»Auschwitzu se lahko zahvalim, da sem imel srečno življenje«

V zloglasno taborišče, kjer naj bi »delo osvobajalo«, so ga odpeljali z mamo in babico. Preživel je in kot zadnji ujetnik zapustil taborišče.
Fotografija: V Auschwitz so ga odpeljali, ko je bil star 11 let. FOTO: Sašo Tušar 
Odpri galerijo
V Auschwitz so ga odpeljali, ko je bil star 11 let. FOTO: Sašo Tušar 

Rdeča armada je 27. januarja 1945 osvobodila Auschwitz. Zadnji, za katerim so se zaprla vrata zloglasnega uničevalnega taborišča, v katerem je umrlo 1,5 milijona ljudi, je bil 12-letni deček Oleg Mandić.

189488. Zbledela tetovirana številka, s katero so ga ob prihodu v Auschwitz razčlovečili, je še vedno na njegovi levici – nema priča grozot, ki jih je preživel, obdan z električno žičnato ograjo v Birkenauu. A ko pred menoj v Opatiji sedi sivolasi 86-letnik in mi pripoveduje, kako so ga z mamo in babico strpali v vagon, ga slekli do golega, mu pobrali obleko, čevlje in dostojanstvo, ni niti sledu o kakršnem koli sovraštvu. »Že zdavnaj sem razjasnil pri sebi in doumel, da sovraštvo ne vodi nikamor. Kvečjemu v nove Auschwitze. Zato nisem nikoli nikogar sovražil.«

Ko mu je bilo kasneje v življenju hudo, ko ni našel poti naprej, je Oleg Mandić znova obiskal taborišče. »Šel sem tja, da bi se spomnil, da sem pri 11 letih preživel najhujše, kar lahko doleti posameznika. Nič, kar me je kasneje doletelo, se ni moglo primerjati s taboriščem. Zaradi Auschwitza sem bil srečen človek.«

Soprog, oče, dedek. Pronicljiv sogovornik, optimist, ko ga izzovem, kako svet drvi v novo vojno. Sin, ki je mami na njenem pogrebu obljubil, da se bo vrnil taborišče, ker je bilo to njuno sveto mesto. 

Oleg Mandić z mamo in babico v taborišču FOTO: Osebni arhiv
Oleg Mandić z mamo in babico v taborišču FOTO: Osebni arhiv


V Auschwitz so vas odpeljali v tovornem vagonu z mamo in babuško, kakor ste pravili babici. Ste pred tem med vojno sploh slišali za to zloglasno uničevalno taborišče?


Ko so Nemci prispeli v Opatijo, sta ded in oče prebegnila v partizane. Z mamo in nono smo poskušali zapustiti državo prek Crikvenice, a ker nismo imeli pravih dokumentov, se nam ni izšlo. Prišli so nas iskat Nemci, nas za dva meseca zaprli v Trstu, nato pa odpeljali v Auschwitz. Ne, pred tem nihče od nas ni slišal za taborišče. Tri dni smo potovali v tovornih vagonih, natlačenih do skrajnosti. Enkrat na dan so ustavili vlak in odprli vagon, da smo ven stresli slamo, na katero smo opravljali biološke potrebe. Ko sem se ozrl navzgor, je na vagonu pisalo – Auschwitz. Lahko bi pisalo karkoli.


Prijeli so vas kot politične zapornike. Verjetno bi se vaša zgodba končala precej drugače, če bi bili Judje?


Ker smo bili zaradi dedovega udejstvovanja politični zaporniki, je bilo morda za kanček bolje zgolj ob prihodu v taborišče. Jude so najpogosteje odpeljali naravnost v krematorij. Če si bil dobrega zdravja, so ti dali nekoliko več možnosti za preživetje. Zloglasna nemška učinkovitost je dala jetniku sedem mesecev časa, da umre. In Judi so bili še v slabšem položaju. Verjetnost, da bo Jud umrl takoj ob prihodu, je bila veliko večja, kot če si bil politični zapornik. V taborišču pa je bilo potem vseeno. Prenehal si biti človek in postal si številka.


Kakšen je bil vsakdanjik v taborišču? Kako ste kot otrok prenašali smrt, razčlovečenje, poniževanje, lakoto, bolezni?


Osem ali devet let o svoji izkušnji predavam po šolah in šele pred dvema letoma me je zadela kot strela z jasnega fascinantna stvar – da v osmih mesecih bivanja v Auschwitzu nisem videl enega samega nemškega vojaka. Le kapoje (osebe, ki so imele poseben status nadzornika, op.a.). V zidanih barakah je živelo po 700 ljudi, v lesenih po 350. Kapaciteta Auschwitza je bila 20.000 ljudi, Birkenaua 80.000. In vse je temeljilo na samoupravljanju. Oba oddelka sta bila ločena z električno bodečo žico, Nemci v notranjost sploh niso hodili. Ni bilo potrebe po tem. V osmih mesecih sem srečal le Mengeleja in nekaj drugih nemških zdravnikov. To je bila ta zloglasna nemška učinkovitost. Vse so vodili kapoji.

Številka, nema priča najhujših grozot uničevalnih taborišč FOTO: Sašo Tušar
Številka, nema priča najhujših grozot uničevalnih taborišč FOTO: Sašo Tušar


Na tisoče in tisoče ljudi se je mirno vdalo v usodo in se sprijaznilo s smrtjo? Brez uporov, brez ugovarjanja?


Ob prihodu v taborišče so najprej ločili moške in ženske. Prva selekcija. Jaz sem bil zaprt z ženskami, ker so mislili, da sem mlajši od deset let. Vse so nam pobrali, obleko, čevlje, nas postrigli, slekli do golega. In zapornike nagnali delat. Delali so v kuhinjah, na poljih, zlagali predmete na police. Veste, katere predmete? Tiste, ki so jih pobrali jetnikom. Vsak je imel svojo samokolnico. Veste, zakaj?


Za trupla?


Tako je. Od vseh ljudi, ki so morali na delo, jih je vsak dan nekaj umrlo. Zaradi bolezni, izčrpanosti, podhranjenosti. Nekaj so jih ustrelili Nemci. Ampak njihova trupla so morali zvečer drugi jetniki pripeljati na apel, čeprav mrtve, saj se je moralo število ujetnikov ujemati ne glede na vse. To so Nemci in njihova obsedenost z organizacijo. Ob osmih zjutraj je bil prvi apel in ob 18. uri drugi. Fantastična organizacija. Z Nemci so komunicirali le kapoji. In dokler si bil znotraj ograje, nisi videl nikogar. Niti razloga niti priložnosti ni bilo, da bi odšel izza ograje, čeprav so mnogi skočili v smrt tako, da so se vrgli nanjo. Nekaj najhujšega je, da je človek v 20. stoletju prišel na idejo, kako rezultate tisočletnega napredka, tehnološkega, civilizacijskega, izkoristiti za zagon industrije, katere rezultat je smrt. Ni jim bilo problem ubiti šest milijonov ljudi, še šest so jih načrtovali. In največji problem, pred katerim so se znašli, je bil, kam s trupli. Izračunali so, koliko časa gori človeško telo. Naenkrat so v peč spravili tri trupla. V 24 urah je v eni peči zgorelo od 393 do 404 ljudi.


Ciniki bi pripomnili – pomanjkljiva preciznost za Nemce …


Niso se ozirali na to, da moško telo gori dlje kot žensko. Optimalno je bilo vreči v peč dve ženski trupli in eno moško. Tri moška gorijo predolgo. Nemška učinkovitost, da.


Ste jetniki vedeli, kaj se dogaja v pečeh? Od kod vonj in dim, ki sta se spuščala nad Auschwitz?


Težko, da ne bi. Izvedeli smo takoj ob prihodu. Naš vlak je zapeljal čisto do konca tirnic v taborišču – h krematorijem. Takrat so tam zraven ravno zgradili neke nove »savne«, kjer so nas slekli, razsušili, nam vtetovirali številke. Osem mesecev v Auschwitzu nisem videl sonca, niti jasnega neba. Otroci me po šolah pogosto vprašajo, kašen vonj je vel tam. Odgovorim jim – masten. Ko se spomnim tega vonja, dobim asociacijo na nekaj mastnega. Mastni dim, ki se je dobesedno lepil na nas.

Nikoli nisem nikogar sovražil, pravi Mandić. FOTO: Sašo Tušar 
Nikoli nisem nikogar sovražil, pravi Mandić. FOTO: Sašo Tušar 


Morda bo to zvenelo čudno, a kljub temu – je bila kakšna dobra, pozitivna stvar na tem grozljivem, razčlovečenem kraju? Prijateljska gesta, prijazen poklon? Karkoli?


(Dolg premolk.) Zanimivo vprašanje. Štiri mesece sem bil na oddelku doktorja Josefa Mengeleja (zloglasni Angel smrti, ki je predvsem na dvojčkih izvajal medicinske poskuse, op. a.). Vsak dan sem ga videval in v vseh osmih mesecih v taborišču nihče ni nikoli tako prijazno govoril z menoj kot ravno on. Bil je takšen človek. Enajstletnemu otroku se zdi nekdo, ki ne vpije nanj, dober. Pred leti sem vodil polemiko v enem od naših časopisov o Mengeleju. Zapisal sem, da je bil do mene vedno dostojen, po taborišču je hodil urejen, v beli halji. Eden od mojih zdaj že pokojnih kolegov mi je dejal, kako lahko tako govorim o tej pošasti. Jaz takrat nisem vedel, kaj ta klavec počne.  


Govorili ste pač iz lastne izkušnje, edine, ki ste jo imeli, in edine, iz katere ste ne nazadnje lahko govorili …


Seveda. Po 50. letih ne morem spremeniti takratnih občutkov. Danes bi ga pribil na križ, a takrat nisem vedel, kaj počne. Na bolniškem oddelku sem v nekem trenutku začel izdelovati rože iz papirja, bilo mi je pač dolgčas in potreboval sem nekaj, da sem se zamotil. Nekje sem našel škarje, ki pa so bile prepovedane. Nekoč jih je pri meni našel Mengele. Samo zamahnil je z glavo, jih vzel in odnesel. Ko je odšel, mi jih je sestra vrnila, tako da sem nadaljeval delo. Očitno sem mu bil simpatičen, a me je pustil pri miru, ne vem. Morda sem imel zgolj tako veliko srečo. In pazil sem, da nase nisem privlekel pozornosti.


V knjigi Zadnji deček iz Auschwitza opisujete, da je imel največjo vrednost v taborišču česen.


Ko sem zbolel za ošpicami, so me premestili v bolnišnico. V tem času se je tudi mami uspelo zaposliti tam in končno sva se spet srečala. Skril sem se ji v krilo in oba sva zajokala. Za novo leto mi je dala strok česna. Največje darilo, ki ga je premogla. Česen je bil izjemno dragocen, saj je bil dober za odpornost. Slaba prehrana je pač naredila svoje in bolan jetnik jim ni bil koristen. Tudi v Auschwitzu je obstajala črna borza, na kateri si lahko dobil hrano, zdravila, obleke. Nekdo je tvegal in vse to priskrbel.


Ampak s čim ste vse to plačevali?


S kruhom. Kruh je bil valuta. En strok česna je stal šest kosov kruha, glavica pa osem ali devet kosov.

Oleg Mandić je bil zaprt na ženskem oddelku zloglasnega taborišča Auschwitz. FOTO: Sašo Tušar 
Oleg Mandić je bil zaprt na ženskem oddelku zloglasnega taborišča Auschwitz. FOTO: Sašo Tušar 


Prej ste omenili, da so ob prihodu v taborišče naredili napako, saj so zmotno mislili, da ste stari manj kot deset let. Zato so vas zaprli na ženski oddelek in najbrž vam je ta napaka rešila življenje.


Tako je, a po dveh mesecih so sprevideli napako. Hoteli so me zapreti k moškim, kjer so bile razmere katastrofalne. Tam ne bi preživel, tam je umrlo po tisoč ljudi na dan. Na srečo sem dan pred ambulantnim pregledom, po katerem bi me preselili, zbolel, dobil sem visoko temperaturo in se izognil premestitvi. Sreča, očitno. Mami je v nekem trenutku uspelo, da so jo zaposlili kot bolničarko. Na ženskem oddelku za slaboumne je bilo zaprtih okrog 15, 16 žensk, še danes ne vem, zakaj so bile tam. Kako so jim koristile? Mama je skrbela za njih, jim iz krompirjevih olupkov kuhala juho, (tudi) tako nam je uspelo preživeti.


Ste slišali odrasle, kako se pogovarjajo o razmerah v taborišču? Kako ste kot otrok občutili smrt, ki se je potikala vse naokoli?


Šel si iz barake in videl na tleh ležati mrtvece. Po 21. uri zvečer je prišel kamionček in jih odpeljal v krematorij. Ko so se taborišču bližali Rusi, so Nemci na tako imenovani marš smrti prisilili 80.000 ljudi. 5500 nas je ostalo v Auschwitzu, nismo vedeli, ali bomo preživeli. Rusi so prispeli po osmih dneh in v tem času je umrlo 1100 ujetnikov. Jaz sem pospravljal njihova trupla. Tolja, ukrajinski deček, star osem let, je ležal z menoj v baraki, bolan, zaradi vročine se je tresel kot šiba na vodi. Nekega jutra sem se zbudil, bil je popolnoma miren in razveselil sem se, da mu je bolje. Bil je mrtev. Otroci jemljejo smrt v takšnih razmerah kot nekaj naravnega. Moj odnos do smrti tako ni bil nič posebnega.


Kaj ste občutili, ko so v taborišče prišli Rusi? Olajšanje? Srečo?


Prebudil sem se iz dremeža in videl ruskega vojaka. Zdelo se mi je, da ima nad glavo svetniški sij, bil je kot božanstvo. Prvi in najlepši ruski vojak, ki sem ga videl v življenju. (Smeh.)


Se vam zdi mogoče, da med vojno nihče ni vedel, kaj se je dogajalo v taboriščih?


Tretji ali četrti dan po osvoboditvi je v taborišču nastala prava promenada. Prišli so visoki oficirji, častniki, člani Rdečega križa, različni politiki in novinarji. Vsi so prihajali, da bi videli, kaj se je tam zgodilo, posneli kup filmčkov in fotografij. Ne, da nihče ni vedel. Niso želeli vedeti. V ZDA jim je uspelo poslati novico o taboriščih, a so Američani to utišali.


Po osvoboditvi taborišča ste v njem kljub temu ostali še kar nekaj časa, kajne? Kako to?


Po osvoboditvi sva se z mamo dogovorila, da poiščeva kakšnega visokega oficirja in ga prosiva, naj v Titov štab sporoči, da je družina doktorja Mandića še živa in osvobojena v Auschwitzu. Ded je depešo dobil nekaj dni kasneje, takoj dvignil telefon in poklical v Moskvo, kjer so dali nalog, da nas odpeljejo iz taborišča. Seveda so tam imeli pomembnejše delo kakor pošiljati Mandiće v Moskvo. Naročili so nam, naj ostanemo tam, dokler ne bodo ugotovili, kako bi nas rešili. Tam smo bili tako še mesec dni. Ko je bil evakuiran zadnji ujetnik, ko so pokopali vse mrtve, je ruski kapetan dejal:»Samo vi trije ste še tu.« Jaz sem tako zadnji, dobesedno zadnji, ki je fizično zapustil taborišče. Zaprli so vrata za menoj, usedel sem se v avto in šel v zgodovino.


Kako dolgo ste potrebovali, da ste v sebi razjasnili to, kar se vam je zgodilo? Bili ste otrok, ki je prezgodaj odrasel, videli stvari, ki jih nihče, niti odrasli, ne bi smeli videti. A vas to ni zlomilo.


Januarja leta 1955 sem delal kot novinar, z urednikom sva sedela v pisarni, ko je nekdo potrkal in nadrejenega opomnil, da se bliža obletnica »saj veste, česa«. To sem vzel kot nož v hrbet. A urednik se je razburil in začel vpiti name: »Poslušaj me! Vsi vemo za tvojo travmo, za vse, kar se ti je zgodilo. Ampak ti si iz tega zgradil svoj kult. To ni prav. Več kot milijon jih je ostalo tam, ti pa si se izvlekel živ in s svojim molkom jih sramotiš! Obvezo imaš do njih, da govoriš o tem.« Poslušal sem, nato pa vstal in odšel. Tri dni sem v sebi kuhal te besede in počasi spoznal, da je imel prav. To ni moja travma. Če želim nekaj popraviti, moram širiti resnico o Auschwitzu. Tri dni kasneje sem o taborišču napisal svoj prvi članek.

Ob prejemu depeše iz Moskve FOTO: Osebni arhiv
Ob prejemu depeše iz Moskve FOTO: Osebni arhiv


Ste se kdaj počutili krivega, ker ste preživeli, ko mnogi niso? Precej se jih je težko sprijaznilo z dejstvom, da so živi, medtem ko so sorodniki, prijatelji, končali v pečeh ali pod streli iz pušk.


Nikoli. Po naravi sem optimist. V svoji izkušnji z Auschwitzem sem našel pozitivno plat in to izkoristil v življenju. Pri 16 letih sem uvidel, da nikoli več ne bom doživel česa tako strašnega, zato bo vse, kar se mi bo še zgodilo v življenju, malenkost. Najhuje sem preživel. Nekoč so me vprašali, ali bi v svojem življenju karkoli spremenil. Ničesar, a pod enim pogojem – da bi se na začetku vsega nahajal Auschwitz. Ker sem imel ravno po njegovi zaslugi prelepo življenje. Vsak od nas je gospodar lastne sreče. Zato otrokom vedno pravim – če sem vam zgodi kaj slabega, tega nikar ne pozabite! Shranite si v spomin, in ko vam bo naslednjič hudo, se spomnite, kaj ste že preživeli. Ne pozabite hudega.


Vi ste se dolga leta redno vračali v Auschwitz. Na maminem pogrebu ste pri sebi zaprisegli, da boste znova odšli na mesto, ki vaju je oba tako zelo zaznamovalo. Ste se tako »čistili« v sebi? 


Ste vedeli, da v Auschwitzu raste eno samo drevo? Že leta 1945 je raslo in še zdaj je tam. Ko se ob 18. uri taborišče zapre za obiskovalce, se usedem zunaj in razmišljam. Zdravim samega sebe. Tja sem vedno odšel, ko mi je bilo hudo v življenju. Dve leti sem potreboval, da sem osmislil nekaj tako tragičnega. Stvari, ki so se tam dogajale. Da je tvoje življenje odvisno od tega, ali boš nekoga grdo pogledal. Videl sem, kako so ubili žensko, ki je prespala apel. Ampak veste, kaj je najbolj tragično? Vsak od nas bi jo ubil, če bi nam dovolili. Ker smo morali na dežju stati šest ur, saj se število ujetnikov ni ujemalo. Ko človeku vzameš vse, tudi upanje, družbene in socialne norme ne veljajo več. V taborišču na primer ni obstajala beseda kraja. Poimenovali smo jo organizacija. Imaš dobre čevlje? Da, organiziral sem se, ena budala ni pazila nanje. Sam si je kriv.


To postane v takšnih okoliščinah način razmišljanja?


Tako je. Vse, kar človeku ostane, je nagon po preživetju. Ta je večen. Otroci me pogosto vprašajo, ali sem imel tam prijatelje. Ne, kako bi jih lahko imel? Za prijateljstvo so potrebni skupni interesi. Po večernem apelu smo imeli uro prosto, največkrat sem postopal po taborišču. Videl sem človeka, ki je ležal na tleh. Mrtev. Iz žepa mu je molel kos kruha. Vzel sem ga. Tudi vi bi ga.


Kaj vas mladi še sprašujejo po šolah? Kaj jih najbolj zanima?


Ali imam še vedno na roki številko, to je najpogostejše vprašanje. Starejši pa glede sovraštva. Kakšen je moj odnos do tega.


In kaj jim odgovorite?


V življenju nisem nikogar sovražil. Pri 16 letih ali morda malce kasneje sem zaznal, da v meni rastejo neki občutki, ki sem jih pripisoval mladosti. Opazil sem, da ne sprejemam Nemcev, da jih ne maram. Ugotovil sem, da je to najverjetneje povezano s tem, kar so mi storili, a tudi, da če jaz komu napravim nekaj zlega, mi bo on to vrnil. A njegovo zlo bo večje. Moj naslednji odziv bo še hujši. In vse bo šlo k vragu. Kje se bo to končalo? V novem Auschwitzu. In kaj je pri tem najbolj zanimivo. Ne on ne jaz zaradi tega ne bova srečna. Sovraštvo ne daje zadovoljstva, temveč nosi zlo. Nepovratno zlo. Sovraštvo se je rodilo v meni in samo jaz ga lahko obvladam, sem čutil kot najstnik. In sem ga. Tudi otroke učim, naj ne sovražijo.


Od druge svetovne vojne je minilo več kot 70 let. A v svetu znova plamtijo nacionalizmi, sovraštvo, radikalna prepričanja. Se kdaj zbojite, da se kuha nova velika vojna? Se vam zdi, da se človek nikakor ne zna učiti iz lastnih napak?


Imam 86 let. Ne bom dočakal nove vojne. Pri 86 se ne bom boril proti različnim lobijem, mladi pa bi se morali. Samo to bom dejal.

Komentarji: