Rožljanje z orožjem in demilitarizacija

Poskusom, da bi demilitarizirali Slovenijo, časi pred tridestimi leti niso bili naklonjeni.
Fotografija: Marko Hren je bil v času demokratizacije in osamosvajanja Slovenije vodilni mirovnik in zagovornik demilitarizirane Slovenije.
FOTO: Srdjan Živulovič
Odpri galerijo
Marko Hren je bil v času demokratizacije in osamosvajanja Slovenije vodilni mirovnik in zagovornik demilitarizirane Slovenije. FOTO: Srdjan Živulovič

Rožljanje z orožjem in grožnje vojaškega posredovanja jugoslovanske vojske v razmere na Hrvaškem so pospešili začetek pogovorov predsednikov republik o iskanju izhoda iz nastale krize. Nacionalistično naravnani srbski uporniki na Hrvaškem in nič manj nacionalno zagreti Hrvati so se že gledali čez puškine cevi, zato se je takrat zdelo, da bo spopad izbruhnil vsak trenutek. Razlike med zahodnim in vzhodnim delom nekdanje Jugoslavije so postajale iz dneva v dan večje, tudi pogledi, kako naj bi rešili Jugoslavijo pred propadom, so bili vse bolj vsaksebi.

Februarja je politika sicer še zmogla toliko moči, da je ustavila bojevito razpoložene jugoslovanske generale, ki so hoteli na vsak način preprečiti razpad zvezne države in s tem povezano ohranitev socialistične politične ureditve, ki je bila tudi glavni vzrok za obstoj zvezne armade. V Sloveniji so z zaskrbljenostjo gledali na vojaško rožljanje z orožjem. A takrat sta potekala dva procesa. Prvi je bila krepitev teritorialne obrambe v klasično slovensko vojsko, tajno kupovanje orožja in oboroževanje, drugi pa se je razvijal v povsem nasprotno smer.

Štirje člani predsedstva Slovenije so podpisali deklaracijo za mir. FOTO: Dokumentacija Dela
Štirje člani predsedstva Slovenije so podpisali deklaracijo za mir. FOTO: Dokumentacija Dela


Mirovno gibanje je bilo v Sloveniji vse od srede osemdesetih let v vzponu, tako po ugledu med ljudmi kot po številu aktivistov, ki so ga zavzeto propagirali. Kot večina, zdaj bi jim rekli alternativnih gibanj, se je razvijalo pod okriljem Zveze socialistične mladine Slovenije. Eden najvplivnejših mirovnikov je bil Marko Hren, ki je bil tudi zelo aktiven pri spreminjanju miselnega vzorca Slovencev glede dojemanja vojske in oboroževanja.
 

Sova


Mirovno gibanje je pobudo za demilitarizacijo Slovenije predstavilo javnosti že novembra 1989 na kongresu ZSMS v Portorožu. To je tisti kongres, na katerem je takratni predsednik mladinske organizacije Jožef Školč optimistično napovedoval zmago na prvih večstrankarskih volitvah (zmagali sicer niso, so pa med strankami postali druga največja stranka). No, in med vrsto dokumentov, ki so jih takrat sprejeli na kongresu ZSMS, je bila tudi pobuda »Slovenija – demilitarizirana dežela«. Pobudo so nato kmalu po kongresu posredovali vsem takratnim strankam in političnim združenjem.


Konec marca leta 1990, torej le nekaj dni pred prvimi večstrankarskimi volitvami v Sloveniji 8. aprila 1990, je bila skupna predstavitev takrat že nadstrankarske pobude, ki so jo poimenovali kar SOVA – Slovenija odpravi vojaški aparat. To pobudo so podpisali Tomaž Mastnak za Gibanje za kulturo miru in nenasilja, Marko Hren, Vlasta Jalušič in Zoja Skušek, ki so takrat zastopali Neodvisno listo novih družbenih gibanj, Janez Janša za Slovensko demokratsko zvezo, Peter Jamnikar iz vrst zelenih in Jožef Školč, Jaša L. Zlobec in Janez Sodržnik za takrat že v Liberalnodemokratsko stranko preimenovani ZSMS.

image_alt
Scenarij osamosvojitve


Potem je bolj ali manj ostalo pri tej pobudi. Po volitvah je Janez Janša postal republiški sekretar za ljudsko obrambo oziroma po današnji terminologiji minister za obrambo in je kot tak tudi po »službeni« dolžnosti pozabil na mirovništvo. ZSMS oziroma liberalnodemokratska stranka je pristala v opoziciji in zaradi političnega dogajanja v Sloveniji (aktivnosti za čim hitrejše sprejetje nove ustave, pozneje plebiscit) je mirovno pobudo postavila za nekaj časa na stranski tir. V tem času so se začeli z mirovno pobudo spogledovati še Zeleni, ki so bili del Demosove vladajoče koalicije.
 

Deklaracija za mir


A ta zastoj mirovne ideje je bil zgolj začasen. Sedmega februarja so član predsedstva Slovenije in predsednik Zelenih Dušan Plut, Marko Hren, predsednik LDS Jožef Školč, Vika Potočnik in poslanec Stranke demokratične prenove (sedanji Socialdemokrati) Muricio Olenik sklicali tiskovno konferenco, na kateri so predstavili deklaracijo za mir. Sestavili so jo Mladi krščanski demokrati, Stranka demokratične prenove, neodvisna družbena gibanja, Socialdemokratska unija Slovenije, Zeleni Slovenije in liberalnodemokratska stranka.

Namen deklaracije naj bi bil aktivnejše vključevanje političnih strank in javnosti pri oblikovanju člena v novi slovenski ustavi, ki naj bi se po predlogu pobudnikov deklaracije glasil: »Republika Slovenija je demilitarizirana država. Prehodno obdobje, ki je potrebno za demilitarizacijo, se uredi z ustavnim zakonom.«


V tem prehodnem obdobju do popolne demilitarizacije, so zapisali v deklaraciji za mir, naj bi za varnost meja Slovenije skrbeli policisti in teritorialci, zmrznili naj bi napotitev vseh vojaških obveznikov iz Slovenije na služenje vojaškega roka v JLA, ustavili naj bi nadaljnje oboroževanje v Sloveniji in Jugoslaviji, se zavzeli za začetek pogajanj s federacijo o odhodu enot JLA iz Slovenije in izdelavo mirovne opcije za razrešitev jugoslovanske krize. Poleg tega naj bi v vzgojno-izobraževalni proces uvedli izobraževanje vrednot kulture miru in nenasilja. Ob koncu deklaracije so še zapisali, da naj bodo v Sloveniji osamosvajanje, demilitarizacija in mirovna varnostna politika trije vzporedni procesi.
 

Podpisniki


Član republiškega predsedstva dr. Dušan Plut je na predstavitvi deklaracije dejal, da so za velike besede in dejanja potrebni majhni koraki, zato je pobuda o demilitariza­ciji Slovenije lahko majhen ko­rak h globalnejši mirovni politi­ki. Dejal je še, da se pred Slove­nijo postavlja vprašanje, katero obliko varnosti najbolj potrebu­je: gospodarsko, ekolo­ško, socialno ali vojaško? Po nje­govem mnenju so prve tri precej pomembnejše za Slovenijo.

image_alt
Srbski pospešek osamosvojitvenim procesom


»De­militarizacija je proces, zato predlagamo ustavni zakon, s ka­terim bi določili prehodno obdobje, ko bi za varnost Slovenije skrbeli policija in teritorialna obramba v sedanjem obsegu, saj se nam zdi, da v času, ko se povečujeta brezposel­nost in socialna stiska državlja­nov Slovenije, ni upravičeno usta­navljati lastne vojske, za katero bi namenjali najmanj pet odstot­kov bruto družbenega proizvoda,« je še dejal Plut. Marko Hren pa je opozoril, da se mu zdi pomembno, da je pro­jekt Slovenija brez vojske nastal »spodaj«, v civilni družbi, ki pa se­veda za svojo uresničitev potre­buje močno podporo države.

Marko Hren je bil v času demokratizacije in osamosvajanja Slovenije vodilni mirovnik in zagovornik demilitarizirane Slovenije.<br />
FOTO: Srdjan Živulovič
Marko Hren je bil v času demokratizacije in osamosvajanja Slovenije vodilni mirovnik in zagovornik demilitarizirane Slovenije.
FOTO: Srdjan Živulovič
Deklaracijo je še isti dan podpisalo več kot 140 javnih osebnosti, med njimi štirje člani predsedstva – Milan Kučan, Dušan Plut, Ciril Zlobec in Matjaž Kmecl, med prvimi podpisniki je bil tudi član predsedstva SFRJ iz Slovenije Janez Drnovšek ter nekateri člani Demosove vlade Jože Mencinger, Peter Vencelj, Matija Malešič, Igor Umek, Miha Tomšič in Peter Tancig. Poleg njih še cel kup takratnih poslancev in drugih vplivnih osebnosti takratnega javnega življenja.
Nasprotniki

Čeprav ni minilo niti leto dni, ko je Janez Janša prispeval svoj podpis pod pobudo SOVA, je februarja 1991 deklaracijo za mir najodločneje kritiziral. »Slovenska vojska leta 1918 in leta 1945 ni izginila zaradi vo­jaškega poraza, ampak je bila ukinjena po volji takratnih slo­venskih politikov. Leta 1991 ka­že, da bo vrhovni poveljnik rav­nal podobno, saj so že štirje čla­ni predsedstva podpisali deklara­cijo za mir,« je takrat dejal Janša. Predsednik Demosa Jože Pučnik pa je celo rekel, da je to, kar so naredili štirje člani predsedstva – deklaracije ni podpisal le Ivan Oman –, veleizdaja.


Največja Demosova stranka krščanski demokrati so bili v prvih dneh bolj ali manj tiho, zato pa so v SDZ takoj izjavili, da ne bodo pri­volili v takšno opredelitev vpra­šanja nacionalne varnosti, ki bi v negotovost lahko postavila do­končanje projekta slovenskega osamosvajanja ali ga ogrozila ta­koj po njegovi uresničitvi. Zato se SDZ zavzema za ustanovitev lastnih oboroženih sil, ki bodo podrejene samo legitimnim organom Republike Slovenije.
 

Orožje za očitke


Tudi izvršilni odbor Slovenske kmečke zveze – Ljudske stranke, kot se je takrat imenovala poznejša Slovenska ljudska stranka, je zavrnil deklaracijo za mir. Opredelili so se, da nasprotujejo zamisli o takojšnji demilitarizaciji Slovenije. Po njihovem mnenju naj bi bila taktična poteza pobudnikov, s katero se hoče zavlačevati pro­ces osamosvajanja Slovenije. Proces demilitarizacije naj bi za­čeli, ko bo Slovenija resnično sa­mostojna in mednarodno prizna­na država z mednarodnimi zago­tovili o spoštovanju njenih meja. V razpravi so se čudili, da je ce­lo vrhovni komandant oborože­nih sil v Sloveniji Milan Kučan podpisal to deklaracijo. »To je posebna kapitulacija,« je še podkrepil besede svojega brata Ivan Pučnik, takratni podpredsednik stranke.

Deklaracija za mir je bila sčasoma pozabljena, poznejši razvoj dogodkov, vključno z desetdnevno vojno je pobudo odnesel na smetišče zgodovine, a še vedno ostaja priročno orodje za desni pol slovenske politike, še posebno pa Janeza Janšo za občasne očitke podpisnikov deklaracije, da so se zavzemali za razorožitev Slovenije. Pa čeprav dejstva temu ne pritrjujejo.

Preberite še:

Komentarji: