Vse bolj prevladuje poenostavljen spopad med dobrim in zlim
Filozof Rok Svetlič: Plemeniti princip zagovarjanja pravice do azila za vsakogar je mogoč le, dokler ta princip ves čas kršimo
Odpri galerijo
Jutro na mejnem prehodu Obrežje, 19. september 2015
V središču pozornosti tega tedna je bila, ne le pri nas, tako imenovana marakeška deklaracija, ki naj bi bila namenjena »boljšemu upravljanju migracijskih tokov«. A filozof dr. Rok Svetlič, znanstveni svetnik Inštituta za filozofske študije Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, opozarja, da se danes ob problemu migracij spet vse bolj pozablja na univerzalno aplikacijo človekovih pravic, saj ta vse bolj postaja domena zgolj nekaterih posameznih skupin. »Glavni problem dominantne interpretacije človekovih pravic vidim v tem, da ustvarja slepo pego senzibilnosti za nekatere v nebo vpijoče kršitve človekovih pravic. Teh je nešteto, o njih lahko vsak dan beremo v medijih, od primerov trpinčenih in zlorabljenih otrok do sistematičnega nasilja nad pričami v kazenskih postopkih. Menim, da imamo na tem področju resne težave,« pravi Svetlič.
Eno temeljnih občutij današnjega časa v Evropi se zdi permanenten občutek krivde, nekakšen sekulariziran izvirni greh. Ta se poglablja, skladno s tem pa se oblikuje tudi zelo ambivalenten odnos do migrantskega vprašanja.
Za Evropo in tudi za Slovenijo je značilno, da živimo v dveh vzporednih svetovih, smo nekakšne eksistencialne dvoživke. Brez fige v žepu sprejemamo razsvetljensko paradigmo, ki postavlja v ospredje posameznika in njegovo svobodo vesti, hkrati pa ostajamo dediči metafizičnih naplavin, ki so popolno nasprotje razsvetljenskim principom – to ni svet pluralnosti, temveč prinaša zgolj poenostavljen spopad med dobrim in zlim. Tu posameznik ne pride v poštev, treba je strniti vrste in se pripraviti na spopad z zlim. Gre za nekakšne moralne vojne razmere, polne napetosti, v takšni atmosferi pa pojmi liberalne demokracije in človekovih pravic začnejo funkcionirati na povsem drugačen način.
Zanimivo, da smo Slovenci mazohistično pripravljeni prevzeti nesorazmerno velik delež tega domnevnega greha, čeprav smo, vsaj navzven, povsem brez krivde?
Tukaj gre spet za poenostavitve, ki preskakujejo mnogoterost in kompleksnost problemov. Lahko se spomnimo na opozorilo Slavoja Žižka: če že ne moremo biti več dobrohotni gospodarji sveta, smo lahko vsaj krivi za vse, kar se na njem dogaja. To je spet domišljava pozicija superiornosti, saj tokrat s pozicije krivca podeljujemo sebi vlogo subjekta, ves preostali svet pa obtiči v vlogi objekta. Slovenci nimamo nobenih kolonialističnih ali hegemonističnih hipotek, nikoli nismo korakali v dežele tretjega sveta, se pa s sprejemanjem krivde Zahoda vseeno lahko pridružujemo družbi velikih.
Takšna drža ima zelo stvarne posledice pri številnih družbenih problemih, od migrantskega vprašanja do univerzalnega zagotavljanja zaščite človekovih pravic.
To niso nedolžne zadeve. Poleg blagodejnega občutka ob spovedi grehov, ki nam pomiri dušo, so tu še razdiralni učinki, ki ogrožajo temeljne koncepte liberalne demokracije s človekovimi pravicami vred. Če pogledamo Slovenijo, lahko navedem le enega od številnih primerov, o katerih smo brali v medijih, in sicer o nasilju nad še ne dve leti staro deklico, ki jo je očim nenehno pretepal, jo med drugim položil na posteljo, nanjo dal vzglavnik in nato sedel nanj, dokler ni nehala jokati ... Težko razumem, da je sodišče menilo, da je zgolj pogojna obsodba sorazmerna s kršitvami. Ali pa širša slika in bolj množične kršitve človekovih pravic v Nemčiji, ki je veljala za simbol pravne države, ob zaostritvi begunske krize leta 2015 pa je razpustila celoten pravni okvir, ki ureja to področje, vključno z dublinsko uredbo. Zagovorniki so ta ukrep upravičevali s stališča humanosti in človekovih pravic, vendar so dogodki v Kölnu na silvestrovo istega leta pokazali, da odnosa do beguncev ne narekuje zavezanost človekovim pravicam. Policija je dopustila poseg v spolno nedotakljivost nekaj sto žensk, poleg tega so oblasti dogodek poskušale prikriti. Odgovor zakaj, je preprost – če bi prišle vse podrobnosti na dan, bi bila ogrožena poenostavljena percepcija sveta, ki jo narekuje občutek zgodovinske krivde Nemcev. Z drugimi besedam, izzvana bi bila predstava, da so begunci na strani dobrega in imajo lahko samo status žrtve, zlo, denimo ksenofobija, nasilje, pa je prihranjeno izključno za Evropejce. Dejstvo je, da je imela ta predstava večjo težo kot človekove pravice več sto žensk.
Arbitrarno odločanje, katere človekove pravice se bodo upoštevale in katere spregledale, je pač nesprejemljivo?
Zagotovo, človekove pravice zgolj nekaterih so leseno železo. V Sloveniji smo imeli primer Ahmada Shamieha – takrat sem zapisal, da Slovenija dva dni simbolno ni obstajala, ker so bile paralizirane vse veje oblasti, pri čemer se je vlada ukvarjala le z iskanjem načina, kako izigrati odločbo o izgonu – v imenu humanosti in človekovih pravic. Takšni in podobni primeri so glavni vzrok, da vera v institut človekovih pravic slabi in vodi v prepričanje, da se človekove pravice običajnega človeka sploh ne tičejo.
Eden glavnih dandanašnjih problemov se zdi enačenje ekonomskih migrantov in beguncev, ki res bežijo pred preganjanjem?
Vzpostavljanje jasne distinkcije, kar se tega tiče, ni samo v interesu zaščite varnosti prebivalstva, na kar se sklicujejo eni, ampak je nujno tudi in predvsem zaradi ohranitve avtoritete azila, na kar se sklicujejo njihovi nasprotniki. Globoko sem prepričan, da velika večina ljudi iskreno podpira zaščito preganjanih, pravzaprav si lahko štejemo v čast, da živimo v času, ki premore senzibilnost tudi za trpljenje ljudi onstran naših meja. Toda da bi ta institut spet pridobil ugled, kot si ga zasluži, si je treba vnovič pridobiti naklonjenost javnega mnenja, česar ne smemo jemati kot populizem. Kajti vsiljene človekove pravice so le še ena oblika lesenega železa. Zato je treba obsoditi številne poskuse zlorabe tega instituta. Zavedati se moramo, da je azil izraz najgloblje humanosti neke družbe, in zaprositi zanj v slogu »poskusiti ni greh« je skrajno zavržno dejanje. Poleg tega zaradi zasutosti pristojnih organov tisti, ki so do azila upravičeni, prepogosto do njega sploh ne pridejo.
Evropa živi v laži in sprenevedanju, saj migrante vabi in jih hkrati zavrača, tako simbolno kot stvarno jih rešuje iz vode in jih vanjo potiska.
Res smo se nekako naučili živeti v laži, ki je povsem očitna. Pravico do azila v imenu humanosti razširjamo na vsakogar, ki je zaradi spopadov ogrožen. Toda teh je danes žal na milijone ali desetine milijonov. Nekateri bi radi to pravico podelili tudi tistim, ki živijo v pomanjkanju, teh je pa verjetno veliko več, kot je prebivalcev Evrope. Očitno je, da je plemenito sklicevanje na pravico do azila za vsakogar mogoče le, dokler ta princip ves čas kršimo. Dokler nevarna pot do meja Evropske unije uspe le peščici najmočnejših, ki pa še najmanj potrebujejo zaščito. Podobno smo videli leta 2015 – če je Nemčija resno mislila z gostoljubnim pozivom, bi lahko tudi poskrbela za transfer teh ljudi, tako pa smo bili priča grozljivim prizorom, ko so ljudje, med njimi otroci, bosi in peš blodili po balkanskih brezpotjih. In nato se je zgodil preobrat, po neselektivnem sprejemanju vseh, je sledilo neselektivno zapiranje vrat vsem, kar je pa druga norost. Vse skupaj kaže na popolno dezorientacijo pri razumevanju človekovih pravic.
Očitno obstaja določena agenda forsiranja posameznih družbenih področij, medtem ko so druga namenoma zapostavljene, nekatera opozorila pa so tudi hitro sankcionirana z očitkom o sovražnem govoru.
Ujeli smo se v zanko že omenjenega poenostavljenega boja med dobrim in zlim na eni veliki fronti. Tak pristop je precej udobnejši, kot če poskušamo detektirati neštete kršitve v najrazličnejših situacijah, ki se vsak dan zgodijo. To se zrcali tudi v konceptu sovražnega govora, ki bi ga jaz nadomestil z drugim izrazom – sovražnost. Sovražni govor je žal izgubil svoj nevtralni status, saj verjame, da je zlo zbrano samo na eni strani. Tako vključuje tudi ksenofobijo, izraz, s katerim bi poimenovali izbruhe sovražnosti in posmehovanje lastni kulturi, pa ne obstaja. Poleg tega se je v krčevitosti totalne vojne med dobrim in zlim izgubila tudi zmožnost razlikovanja med zelo različnimi stališči, ki v primeru, denimo, beguncev segajo vse od indiferentnosti, nevtralnosti, kritičnosti in ogorčenja, na neki točki preidejo v žaljivosti, pozivanje k nasilju ali celo njegovo organiziranje. To so zelo pomembne razlike, ki jih sovražni govor ne zazna, saj je vsaka neafirmativna drža do beguncev vse prehitro označena za ksenofobno.
Položaj se vendarle počasi spreminja, kljub velikim odporom se pojavljajo gibanja in posamezniki, ki zagovarjajo drugačno paradigmo.
Najpomembneje je, da se vzpostavi dialog. Zdaj je celoten javni diskurz zakrčen v srditi pro et contra in je usmerjen k temu, da se nasprotnika porazi in dotolče. Izključujoči pogledi niso nikoli dobri in vodijo v destabilizacijo. Poglejte primer stranke Alternativa za Nemčijo, ki ima, če poenostavimo, le eno samo točko svojega programa, to je varnost. Temo varnosti je diskurz socialdemokracije pustil povsem vnemar, opozarjanje na konflikte, povezane z begunci, pa stigmatiziral kot ksenofobijo. Ljudje se posledično s svojim prepričanjem umikajo v zasebnost, del te zasebnosti pa je tudi volilna skrinjica. In volijo za stranko, ki sploh ne bi obstajala, če bi imeli do teh in podobnih vprašanj namesto poenostavljenih predstav zrel odnos.
Pri nas pa se vse bolj uveljavlja tudi teza, da je zgrešen celo celoten družbeni sistem in da je nujen radikalni prevrat.
Specifika Slovenija je, da smo se šele pred kratkim soočili s svojo državnostjo. Vedno smo živeli v hrepenenju za prihodnost, v vsakodnevnem življenju pa smo izoblikovali držo hipokrizije, s pomočjo katere smo Dunaj ali Beograd prenašali s figo v žepu. Kot Martin Krpan. In takšen način destrukcije in distance smo zdaj usmerili proti lastni državi, proti lastnemu tkivu, s čimer smo skoraj edinstveni v svetu. Tako še vedno živimo v nekakšnem abstraktnem hrepenenju, zaradi česar smo skeptični do parlamentarne demokracije in do Evrope, ki smo si ju še včeraj želeli, sanjarimo o domnevnih dobrih starih čas, obujamo jugonostalgijo ...
Popolnoma izgubljen primer morda le nismo, nekateri so naveličani recikliranja vedno istih teoremov. Morda je dober pokazatelj izjemno zanimanje za nedavni obisk Jordana B. Petersona, pri čemer sploh ni pomembno, ali se z njegovimi stališči strinjamo ali ne, temveč da smo pripravljeni prisluhniti najrazličnejšim idejam.
Vse pogosteje ugotavljam, da obstaja tiha večina, toda njenega obstoja zaradi privzgojenega umikanja v molk in zasebnost pogosto ni mogoče zaznati. Kot ste dejali, pomemben je dialog, preseganje uniformne doktrinarnosti. Sam sem do nekaterih stališč Petersona zadržan, kot filozof imam problem z njegovo referenco na biologijo, ampak to še ne pomeni, da mu ne velja prisluhniti. Kakorkoli, dokler bo obstajala ta tiha večina, je upanje.
Čeprav se zdi, da se Evropa in delno ves zahodni svet – če uporabim antično prispodobo – pomika s pozicij demokratičnih Aten na pozicije republikanskega Rima?
Premiki, ki smo jim priča, res nakazujejo takšne trende, mnogi vidijo rešitev v močnem in karizmatičnem voditelju. Toda ne smemo pozabiti, da odlika demokracije v primerjavi s totalitarnimi sistemi ni učinkovitost, pač pa legitimnost. Torej zmožnost, da vzpostavlja ravnotežje med ključnimi vrednotami demokratične kulture, recimo ravnotežje med svobodo in enakostjo; vsi vemo, da več svobode, pomeni večjo neenakost in obratno. In doseganje teh in podobnih konsenzov je velikokrat mučno in naporno, proces se nikoli ne zaključi, zato nekateri iščejo bližnjice v predrazsvetljenskih predstavah o eni veliki in pregledni moralni fronti.
Eno temeljnih občutij današnjega časa v Evropi se zdi permanenten občutek krivde, nekakšen sekulariziran izvirni greh. Ta se poglablja, skladno s tem pa se oblikuje tudi zelo ambivalenten odnos do migrantskega vprašanja.
Za Evropo in tudi za Slovenijo je značilno, da živimo v dveh vzporednih svetovih, smo nekakšne eksistencialne dvoživke. Brez fige v žepu sprejemamo razsvetljensko paradigmo, ki postavlja v ospredje posameznika in njegovo svobodo vesti, hkrati pa ostajamo dediči metafizičnih naplavin, ki so popolno nasprotje razsvetljenskim principom – to ni svet pluralnosti, temveč prinaša zgolj poenostavljen spopad med dobrim in zlim. Tu posameznik ne pride v poštev, treba je strniti vrste in se pripraviti na spopad z zlim. Gre za nekakšne moralne vojne razmere, polne napetosti, v takšni atmosferi pa pojmi liberalne demokracije in človekovih pravic začnejo funkcionirati na povsem drugačen način.
Zanimivo, da smo Slovenci mazohistično pripravljeni prevzeti nesorazmerno velik delež tega domnevnega greha, čeprav smo, vsaj navzven, povsem brez krivde?
Tukaj gre spet za poenostavitve, ki preskakujejo mnogoterost in kompleksnost problemov. Lahko se spomnimo na opozorilo Slavoja Žižka: če že ne moremo biti več dobrohotni gospodarji sveta, smo lahko vsaj krivi za vse, kar se na njem dogaja. To je spet domišljava pozicija superiornosti, saj tokrat s pozicije krivca podeljujemo sebi vlogo subjekta, ves preostali svet pa obtiči v vlogi objekta. Slovenci nimamo nobenih kolonialističnih ali hegemonističnih hipotek, nikoli nismo korakali v dežele tretjega sveta, se pa s sprejemanjem krivde Zahoda vseeno lahko pridružujemo družbi velikih.
Takšna drža ima zelo stvarne posledice pri številnih družbenih problemih, od migrantskega vprašanja do univerzalnega zagotavljanja zaščite človekovih pravic.
To niso nedolžne zadeve. Poleg blagodejnega občutka ob spovedi grehov, ki nam pomiri dušo, so tu še razdiralni učinki, ki ogrožajo temeljne koncepte liberalne demokracije s človekovimi pravicami vred. Če pogledamo Slovenijo, lahko navedem le enega od številnih primerov, o katerih smo brali v medijih, in sicer o nasilju nad še ne dve leti staro deklico, ki jo je očim nenehno pretepal, jo med drugim položil na posteljo, nanjo dal vzglavnik in nato sedel nanj, dokler ni nehala jokati ... Težko razumem, da je sodišče menilo, da je zgolj pogojna obsodba sorazmerna s kršitvami. Ali pa širša slika in bolj množične kršitve človekovih pravic v Nemčiji, ki je veljala za simbol pravne države, ob zaostritvi begunske krize leta 2015 pa je razpustila celoten pravni okvir, ki ureja to področje, vključno z dublinsko uredbo. Zagovorniki so ta ukrep upravičevali s stališča humanosti in človekovih pravic, vendar so dogodki v Kölnu na silvestrovo istega leta pokazali, da odnosa do beguncev ne narekuje zavezanost človekovim pravicam. Policija je dopustila poseg v spolno nedotakljivost nekaj sto žensk, poleg tega so oblasti dogodek poskušale prikriti. Odgovor zakaj, je preprost – če bi prišle vse podrobnosti na dan, bi bila ogrožena poenostavljena percepcija sveta, ki jo narekuje občutek zgodovinske krivde Nemcev. Z drugimi besedam, izzvana bi bila predstava, da so begunci na strani dobrega in imajo lahko samo status žrtve, zlo, denimo ksenofobija, nasilje, pa je prihranjeno izključno za Evropejce. Dejstvo je, da je imela ta predstava večjo težo kot človekove pravice več sto žensk.
Arbitrarno odločanje, katere človekove pravice se bodo upoštevale in katere spregledale, je pač nesprejemljivo?
Zagotovo, človekove pravice zgolj nekaterih so leseno železo. V Sloveniji smo imeli primer Ahmada Shamieha – takrat sem zapisal, da Slovenija dva dni simbolno ni obstajala, ker so bile paralizirane vse veje oblasti, pri čemer se je vlada ukvarjala le z iskanjem načina, kako izigrati odločbo o izgonu – v imenu humanosti in človekovih pravic. Takšni in podobni primeri so glavni vzrok, da vera v institut človekovih pravic slabi in vodi v prepričanje, da se človekove pravice običajnega človeka sploh ne tičejo.
Eden glavnih dandanašnjih problemov se zdi enačenje ekonomskih migrantov in beguncev, ki res bežijo pred preganjanjem?
Vzpostavljanje jasne distinkcije, kar se tega tiče, ni samo v interesu zaščite varnosti prebivalstva, na kar se sklicujejo eni, ampak je nujno tudi in predvsem zaradi ohranitve avtoritete azila, na kar se sklicujejo njihovi nasprotniki. Globoko sem prepričan, da velika večina ljudi iskreno podpira zaščito preganjanih, pravzaprav si lahko štejemo v čast, da živimo v času, ki premore senzibilnost tudi za trpljenje ljudi onstran naših meja. Toda da bi ta institut spet pridobil ugled, kot si ga zasluži, si je treba vnovič pridobiti naklonjenost javnega mnenja, česar ne smemo jemati kot populizem. Kajti vsiljene človekove pravice so le še ena oblika lesenega železa. Zato je treba obsoditi številne poskuse zlorabe tega instituta. Zavedati se moramo, da je azil izraz najgloblje humanosti neke družbe, in zaprositi zanj v slogu »poskusiti ni greh« je skrajno zavržno dejanje. Poleg tega zaradi zasutosti pristojnih organov tisti, ki so do azila upravičeni, prepogosto do njega sploh ne pridejo.
Evropa živi v laži in sprenevedanju, saj migrante vabi in jih hkrati zavrača, tako simbolno kot stvarno jih rešuje iz vode in jih vanjo potiska.
Res smo se nekako naučili živeti v laži, ki je povsem očitna. Pravico do azila v imenu humanosti razširjamo na vsakogar, ki je zaradi spopadov ogrožen. Toda teh je danes žal na milijone ali desetine milijonov. Nekateri bi radi to pravico podelili tudi tistim, ki živijo v pomanjkanju, teh je pa verjetno veliko več, kot je prebivalcev Evrope. Očitno je, da je plemenito sklicevanje na pravico do azila za vsakogar mogoče le, dokler ta princip ves čas kršimo. Dokler nevarna pot do meja Evropske unije uspe le peščici najmočnejših, ki pa še najmanj potrebujejo zaščito. Podobno smo videli leta 2015 – če je Nemčija resno mislila z gostoljubnim pozivom, bi lahko tudi poskrbela za transfer teh ljudi, tako pa smo bili priča grozljivim prizorom, ko so ljudje, med njimi otroci, bosi in peš blodili po balkanskih brezpotjih. In nato se je zgodil preobrat, po neselektivnem sprejemanju vseh, je sledilo neselektivno zapiranje vrat vsem, kar je pa druga norost. Vse skupaj kaže na popolno dezorientacijo pri razumevanju človekovih pravic.
Očitno obstaja določena agenda forsiranja posameznih družbenih področij, medtem ko so druga namenoma zapostavljene, nekatera opozorila pa so tudi hitro sankcionirana z očitkom o sovražnem govoru.
Ujeli smo se v zanko že omenjenega poenostavljenega boja med dobrim in zlim na eni veliki fronti. Tak pristop je precej udobnejši, kot če poskušamo detektirati neštete kršitve v najrazličnejših situacijah, ki se vsak dan zgodijo. To se zrcali tudi v konceptu sovražnega govora, ki bi ga jaz nadomestil z drugim izrazom – sovražnost. Sovražni govor je žal izgubil svoj nevtralni status, saj verjame, da je zlo zbrano samo na eni strani. Tako vključuje tudi ksenofobijo, izraz, s katerim bi poimenovali izbruhe sovražnosti in posmehovanje lastni kulturi, pa ne obstaja. Poleg tega se je v krčevitosti totalne vojne med dobrim in zlim izgubila tudi zmožnost razlikovanja med zelo različnimi stališči, ki v primeru, denimo, beguncev segajo vse od indiferentnosti, nevtralnosti, kritičnosti in ogorčenja, na neki točki preidejo v žaljivosti, pozivanje k nasilju ali celo njegovo organiziranje. To so zelo pomembne razlike, ki jih sovražni govor ne zazna, saj je vsaka neafirmativna drža do beguncev vse prehitro označena za ksenofobno.
Položaj se vendarle počasi spreminja, kljub velikim odporom se pojavljajo gibanja in posamezniki, ki zagovarjajo drugačno paradigmo.
Najpomembneje je, da se vzpostavi dialog. Zdaj je celoten javni diskurz zakrčen v srditi pro et contra in je usmerjen k temu, da se nasprotnika porazi in dotolče. Izključujoči pogledi niso nikoli dobri in vodijo v destabilizacijo. Poglejte primer stranke Alternativa za Nemčijo, ki ima, če poenostavimo, le eno samo točko svojega programa, to je varnost. Temo varnosti je diskurz socialdemokracije pustil povsem vnemar, opozarjanje na konflikte, povezane z begunci, pa stigmatiziral kot ksenofobijo. Ljudje se posledično s svojim prepričanjem umikajo v zasebnost, del te zasebnosti pa je tudi volilna skrinjica. In volijo za stranko, ki sploh ne bi obstajala, če bi imeli do teh in podobnih vprašanj namesto poenostavljenih predstav zrel odnos.
Pri nas pa se vse bolj uveljavlja tudi teza, da je zgrešen celo celoten družbeni sistem in da je nujen radikalni prevrat.
Specifika Slovenija je, da smo se šele pred kratkim soočili s svojo državnostjo. Vedno smo živeli v hrepenenju za prihodnost, v vsakodnevnem življenju pa smo izoblikovali držo hipokrizije, s pomočjo katere smo Dunaj ali Beograd prenašali s figo v žepu. Kot Martin Krpan. In takšen način destrukcije in distance smo zdaj usmerili proti lastni državi, proti lastnemu tkivu, s čimer smo skoraj edinstveni v svetu. Tako še vedno živimo v nekakšnem abstraktnem hrepenenju, zaradi česar smo skeptični do parlamentarne demokracije in do Evrope, ki smo si ju še včeraj želeli, sanjarimo o domnevnih dobrih starih čas, obujamo jugonostalgijo ...
Popolnoma izgubljen primer morda le nismo, nekateri so naveličani recikliranja vedno istih teoremov. Morda je dober pokazatelj izjemno zanimanje za nedavni obisk Jordana B. Petersona, pri čemer sploh ni pomembno, ali se z njegovimi stališči strinjamo ali ne, temveč da smo pripravljeni prisluhniti najrazličnejšim idejam.
Vse pogosteje ugotavljam, da obstaja tiha večina, toda njenega obstoja zaradi privzgojenega umikanja v molk in zasebnost pogosto ni mogoče zaznati. Kot ste dejali, pomemben je dialog, preseganje uniformne doktrinarnosti. Sam sem do nekaterih stališč Petersona zadržan, kot filozof imam problem z njegovo referenco na biologijo, ampak to še ne pomeni, da mu ne velja prisluhniti. Kakorkoli, dokler bo obstajala ta tiha večina, je upanje.
Čeprav se zdi, da se Evropa in delno ves zahodni svet – če uporabim antično prispodobo – pomika s pozicij demokratičnih Aten na pozicije republikanskega Rima?
Premiki, ki smo jim priča, res nakazujejo takšne trende, mnogi vidijo rešitev v močnem in karizmatičnem voditelju. Toda ne smemo pozabiti, da odlika demokracije v primerjavi s totalitarnimi sistemi ni učinkovitost, pač pa legitimnost. Torej zmožnost, da vzpostavlja ravnotežje med ključnimi vrednotami demokratične kulture, recimo ravnotežje med svobodo in enakostjo; vsi vemo, da več svobode, pomeni večjo neenakost in obratno. In doseganje teh in podobnih konsenzov je velikokrat mučno in naporno, proces se nikoli ne zaključi, zato nekateri iščejo bližnjice v predrazsvetljenskih predstavah o eni veliki in pregledni moralni fronti.
