Za pacienta iz Puconcev je zdravstvena oskrba v Poljanski dolini škodljiva

Če se kdaj napiše kakšno pismo, se napiše v tem adventnem času. Če ne iz vere, pa iz navade. V našo ambulanto pa je že nekoliko prej pisal sam ZZZS. In ker ni dobro, da beseda obvisi v zraku, jim odpišem. Mogoče celo nekoliko več, kot so pričakovali. Za lažje branje zapišem, da smo majhna ambulanta družinske medicine s koncesijo v Poljanski dolini, ki dela štirinajst let in skrbi za slabih tri tisoč pacientov in tako naprej, kot je pisalo v pismu.

Spoštovani.

Z zapisom odgovarjam na vaš dopis, ki sem ga prejel konec oktobra letos, prvi delovni dan po tistem, ko je v našo ambulanto poklical eden redkih zelo neprijaznih iskalcev zdravnika. Ob pojasnjevanju sestre, da ga zaradi oddaljenosti od ambulante žal ne sprejmemo, je postal aroganten, nesramen z besedami, ki jih občasno uporabljajo celo oblastniki in njihovi pajdaši. Sestra je tako kot tudi že kdaj prej ohranila mirno besedo in ga obvestila, da se na tak način ne more pogovarjati in klic modro zaključila. Izrečene besede so bile daleč pod ravnijo tega zapisa, zato jih ne ponavljam, jih je pa mogoče slišala vaša sodelavka, ki je njegovo pritožbo sprejela. Takoj se vam zahvalim, da vam je kljub verjetno ostrim tonom pritožnika njegove besede uspelo konvertirati v spoštljiv jezik in ste nas dostojno opozorili, da mora moj sodelavec zaradi nezapolnjenih mest, še vedno sprejemati nove paciente. Pa naj bodo od koderkoli že, ker tako velevajo vaša pravila. Tudi iz Brežic, Puconcev in Zgornje Kungote? Ali vendarle kje obstaja bolj racionalna meja tudi za vas?

Po pravilih ZZZS mora zdravnik, ki ne dosega z njihove strani določenega števila pacientov, sprejeti vse iskalce zdravnika, tudi če so ti oddaljeni uro ali dve. Opozarjam, gre za družinskega zdravnika, ki ga potrebujemo pogosto, ne tako kot endokrinologa enkrat ali celo nikoli v življenju in zato tudi ura ni dolga. In nadaljujem odgovor.

Ljubljanski pacienti

V času najbolj izpostavljene krize s primarnim zdravstvom v Ljubljani se je k nam vpisalo kar nekaj pacientov tudi od tam, pa so izkušnje z njimi slabe. Ne zato, ker so iz Ljubljane, ampak zato, ker smo jim predaleč. Ko zbolijo, je ura vožnje do zdravnika lahko zelo dolga. Zato bi takrat večina rada reševala težave na daljavo z opisi, slikami ali celo z že izdelanim načrtom zdravljenja, ki naj ga zdravnik le še požegna. Seveda elektronsko, ker je za navaden žegen pot iz Ljubljane do Gorenje vasi spet predolga. Ker te paciente občasno obravnavam tudi sam, lahko z veliko strokovno gotovostjo zatrdim, da oskrba na daljavo ni nekaj, kar bi bilo dobro za pacienta in zdravnika.

Lahko bi vam predstavil par ne najbolj optimalnih potekov zdravljenja, ki so nastali kot posledica oddaljenosti od ambulante. In zaradi strokovnih razlogov pacientov iz krajev, ki so od nas oddaljeni več kot slabe pol ure, ne sprejemamo in jih ne bomo niti v prihodnje. Vem, da je to zapisano v vaših pravilih, ampak oprostite, vaša pravila so zame globoko pod strokovnimi argumenti. Ob tem vam povem, da je sestra, ki ste jo z dopisom poskušali poučiti o neustreznem ravnanju, dobila jasno pohvalo za obravnavo konfliktnega sogovornika in je bila za to vestno delo tudi nagrajena. Naše sestre so odlične, vedo, zakaj so v službi, delajo z bogatim znanjem po navodilih zdravnikov in tudi po svoji vesti. Seveda si z nagrado ne bo opomogla, je pa začutila, da stojimo za njo, prav tako kot tudi ona velikokrat med nami in včasih ne preveč olikanimi pacienti. Pa teh ni veliko, zato so tiste redke nadloge bolj izstopajoče in nam vsem znane.

V nadaljevanju predstavitev našega dela argumentiram, zakaj si upam reči NE tudi tako velikim, kot je ZZZS.

Bankomat za recepte

Naša ambulanta ni bankomat za napotnice in recepte in k nam najraje zahajajo tisti, ki si želijo čim več uslug na prvih vratih v zdravstveni sistem. Po možnosti vse. Verjetno od pacientov, ki jim zašijemo rane, izrežemo benigne in obvladljive maligne kožne spremembe, jih kdaj, če jim je težko, poslušamo tudi uro ali več, obiščemo na domu in jim mimogrede opravimo še kakšen obposteljni ultrazvok, dermoskopijo in tako naprej, ne dobite pritožb na naš račun. Seveda pa so tudi drugi, ki bi nas radi imeli le kot bankomat za recepte, napotnice in bolniške ter so pogosto nad našim načinom dela razočarani. Včasih tako zelo, da si poiščejo drugega zdravnika. In taka odločitev je najboljša za obe strani.

Zakaj koncesionarji obravnavajo več bolnikov kot zdravstveni domovi?

So drugačni pacienti in tudi drugačni zdravniki. Pri nas se naredi vse, kar znamo, veliko več, kot nam plačate vi, predvsem pa poskušamo z nekoliko bolj temeljito oskrbo pacientu prihraniti kakšno pot, mučno čakanje, vam pa gotovo nekaj sredstev, ki bi jih sicer požrla dražja višja raven zdravstva. Bojim se, da tega ne opazite, oziroma nam vsaj do zdaj niste dali vedeti, da to cenite, kot cenim jaz delo naših sester. Zato se vam za iztočnico, ki mi jo daje vaš dopis, zahvaljujem in si vzamem par besed več, kot ste jih pričakovali. Kot je razvidno iz poslanih podatkov, so naši pacienti, ki jim je pot do zdravnika zaradi bolezni pretežka, deležni tudi oskrbe na domu. Pa ne tiste vrste, ki jo po številnih krajih izvajajo službe nujne medicinske pomoči in se na pacientovem domu prvič, lahko tudi zadnjič, srečata bolnik in zdravnik. Naše paciente obišče zdravnik, ki ga poznajo in on njih, in je tudi zato taka oskrba precej bolj človeška in gotovo tudi strokovno boljša.

Če kdaj, si zase vsaj ob zadnjih urah res ne želim spoznavati novih zdravnikov in verjamem, da je podobno misleč tudi naš pacient. In to je drugi argument, zakaj ne sprejemamo pacientov iz preveč oddaljenih krajev in po vašem mnenju kršimo pravila. Iluzorno je, da bi tako oskrbo lahko nudili nekomu, do katerega imamo eno uro in drugo nazaj. Če pa temu oddaljenemu odrečemo obisk na domu, ga prikrajšamo za storitev, ki jo zagotavljamo onemu četrt ure stran. Je to strokovno pošteno? Prav tako lahko iz podatkov razberete, da poskrbimo tudi za vse naše paliative bolnike in ko je treba tudi doma. To včasih pomeni obisk bolnika skoraj vsak dan, lahko tudi dvakrat v dnevu. S tem delom razbremenimo preobremenjeni paliativni tim Bolnišnice Jesenice, ki nam z nasveti stoji ob strani, vam pa ponovno prihranimo nekaj sredstev, ker gotovo mi nismo najdražja zdravniška ekipa v Sloveniji. Če mora kdaj pacient imeti zdravnika blizu, je to ob odhajanju in takrat si ga tudi najbolj zasluži. Za tisti čas je tudi pol ure stran od zdravnika predaleč.

Pravila in strokovna odločitev

Zavedam se, da je naša absolutno strokovna odločitev zunaj vaših pravil, se pa tudi zavedam, da nam je koncesijo podelila Občina Gorenja vas-Poljane z namenom, da skrbimo za njihove občane, in to je do naročnika pošteno. Ker pa se od nas pride v sprejemljivem času tudi do obronkov sosednjih krajev, lahko pri nas vsaj še nekaj časa dobijo oskrbo tudi ti. Kdo pa bo poskrbel za naše ljudi, če ne mi. Pred leti se je name obrnila mati hudo poškodovanega fanta, ker je zanj iskala zdravnika. Zavrnili so jo določeni koncesionarji in tudi dva javna zavoda. Nekateri z razlogom, da fant ni iz njihove občine, drugi, ker bo predvidena zdravstvena oskrba prezahtevna. Jaz sem ga sprejel, pa ni bil iz naše občine in že kar nekaj let ne vpisujem pacientov. S tem sem mater odrešil najmanj ene od mnogih skrbi, čeprav fant odpusta iz bolnišnice ni dočakal.

Kje v Sloveniji je največja koncentracija zdravnikov? FOTO: Roman Šipić

V večjih krajih, kjer družinskih zdravnikov ni dovolj, so se organizirale ambulante za neopredeljene. Te so namenjene tistim, ki zdravnika nimajo in tam se lahko dobi vsaj minimalno oskrbo. V Gorenji vasi take ambulante ne potrebujemo, ker je bila občina do zdaj dovolj razumna in nam je izvajalcem, praviloma koncesionarjem, omogočila, da zdravstvo v kraju razvijamo po naših zmožnostih in po potrebah pacientov. Tako mimogrede. Kje v Sloveniji je največja koncentracija zdravnikov? V Ljubljani. In kje najbolj primanjkuje družinskih zdravnikov? V Ljubljani (mogoče bi se v zadnjih mesecih našle še bolj obubožane občine). Očitno ljubljanski občini ni uspelo tisto, kar je uspelo naši. Pri tem lahko zapišem, da imam še tri specializantke družinske medicine, ki so me poiskale same, da je moj bivši specializant postal moj odlični sodelavec, da sta na našem področju še najmanj dva zdravnika, ki delata tu tudi po moji majhni zaslugi in da naša ambulanta dela v prostorih, ki niso zahtevali nikakršnega občinskega denarnega vložka, kot je to pravilo za državne zavode. Nasprotno. Občinski proračun smo obogatili z nakupom zemljišča, kjer stavba stoji danes in bo stala tudi še po mojem odhodu – izključno za zdravstvene namene.

Samo da je

Lastniki zdravstvenih domov so praviloma občine. Občina zgradi stavbe, zdravstveni domovi pa v njih opravljajo dejavnost praviloma brez najemnine. Koncesionarji, ki so prav tako del javne zdravstvene mreže, plačujejo za isto dejavnost najemnine ali pa so si ambulante zgradili sami. Tako je koncesionar pomembno cenejša storitev za pacienta in verjetno tudi zato moteč ozadjem iz zdravstva in v tem duhu nadaljujem.

Mi nismo državni zavod, ki mu mora občina urediti prostore, za katere potem lastniku – občini praviloma ne plačujejo najemnine. Njihov prihodek iz dejavnosti pa je kljub temu približno enak mojemu. Verjetno poznate zgodbo širitve programa fizioterapije v Gorenji vasi, ki ga je občini uspelo pridobiti. Interes za širitev svoje dejavnosti je izkazala sedanja gorenjevaška fizioterapevtka, koncesionarka, ki ima utečeno ekipo in bogato opremljene prostore, pa se državni zavod ni odpovedal programu. Zato bo občina morala zdravstvenemu domu opremiti novo ambulanto, ki pa se bo za kakovostno delo verjetno stiskala na premajhnem prostoru. Dvomim, da bo to tisto, kar bi občan lahko dobil ob širitvi dejavnosti fizioterapije v kraju, bo pa program opravljen, in to je pogosto najpomembnejši dejavnik v našem zdravstvu. Samo da je. Meni, pa verjetno počasi še komu, se zdi to razsipavanje pacientovega denarja za negotov končni učinek. Naši pacienti dobijo oskrbo v ambulanti, ki sem jo zgradil z edino doto od doma; poštenim delom in kreditom, za katerega sem zastavil našo hišo in ta bo po desetih letih spet le naša.

Če bi bili tako soodvisni od svojega dela direktorji državnih zavodov, bi bilo marsikje vsaj približno tako, kot je pri nas, pa mnogokrat ni, kljub vsej protekciji, ki jo taki zavodi imajo. Za primer povem, da sem pred dvema letoma enemu od teh direktorjev ponudil enkrat na teden sodelovanje v njihovi nujni medicinski pomoči. Mi bi takrat z dodatnim delom v njihovi urgenci desetega v mesecu nekoliko lažje dihali, njim pa bi verjetno razbremenili domače zdravnike. In ta direktor se je na našo ponudbo odzval šele čez pol leta. Danes se ga pogosto sliši, ker ima tudi on težave s kadrom in ker bi skladno z duhom trenutne politične struje to reševal z omejitvijo prehajanja od državnih zavodov h koncesionarjem. Če bi tako neaktivno delal koncesionar, je bolje, da se tega športa ne loti, ker bi izgubil sebe in mogoče še kaj od tistega, kar je včasih že bilo njegovo. Seveda poznam tudi nekaj vodij zavodov, ki delajo zgledno, in želel bi, da bi jih drugi posnemali. Pa jih ne.

Pacientu dajemo upanje

Prepričan sem, da delo v naši ambulanti sodi med naprednejše na primarni ravni v Sloveniji. Prav tako sem prepričan, da je to magnet za mlade kolege, ki so nas izbrali za svojo učno bazo. Tak način dela bi moral zanimati tudi dobrega skrbnika pacientovih sredstev, kot naj bi bil ZZZS, pa ni. Časi, ko se je zdravnike prestavljalo, obračalo, omejevalo, zaničevalo z nepotrebnim delom, vpitjem na ulici, bodo minili. In takrat boste deležni spoznanja, da bo kljub ogromnim sredstvom, s katerimi razpolagate, treba poskrbeti tudi za izvajalce. K vam se steka denar, le zaradi nas izvajalcev, ki pacientu vsaj kdaj dajemo upanje, pa mu ga prav ZZZS pogosto jemlje. In če nas ne bo, tudi ljudi, ki vam bodo pripravljeni še vedno nakazovati denar, ne bo. Čudim se, da se pacienti že danes v množicah ne zgrinjajo pred vaša vrata, za katerimi držite njihov denar in z njim tudi storitve. Tema je, ampak mine. V preteklosti sem vas povabil na ogled ambulante, da vidite, kako se tudi lahko dela. Razumem, da še ni bilo časa. Sem bil pa vesel, ker nas je obiskala vaša predhodnica in nam izkazala spoštovanje do načina dela. Pa da ne bo prevelike slabe volje, zapišem, da naše delo ne zanima niti katedre za družinsko medicino, čeprav vedo, da imamo redki zasedena vsa specializantska mesta in ob tem, ko se pokažejo novi interesenti za izobraževane v Gorenji vasi, le vihajo nosove. Me ne moti, ker ne gre za moj nos. Prav tako naše zelo racionalno delo ne zanima niti direktorjev državnih zavodov, ki bodo letos raje poslušali vsem znano Niko Kovač. Očitno ona odlično pozna tudi naše področje.

(KOMENTAR) Sramotno čakanje na vpis k osebnemu zdravniku

Vem, da sem glede na pozicijo in celoten denar, ki se obrne prek vaše institucije, zelo nepomemben igralec. Se pa ne čutim prav nič majhnega, zato ta daljši uvod in predstavitev našega dela, da boste odločnost besed lažje začutili. Če so vaša pravila v neskladju z mojim strokovnim pogledom in zato v neskladju s tem, kar je dobro za pacienta, sem jih dolžan prekršiti. In zdravstvena oskrba v Poljanski dolini za pacienta iz Puconcev je z mojega strokovnega vidika škodljiva, zato se ji odrekam. Seveda lahko moje razloge sprejmete, lahko jih tudi ne in izkoristite vašo skoraj brezmejno moč ter rečete NE. Mogoče pa je dobro, da kdaj najprej pomislite, kaj je za pacienta (ne sistem) najbolje. V življenju sem doživel že marsikaj, zato v nobenem primeru vaš ukrep ne bo moja najtežja preizkušnja. Mogoče pa me je na ta korak pripravljala zadnji dve leti povsem izgubljena zdravstvena politika, ki pravi, da je pred vrati reforma, v kateri pa se ukvarjajo predvsem s tem, česa kdo ne bo smel delati in je ne zanima ne pacient ne ZZZS, ki razpolaga z zneskom v višini tretjine državnega proračuna. Če je to resna zdravstvena reforma, sem jaz Walt Disney in zapis, ki ga berete, scenarij za drugi del filma Lepotica in zver. Brez skrbi, tudi to nekomu koristi in zato se vpije po ulicah in nabija po medijih.

V ambulanti me obiskuje gospa, mama, stara mama, pa ni edina, ki ji država za vse te nenadomestljive funkcije v starosti osemdeset let na mesec nameni dobrih dvesto evrov. Vem, da sam s takim proračunom ne znam preživeti, znam pa s petkratnikom in tega si upam zaslužiti tudi zunaj medicine na trgu, ki plača delo in ne prisotnosti na delu.

Za zaključek se vam še enkrat zahvalim za prijazen odziv na pritožbo neprijaznega pacienta in za priložnost, ki ste mi jo z vašim dopisom ponudili. Nujno se je zavedati, da je korak med ostrim jezikom in ostro pestjo zelo majhen, zato je dobro, da kakšen jezik zavežemo takoj na začetku, da slučajno še kdaj ne prestopimo praga in jeza ne postane prehuda ali celo krvava. Pišete, da to ni bila edina pritožba na naš račun z istim razlogom. Če bi vi vedeli, koliko pritožb pride na račun ZZZS na naš naslov, bi nam bili verjetno hvaležni, da vseh ne usmerimo k vam. Vsekakor pa vas prosim, da ob ponovnem branju zapisa ne jemljete besed osebno, ker pravi naslov zanj je le gospa ZZZS in tisti gospodje tam zadaj, ki si želijo, da tako, kot je, tudi ostane.

Kalno.

***

Janez Koprivec, zdravnik v Gorenji vasi.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno tudi stasišč uredništva.