni, da bo razpad Jugoslavije le potekal bolj umirjeno od poti, ki se je nakazovala še pred 9. marcem. A kot se je izkazalo pozneje, so bile demonstracije in študentski upor le kamenček v kolesju, ki je hrumel proti vojni na Balkanu.

Hvala, ker berete Delo že 65 let.

Berite Delo 3 mesece za ceno enega.

NAROČITE  

Obstoječi naročnik?Prijavite se

Komentarji

VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine