Slovenski hribi niso zabaviščni park
Čedalje hujše težave zaradi tujcev v gorah, ferat in otrok na zahtevnih poteh, poudarjajo v Gorski reševalni zvezi Slovenije.
Odpri galerijo
Dežurno helikoptersko ekipo za reševanje v gorah sestavlja 62 licenciranih oseb, od tega 17 zdravnikov. FOTO: Roman Šipić/Delo
Brnik – »Poletne sezone so, kar se reševalnega dela tiče, vsako leto bolj pestre. Število nesreč in intervencij stalno narašča, a smo dobro pripravljeni in usposobljeni,« poudarja predsednik Gorsko-reševalne zveze Slovenije (GRZS) Janez Rozman. Številke so zgovorne: v prvi polovici lanskega leta je bilo v slovenskih gorah 208 reševalnih akcij, letos že 247.
Predsednik komisije za informiranje in analize pri GRZS Jani Bele pojasnjuje, da je med udeleženci nesreč največ »turistov« brez ustreznega znanja o gorah, sledijo planinci, ki so člani planinskih društev, preostali planinci in naposled gorski vodniki in reševalci. Glavni vzroki so utrujenost oziroma onemoglost, dehidracija, izguba orientacije. V kar 40 odstotkih gorskih nesreč so vpleteni tujci, čemur prikimava načelnik GRS Kranjska Gora Miha Noč: »Lani in letos beležimo porast intervencij – niti ne nesreč – zaradi nepoškodovanih, zaplezanih tujih planincev, ki so povezane s porastom turizma, zato smo v sodelovanju s policijo izvedli več preventivnih akcij, nekatere poti smo na začetku in pred zahtevnimi deli opremili z opozorilnimi tablami, prek lastnikov sob oziroma namestitev pa smo tuje planince z letaki obveščali o razmerah v gorah.«
Zadnja leta je vse bolj pereč problem ferat – linij čez strmo previsno skalovje z napeljano jeklenico, klini in skobami. Ferate so prizorišče vedno več nesreč, saj pri nas sploh še ni dogovorjeno, kdo jih lahko postavlja. Doslej so to povečini počeli zagnanci v planinskih društvih, zgodi se celo, da jo financira gostilničar, ki ima za objektom skalo, da s tem poveča obisk. »Ko so odprli novo pot v Gradišču, so prihajali avtobusi iz Italije, na začetku ferate so bile kolone. Imamo redna srečanja z reševalci iz Furlanije - Julijske krajine in iz Koroške, ki vidijo skokovit porast nesreč v feratah, ki so bile sprva posledica slabe, improvizirane opreme – tudi pri nas je do ene smrtne nesreče prišlo zaradi uporabe doma narejenega varovalnega kompleta –, danes pa so ljudje zelo dobro opremljeni, kar pa je lahko dvorezen meč. Narašča število nesreč zaradi onemoglosti. Kakovostna oprema namreč ljudem dvigne samozavest in si mislijo, da bodo tudi ob morebitnem padcu obviseli na jeklenici. Vendar je vsak padec lahko nevaren,« pojasnjuje Bele.
Ob tem izpostavi tudi vse pogostejši problem pomanjkljive skrbi staršev za svoje otroke v gorah, predvsem na feratah in zelo zahtevnih planinskih poteh s klini in jeklenicami. Lani je bilo med ponesrečenci v slovenskih gorah pet odstotkov mladoletnih oseb. »Starši se ne zavedajo, da ima otrok velike težave z gibanjem že, ko se mora stegovati za oprimki, ki so povečini namenjeni starejšim, zato je tudi razdalja med njimi večja, obenem ga obremenijo še s tem, da mora odgovarjati sam zase. Otroka je treba obvezno dodatno varovati z vrvjo, žal pa večina staršev tega ne obvlada,« zatrjuje Bele.
»Vprašati se moramo, do kam še lahko gremo z nasveti, da ne bodo naši hribi postali kot zabaviščni parki z duhovitimi opozorili po vzoru Hrvaške, kjer so, denimo, na prometni znak za prepoved pribili natikač, na plakatih nad avtocesto je bizaren napis 'Če si žejen, pij vodo', na morju pa morbidno opozorilo s podobo turista, ki plava na blazini v obliki krste. Upam, da nam ne bo treba tako daleč, čeprav smo danes vse bolj odvisni od zunanjih informacij in ne znamo več sami oceniti, kaj je prav in kaj ne,« konča Bele.
Dežurno helikoptersko ekipo za reševanje v gorah sestavlja 62 licenciranih oseb, od tega 17 zdravnikov. Kot je razložil predsednik komisije za letalsko reševanje pri GRZS Toni Smolej, je 91 dni letno dežurstvo samostojno, 32 dni pa združeno s HNMP. »Letno imamo 50 % rešenih akcij. Lani jih je bilo 290 opravljenih s helikopterjem, če ne bi bilo plovil, reševanja ne bi bilo. Stremimo za tem, da smo dobro opremljeni in usposobljeni. Trdim, da nikoli ni tako dobro, da ne bi moglo biti še bolje; ne morem pa trditi, da nikoli ne bo šlo nič narobe. Helikoptersko reševanje je vedno na rezilu noža, lani smo imeli štiri najtežje možne intervencije, ki so bile pozitivno rešene,« pojasnjuje Smolej.
Jani Bele, Miha Noč, Janez Rozman in Toni Smolej (z leve) poudarjajo, da je dela za gorske reševalce vse več. FOTO: Roman Šipić/Delo
Predsednik komisije za informiranje in analize pri GRZS Jani Bele pojasnjuje, da je med udeleženci nesreč največ »turistov« brez ustreznega znanja o gorah, sledijo planinci, ki so člani planinskih društev, preostali planinci in naposled gorski vodniki in reševalci. Glavni vzroki so utrujenost oziroma onemoglost, dehidracija, izguba orientacije. V kar 40 odstotkih gorskih nesreč so vpleteni tujci, čemur prikimava načelnik GRS Kranjska Gora Miha Noč: »Lani in letos beležimo porast intervencij – niti ne nesreč – zaradi nepoškodovanih, zaplezanih tujih planincev, ki so povezane s porastom turizma, zato smo v sodelovanju s policijo izvedli več preventivnih akcij, nekatere poti smo na začetku in pred zahtevnimi deli opremili z opozorilnimi tablami, prek lastnikov sob oziroma namestitev pa smo tuje planince z letaki obveščali o razmerah v gorah.«
FOTO: Delova infografika
Vse več nesreč na feratah
Zadnja leta je vse bolj pereč problem ferat – linij čez strmo previsno skalovje z napeljano jeklenico, klini in skobami. Ferate so prizorišče vedno več nesreč, saj pri nas sploh še ni dogovorjeno, kdo jih lahko postavlja. Doslej so to povečini počeli zagnanci v planinskih društvih, zgodi se celo, da jo financira gostilničar, ki ima za objektom skalo, da s tem poveča obisk. »Ko so odprli novo pot v Gradišču, so prihajali avtobusi iz Italije, na začetku ferate so bile kolone. Imamo redna srečanja z reševalci iz Furlanije - Julijske krajine in iz Koroške, ki vidijo skokovit porast nesreč v feratah, ki so bile sprva posledica slabe, improvizirane opreme – tudi pri nas je do ene smrtne nesreče prišlo zaradi uporabe doma narejenega varovalnega kompleta –, danes pa so ljudje zelo dobro opremljeni, kar pa je lahko dvorezen meč. Narašča število nesreč zaradi onemoglosti. Kakovostna oprema namreč ljudem dvigne samozavest in si mislijo, da bodo tudi ob morebitnem padcu obviseli na jeklenici. Vendar je vsak padec lahko nevaren,« pojasnjuje Bele.
Pomanjkljiva skrb staršev za otroke
Ob tem izpostavi tudi vse pogostejši problem pomanjkljive skrbi staršev za svoje otroke v gorah, predvsem na feratah in zelo zahtevnih planinskih poteh s klini in jeklenicami. Lani je bilo med ponesrečenci v slovenskih gorah pet odstotkov mladoletnih oseb. »Starši se ne zavedajo, da ima otrok velike težave z gibanjem že, ko se mora stegovati za oprimki, ki so povečini namenjeni starejšim, zato je tudi razdalja med njimi večja, obenem ga obremenijo še s tem, da mora odgovarjati sam zase. Otroka je treba obvezno dodatno varovati z vrvjo, žal pa večina staršev tega ne obvlada,« zatrjuje Bele.
Opažamo, da se navade iz mesta, ko ljudje med hojo nepremično zrejo v ekran mobilnega telefona, prenašajo tudi v hribe. Že večkrat smo videli ljudi, ki med hojo igrajo igrice ali pošiljajo SMS.
Jani Bele, GRZS
Jani Bele, GRZS
»Vprašati se moramo, do kam še lahko gremo z nasveti, da ne bodo naši hribi postali kot zabaviščni parki z duhovitimi opozorili po vzoru Hrvaške, kjer so, denimo, na prometni znak za prepoved pribili natikač, na plakatih nad avtocesto je bizaren napis 'Če si žejen, pij vodo', na morju pa morbidno opozorilo s podobo turista, ki plava na blazini v obliki krste. Upam, da nam ne bo treba tako daleč, čeprav smo danes vse bolj odvisni od zunanjih informacij in ne znamo več sami oceniti, kaj je prav in kaj ne,« konča Bele.
Predlani je število intervencij prvič preseglo 500. FOTO: Roman Šipić/Delo
Dežurno helikoptersko ekipo za reševanje v gorah sestavlja 62 licenciranih oseb, od tega 17 zdravnikov. Kot je razložil predsednik komisije za letalsko reševanje pri GRZS Toni Smolej, je 91 dni letno dežurstvo samostojno, 32 dni pa združeno s HNMP. »Letno imamo 50 % rešenih akcij. Lani jih je bilo 290 opravljenih s helikopterjem, če ne bi bilo plovil, reševanja ne bi bilo. Stremimo za tem, da smo dobro opremljeni in usposobljeni. Trdim, da nikoli ni tako dobro, da ne bi moglo biti še bolje; ne morem pa trditi, da nikoli ne bo šlo nič narobe. Helikoptersko reševanje je vedno na rezilu noža, lani smo imeli štiri najtežje možne intervencije, ki so bile pozitivno rešene,« pojasnjuje Smolej.
