Z rudarstvom umrl tudi spomin na največji rudarski štrajk
Zgodovina zasavskih rudarskih štrajkov se je končala marca 2014, ko so knapi s spalnimi vrečami mimo zavetnice svojega stanu svete Barbare odšli na koto 220 hrastniške jame, in si, zaprti v nekdanji kompresorski postaji, po 80 urah izborili izpolnitev stavkovnih zahtev. Zadnji med štrajki je po desetletju odšel na smetišče zgodovine, kjer je že dolgo tudi največji štrajk slovenskih rudarjev. Začel se je 20. julija pred sto leti v zasavskih premogovnikih …
Da je Zasavje povsem spregledalo 100. obletnico največjega in polnih 59 dni trajajočega štrajka v zgodovini slovenskih rudarjev, ne čudi, kajti jame so uradno zaprli že leta 2013 in »klasičnega proletariata«, ki bi morda še želel obuditi spomin nanj, ni več. Že stavkajoči leta 2014 so ugotavljali, da klasični proletariat tudi ni bil »krivec« za takratni štrajk. Klasični proletarci, so dejali, so umrli, ko je šihtni avtobus ob šestih zjutraj začel voziti prazen … Medtem ko denar za sanacijo površin v Zasavje še vedno priteka, so od rudarstva ostali le - nekdanji rudarji in njihove pokojnine, ki izdatno prispevajo k visoki kupni moči v regiji.
Kot so bile prenizke plače osnovni motiv zadnjega rudarskega štrajka, tako so slabe plače in še slabše življenjske razmere sprožile tudi stavko leta 1923. Pridružili so se ji rudarji vseh premogovnikov tedanje Trbovljske premogokopne družbe (TPD), od Trbovelj, Zagorja, Hrastnika, Kočevja, Brestanice in Hude jame pri Laškem ter v trboveljskih cementarni in opekrni in v zagorskih apnenicah, ki so vse sodile k TPD. Stavkalo jih je deset tisoč, kot beleži zgodovina in po ostrini je ta štrajk prekašal vse dotedanje. V eni od številnih publikacij o rudarskih štrajkih Trbovlje, pomniki našega boja piše, da so stavkajoči in podjetniki v 59 dneh »uporabili prej neznana sredstva boja« in da je »kapitalistični družbi ob podpori oblasti, vojske in policije uspelo zatreti stavko in se poraženemu delavstvu hudo maščevati«.
Kot kriminalka
Na stotine »borbenih delavcev komunistov in delavskih voditeljev« je izgubilo delo. Mnogi so morali v tujino in TPD je nato »dolga leta diktirala pogoje dela«. Lastniki rudnikov so v naslednjih desetih letih, so zapisali avtorji publikacije, brez vsakega resnega odpora delavskih organizacij odpustili več kot polovico delavstva. »Kazen« za bitko rudarjev za boljši kruh je bila visoka. Poročila o dogajanju se berejo kot kriminalka. Oblast je poročala, da je v »revirjih« polno komunističnih kolovodij, komunističnih brošur iz tujine in »rovarjev« ter »hujskačev«, od katerih pa so si mnogi »oskrbeli potne liste v tujino in od tam tožijo in obžalujejo svoja zlodejstva«.
Sindikalisti so poročali o stavkokazih z zunanjih obratov - »plačljivcih, ne plašljivcih« in o lokalnih oblastnikih, ki se proti orožniškemu poveljstvu niso upali izpostavljati. V »kriminalki« izpred sto let so »igrali« vidno vlogo kordoni orožništva, katerega komanda je rada dolgo v noč popivala z rudniškim ravnateljem, knape pa brez izjeme brutalno preganjala … Zaradi grozilnih pisem, »nameravanih atentatov na ravnatelja« in drugih »maščevalnih aktov« so delavce zapirali – ne da bi jim sodili … in tudi sicer teptali vse zakone, jim odpovedali zdravniško pomoč, jih izseljevali iz rudniških stanovanj … Sredi septembra so morali zaradi »nezaslišanega terorja oblasti in TPD« priznati poraz. Naslednji štrajk so znova organizirali leta 1933, ko se je delavstvo začelo zbirati na protestih proti vladi, ki je hotela povečati »bednostni fond« na račun zaposlenih, ne pa tudi bogatašev ...
Rudarski kruh: zlat ali črn?
Glede na dogodke ob zadnjem štrajku se pogledi oblasti ne spreminjajo dosti. Kot je takrat dejal eden njegovih glavnih akterjev Anton Lisec, jim je oblast – torej država – očitala, da so izkoristili državno lastnino za svoje pravice. »A očitno samo to vžge,« je ugotavljal in povedal nekaj pikrih na rovaš »kameradov« iz velenjskega rudnika, kamor naj bi po namerah takratnih pristojnih prezaposlili tudi številne zasavske knape, ki pa so se jih v Velenju otepali. »Kot da je velenjski knapovski kruh zlat, naš pa črn,« je po štrajku razglabljal Lisec, sicer tudi prvi sindikalist nekdanjega Rudnika Trbovlje-Hrastnik in pribil: »No, zlat ni noben …«
Tudi velenjskim rudarjem bo jama glede na trenutno strategijo dajala kruh le še desetletje …
20. julija 1923 se je začela najdaljša, 59-dnevna stavka slovenskih rudarjev.
Začeli so jo zasavski rudarji, stavkajočih je bilo 10.000.
Od rudarstva ostali le bivši rudarji in njihove pokojnine.
