Zdravilnih rastlin je premalo, da bi si vsak nabral šopek
Biolog Matjaž Jež je nasprotnik avtobusnih zeliščarskih izletov, ki za seboj puščajo opustošenje.
Odpri galerijo
Matja Jež. FOTO: Tadej Regent
Na jesen življenja mu metulji poplesavajo pred nosom, do vrste z imenom borovničev mnogook, ki živi le na pohorskih planjah in jo sistematično opazuje že več let, pa ima le dobro uro in pol hoda. Želi si, da bi bilo v naravi več metuljev in več cvetočih travnikov, ki so bili nekoč samoumevni, medtem ko so danes že prava redkost.
Pri metuljih je tako, da se ponoči šele prav začne. V Sloveniji živi približno 3600 vrst metuljev, od tega je kakih 180 vrst dnevnih, vse drugo, torej kakšnih 3400, pa so nočni metulji.
Različno. Za večino vrst je bilo ugodno in opažali smo visoko številčnost. Pojavljale so se tudi nekatere redke vrste na lokacijah, kjer jih običajno nismo več videli. Na splošno bi rekel, da je bilo za naravo in za metulje zelo ugodno leto. Za tiste, ki poznajo vsaj nekatere vrste, jih lahko naštejemo: dnevni pavlinček, koprivar, admiral, gospica, lastovičar, lešnikar, lisar, repin belin, citronček, navadni senožetnik in črtasti medvedek so vrste, ki smo jih lahko opazovali ob koncu poletja na socvetjih konjske grive, mete in raznih osatov ob pohorskih poteh. Na stotine jih je bilo. To je bil nekakšen ...
Da, pravi ples metuljev. Povsem drugače pa je z vrsto, ki je pohorska posebnost, to je borovničev mnogook, ki ima tukaj edino prebivališče v Sloveniji. Zanj je bilo letos slabo leto. Njegova številčnost že leta upada in zelo nas skrbi, kakšna bo usoda te vrste.
Prvič sem naletel nanj na Pohorju leta 1972. Takrat je bila to za Slovenijo na novo odkrita vrsta. Sicer je močno razširjena v severni Evropi, je prava severnjaška vrsta, v Alpah pa nanj naletimo samo v visokogorju.
Če nisi dober poznavalec, ga težko ločiš od sorodnih vrst. Na spodnji strani zadnjega krila ima specifičen vzorec barvnih lis ali očes, kot pravimo. Od tod tudi ime mnogook. Na zunanjem robu krila pa ima značilne dve do štiri oranžne lunice in ob njih še dve modri bleščici. Po teh ga zanesljivo ločimo od podobnih vrst modrinov. Vendar navedene podrobnosti lahko prepoznamo samo, če ga opazujemo iz neposredne bližine.
Veliko! Predvsem dvoje: najprej, kako bogata in pestra so neka naravna območja. Če je veliko vrst metuljev, velja, da je celotna narava tistega območja bogata in pestra. Poleg tega nam metulji sporočajo, kaj se v naravi dogaja, kakšne spremembe v njej potekajo. Zato so zelo uporabni za monitoring ali spremljanje stanja v naravi. Njihov življenjski krog običajno traja samo eno leto, kar pomeni, da vsako leto srečamo povsem novo populacijo metuljev, ki se hitro in specifično odzove na spremembe, ki so se zgodile v zadnjem letu ali dveh.
Danes je organizirano že na evropski ravni. V vsaki državi je veliko ljubiteljev metuljev in te aktivnosti potekajo predvsem prek njih. Prostovoljno se vključujejo v strokovno usmerjen program. V Sloveniji imamo tudi društvo, ki se ukvarja s proučevanjem in ohranjanjem metuljev. Člani društva sistematično spremljamo stanje na nekaterih območjih in tako prispevamo k poznavanju razmer v celotni Evropi. Kar zadeva borovničevega mnogooka, njegovo stanje spremljam že od leta 1972, sistematično, s transektnim monitoringom, pa od leta 2012, ko smo se monitoringa lotili v sklopu projekta ALPA. Osnova je štetje osebkov z metodo Pollardove hoje po vnaprej določenih poteh, ki jih imenujemo transekti. Zdaj monitoring nadaljujemo kot eno od postprojektnih aktivnosti. K terenskemu delu z metulji večkrat povabim ljubitelje narave, predvsem iz raznih šol, saj nas je metuljarjev v severovzhodni Sloveniji zelo malo, in morda se bo kdo od mlajših navdušil za to zanimivo in prijetno raziskovalno delo.
Julija. Prvi primerki se pojavijo okoli zadnjega junija ali prvega julija. Takrat jih lahko na pohorskih planjah najlepše opazujemo, predvsem tam, kjer je borovničevje. Proti koncu meseca pa njihova populacija že ugasne, tako da jih na začetku avgusta lahko opazujemo le še izjemoma. Letos smo prve primerke opazili na Volovski planjavici že 20. junija, torej dober teden pred prejšnjim najbolj zgodnjim opažanjem. Zakaj te spremembe? Po sedmih letih težko komentiram, a bojim se, da so to prvi znaki izumiranja vrste, ki so jih povzročile podnebne spremembe.
Vpliv človeka na kakovost okolja na planjah lahko ocenimo po posegih v prostor in po upravljanju habitatov. Na enem in drugem področju je veliko primerov slabe prakse. Mednje sodijo tudi avtobusni zeliščarski izleti, ki so običajno usmerjeni na območja z arniko: za takimi »ljubitelji narave« ostane pravo opustošenje. Arnika in še nekatere druge cvetlice so zaradi nektarja pomemben vir hrane za številne žuželke na pohorskih planjah. Zato je množično nabiranje cvetočih rastlin zaradi širših ekoloških razlogov nesprejemljivo. To pomeni, da bo potrebnega še veliko izobraževanja in ozaveščanja javnosti, tudi naravovarstvenega nadzora, da bomo dosegli ugodno stanje pohorskih travišč. Glavni vir zdravilnih zelišč je nekoč res bila narava, vendar danes ni več tako. V naravi je rastlin premalo, da bi si vsak lahko nabral šopek, za katerega meni, da ga nujno potrebuje.
Vse, kar se danes dogaja na pohorskih planjah, je breme za naravo. To so fizični posegi vanjo z različnimi vrstami gradnje, kamor sodijo tudi smučišča, kajti zemljišča zanje gradbeno predelajo. Morda celo tako nedolžna stvar, kot deluje kolesarjenje ... Tisti hip, ko postane to komercialna dejavnost, ko z buldožerji nekje postavijo proge, uredijo skakalnice in ovinke, ni več tako enostavno. S tem uničujemo habitat številnih rastlinskih in živalskih vrst, značilnih le za pohorske planje.
Naša skrb je usmerjena predvsem v cvetoče travnike. Pred desetletji so bili ti vsakdanja stvar, poleti se jih je dalo videti na vsakem koraku, na njih pa vse vrste žuželk, ptic in še marsičesa drugega. Cvetoči travniki so prava zakladnica biotske raznovrstnosti in krajinske pestrosti. Ampak kaj se dogaja? Kmetje travnike intenzivno gnojijo in pogosto kosijo. V takih razmerah najprej izginejo cvetoče rastline, tudi zdravilna zelišča, o katerih sem govoril. Rastišč za zdravilne rastline je tako vedno manj. Pa ne le rastlin, tudi metuljev ni več na njih.
Cvetoče travnike lahko ohranjamo le z rabo na tradicionalen način. To pomeni, da travnikov ne gnojimo z gnojevko, s košnjo pa počakamo, dokler semena trav in cvetnic ne dozorijo. V Mislinjski dolini je bilo to običajno na začetku junija, druga košnja pa je bila avgusta. Cvetoči travniki so paša tudi za čebele. Cvetlični med že, toda od kod?
S hmeljem seveda ni nič narobe, v Mislinjski dolini ga gojijo že več kot sto let. Težava je samo današnja tehnologija z uporabo škropiv in gnojil. Včasih je bil ves hmelj ekološko pridelan, danes pa niti eno hmeljišče nima ekološkega certifikata. Zato podpiram prizadevanja civilne iniciative, da se stvari ustrezno uredijo. Morda bi bilo najbolje celotno Mislinjsko dolino razglasiti za območje ekološke pridelave hrane, kar bi bil gotovo velik razvojni izziv.
Dogajanje v Zgornji Mežiški dolini, v nekdanji dolini smrti, spremljam zadnjih štirideset let. Če danes pogledam Črno in okolico, opazim, da je postala zopet barvita, torej se je dediščina te doline vendarle začela spreminjati. Pred tedni sem tam predaval o klimatskih spremembah s poudarkom na tem, kaj lahko kot posamezniki storimo, da bi omilili njihove posledice v svojem okolju. Medtem ko so vodilni predstavniki svetovne politike in gospodarstva leta in leta razpravljali, kaj vse bi ukrenili, da se klima ne bi spremenila, se ta vseeno nezadržno spreminja. Tudi v Sloveniji se je po podatkih Arsa ozračje v povprečju segrelo za skoraj dve stopinji. Zdaj so na vrsti ukrepi, s katerimi bomo zmanjševali negativne posledice podnebnih sprememb.
Na boljše (smeh). Tu je narava veliko bolj ohranjena, povezave z ljudmi so bolj pristne, več je miru, tudi notranjega ... Več je časa, da lahko stvari, o katerih razmišljam, uresničim. Okolico mojega doma obkrožajo cvetoči travniki, do Črnega vrha pa imam le uro in pol hoda.
Fanikin vrt je res nekaj posebnega. Eden prvih metuljev, ki sem ga spoznal pri njej, je bil admiral. To je lep dnevni metulj iz družine pisančkov. Kmalu sem ugotovil, da v okolici živijo tudi redke, ogrožene in celo zavarovane vrste. Spomladi se po vrtu spreletavata črni apolon in gozdni postavnež, poleti pa se jima pridruži še veliki mravljiščar. Lansko jesen me je med kavo na terasi pozdravil celo lepi brezar! Žal fotoaparata nisem imel pri roki in tako tega redkega pojava nisem posnel.
Ne, nikoli. Fotografija je moja velika ljubezen, ki mi omogoča, da dokumentiram videno. In ker dobra fotografija pove več kot sto besed, z njo lažje in hitreje prepričam ljudi v to, kar delam in verjamem.
Nočni ali dnevni? Kateri metulji so vam bolj pri srcu?
Pri metuljih je tako, da se ponoči šele prav začne. V Sloveniji živi približno 3600 vrst metuljev, od tega je kakih 180 vrst dnevnih, vse drugo, torej kakšnih 3400, pa so nočni metulji.
Kakšno je bilo letošnje poletje za njihovo razmnoževanje?
Različno. Za večino vrst je bilo ugodno in opažali smo visoko številčnost. Pojavljale so se tudi nekatere redke vrste na lokacijah, kjer jih običajno nismo več videli. Na splošno bi rekel, da je bilo za naravo in za metulje zelo ugodno leto. Za tiste, ki poznajo vsaj nekatere vrste, jih lahko naštejemo: dnevni pavlinček, koprivar, admiral, gospica, lastovičar, lešnikar, lisar, repin belin, citronček, navadni senožetnik in črtasti medvedek so vrste, ki smo jih lahko opazovali ob koncu poletja na socvetjih konjske grive, mete in raznih osatov ob pohorskih poteh. Na stotine jih je bilo. To je bil nekakšen ...
... ples metuljev?
Da, pravi ples metuljev. Povsem drugače pa je z vrsto, ki je pohorska posebnost, to je borovničev mnogook, ki ima tukaj edino prebivališče v Sloveniji. Zanj je bilo letos slabo leto. Njegova številčnost že leta upada in zelo nas skrbi, kakšna bo usoda te vrste.
Kdaj ste se s tem temno modrim metuljem srečali prvič?
Prvič sem naletel nanj na Pohorju leta 1972. Takrat je bila to za Slovenijo na novo odkrita vrsta. Sicer je močno razširjena v severni Evropi, je prava severnjaška vrsta, v Alpah pa nanj naletimo samo v visokogorju.
Kako ga ločimo od drugih modrinov?
Če nisi dober poznavalec, ga težko ločiš od sorodnih vrst. Na spodnji strani zadnjega krila ima specifičen vzorec barvnih lis ali očes, kot pravimo. Od tod tudi ime mnogook. Na zunanjem robu krila pa ima značilne dve do štiri oranžne lunice in ob njih še dve modri bleščici. Po teh ga zanesljivo ločimo od podobnih vrst modrinov. Vendar navedene podrobnosti lahko prepoznamo samo, če ga opazujemo iz neposredne bližine.
Kaj nam metulji povedo o razmerah v naravi?
Veliko! Predvsem dvoje: najprej, kako bogata in pestra so neka naravna območja. Če je veliko vrst metuljev, velja, da je celotna narava tistega območja bogata in pestra. Poleg tega nam metulji sporočajo, kaj se v naravi dogaja, kakšne spremembe v njej potekajo. Zato so zelo uporabni za monitoring ali spremljanje stanja v naravi. Njihov življenjski krog običajno traja samo eno leto, kar pomeni, da vsako leto srečamo povsem novo populacijo metuljev, ki se hitro in specifično odzove na spremembe, ki so se zgodile v zadnjem letu ali dveh.
Kako poteka opazovanje metuljev?
Danes je organizirano že na evropski ravni. V vsaki državi je veliko ljubiteljev metuljev in te aktivnosti potekajo predvsem prek njih. Prostovoljno se vključujejo v strokovno usmerjen program. V Sloveniji imamo tudi društvo, ki se ukvarja s proučevanjem in ohranjanjem metuljev. Člani društva sistematično spremljamo stanje na nekaterih območjih in tako prispevamo k poznavanju razmer v celotni Evropi. Kar zadeva borovničevega mnogooka, njegovo stanje spremljam že od leta 1972, sistematično, s transektnim monitoringom, pa od leta 2012, ko smo se monitoringa lotili v sklopu projekta ALPA. Osnova je štetje osebkov z metodo Pollardove hoje po vnaprej določenih poteh, ki jih imenujemo transekti. Zdaj monitoring nadaljujemo kot eno od postprojektnih aktivnosti. K terenskemu delu z metulji večkrat povabim ljubitelje narave, predvsem iz raznih šol, saj nas je metuljarjev v severovzhodni Sloveniji zelo malo, in morda se bo kdo od mlajših navdušil za to zanimivo in prijetno raziskovalno delo.
Nič mu ne uide, kar je zapisano o metuljih. FOTO: Tadej Regent
Kdaj je glavni čas zanj?
Julija. Prvi primerki se pojavijo okoli zadnjega junija ali prvega julija. Takrat jih lahko na pohorskih planjah najlepše opazujemo, predvsem tam, kjer je borovničevje. Proti koncu meseca pa njihova populacija že ugasne, tako da jih na začetku avgusta lahko opazujemo le še izjemoma. Letos smo prve primerke opazili na Volovski planjavici že 20. junija, torej dober teden pred prejšnjim najbolj zgodnjim opažanjem. Zakaj te spremembe? Po sedmih letih težko komentiram, a bojim se, da so to prvi znaki izumiranja vrste, ki so jih povzročile podnebne spremembe.
Koliko k spreminjanju njihovega življenjskega prostora prispeva človek? Zelo kritični ste do tako imenovanih avtobusnih ljubiteljev narave ...
Vpliv človeka na kakovost okolja na planjah lahko ocenimo po posegih v prostor in po upravljanju habitatov. Na enem in drugem področju je veliko primerov slabe prakse. Mednje sodijo tudi avtobusni zeliščarski izleti, ki so običajno usmerjeni na območja z arniko: za takimi »ljubitelji narave« ostane pravo opustošenje. Arnika in še nekatere druge cvetlice so zaradi nektarja pomemben vir hrane za številne žuželke na pohorskih planjah. Zato je množično nabiranje cvetočih rastlin zaradi širših ekoloških razlogov nesprejemljivo. To pomeni, da bo potrebnega še veliko izobraževanja in ozaveščanja javnosti, tudi naravovarstvenega nadzora, da bomo dosegli ugodno stanje pohorskih travišč. Glavni vir zdravilnih zelišč je nekoč res bila narava, vendar danes ni več tako. V naravi je rastlin premalo, da bi si vsak lahko nabral šopek, za katerega meni, da ga nujno potrebuje.
Kaj pa posegi v naravo zaradi turistične infrastrukture?
Vse, kar se danes dogaja na pohorskih planjah, je breme za naravo. To so fizični posegi vanjo z različnimi vrstami gradnje, kamor sodijo tudi smučišča, kajti zemljišča zanje gradbeno predelajo. Morda celo tako nedolžna stvar, kot deluje kolesarjenje ... Tisti hip, ko postane to komercialna dejavnost, ko z buldožerji nekje postavijo proge, uredijo skakalnice in ovinke, ni več tako enostavno. S tem uničujemo habitat številnih rastlinskih in živalskih vrst, značilnih le za pohorske planje.
Zanje se borite tudi v društvu Narava Pohorja. S čim se trenutno ukvarjate?
Naša skrb je usmerjena predvsem v cvetoče travnike. Pred desetletji so bili ti vsakdanja stvar, poleti se jih je dalo videti na vsakem koraku, na njih pa vse vrste žuželk, ptic in še marsičesa drugega. Cvetoči travniki so prava zakladnica biotske raznovrstnosti in krajinske pestrosti. Ampak kaj se dogaja? Kmetje travnike intenzivno gnojijo in pogosto kosijo. V takih razmerah najprej izginejo cvetoče rastline, tudi zdravilna zelišča, o katerih sem govoril. Rastišč za zdravilne rastline je tako vedno manj. Pa ne le rastlin, tudi metuljev ni več na njih.
Cvetoče travnike lahko ohranjamo le z rabo na tradicionalen način. To pomeni, da travnikov ne gnojimo z gnojevko, s košnjo pa počakamo, dokler semena trav in cvetnic ne dozorijo. V Mislinjski dolini je bilo to običajno na začetku junija, druga košnja pa je bila avgusta. Cvetoči travniki so paša tudi za čebele. Cvetlični med že, toda od kod?
So ljudje upravičeno zaskrbljeni? Tudi prebivalci Slovenj Gradca, ki so na nogah zaradi širjenja hmeljišč in uporabe škropiv na njih?
S hmeljem seveda ni nič narobe, v Mislinjski dolini ga gojijo že več kot sto let. Težava je samo današnja tehnologija z uporabo škropiv in gnojil. Včasih je bil ves hmelj ekološko pridelan, danes pa niti eno hmeljišče nima ekološkega certifikata. Zato podpiram prizadevanja civilne iniciative, da se stvari ustrezno uredijo. Morda bi bilo najbolje celotno Mislinjsko dolino razglasiti za območje ekološke pridelave hrane, kar bi bil gotovo velik razvojni izziv.
Samička borovničevega mnogooka na arniki. FOTO: Matjaž Jež
Kaj pa ekološke rane, s katerimi se spopadajo v Zgornji Mežiški dolini? Zakaj nanje ne opozarja kakšna civilna iniciativa?
Dogajanje v Zgornji Mežiški dolini, v nekdanji dolini smrti, spremljam zadnjih štirideset let. Če danes pogledam Črno in okolico, opazim, da je postala zopet barvita, torej se je dediščina te doline vendarle začela spreminjati. Pred tedni sem tam predaval o klimatskih spremembah s poudarkom na tem, kaj lahko kot posamezniki storimo, da bi omilili njihove posledice v svojem okolju. Medtem ko so vodilni predstavniki svetovne politike in gospodarstva leta in leta razpravljali, kaj vse bi ukrenili, da se klima ne bi spremenila, se ta vseeno nezadržno spreminja. Tudi v Sloveniji se je po podatkih Arsa ozračje v povprečju segrelo za skoraj dve stopinji. Zdaj so na vrsti ukrepi, s katerimi bomo zmanjševali negativne posledice podnebnih sprememb.
Vaša pisarna je bila vedno narava, vaš dom pa najprej veliko mesto, zdaj je vas. Kakšna sprememba je bila selitev na obronke Pohorja?
Na boljše (smeh). Tu je narava veliko bolj ohranjena, povezave z ljudmi so bolj pristne, več je miru, tudi notranjega ... Več je časa, da lahko stvari, o katerih razmišljam, uresničim. Okolico mojega doma obkrožajo cvetoči travniki, do Črnega vrha pa imam le uro in pol hoda.
Cvetoč je tudi vrt vaše življenjske sopotnice Fanike. Ga imajo radi tudi metulji?
Fanikin vrt je res nekaj posebnega. Eden prvih metuljev, ki sem ga spoznal pri njej, je bil admiral. To je lep dnevni metulj iz družine pisančkov. Kmalu sem ugotovil, da v okolici živijo tudi redke, ogrožene in celo zavarovane vrste. Spomladi se po vrtu spreletavata črni apolon in gozdni postavnež, poleti pa se jima pridruži še veliki mravljiščar. Lansko jesen me je med kavo na terasi pozdravil celo lepi brezar! Žal fotoaparata nisem imel pri roki in tako tega redkega pojava nisem posnel.
Na pohorske planje pa se brez njega bržkone ne odpravite ...
Ne, nikoli. Fotografija je moja velika ljubezen, ki mi omogoča, da dokumentiram videno. In ker dobra fotografija pove več kot sto besed, z njo lažje in hitreje prepričam ljudi v to, kar delam in verjamem.
