Belgijska evforija pod rdečimi vragi
V Bruslju je zadnje spet dovoljeno gibanje na prostem brez mask. Na ulicah je čedalje več normalnosti in začela se je nogo,metna mrzlica.
Že na prvi pogled je videti, da se je v Bruselj začelo hitreje vračati bolj normalno življenje. Vlaki podzemne železnice so spet polni. V lepem sončnem vremenu je na trgih in ulicah čez dan in v večernih urah živahno. Zadnji sredi, 9. junija, so belgijski mediji pripisovali kar zgodovinske razsežnosti.Po dolgih mesecih zaprtja, ki se je vleklo od lanske jeseni, je država laže zadihala in se odprla. »Spet smemo v pisarno, spet smemo piti brez drgetanja. Opiti smo lahko ne samo od piva, marveč tudi od glasbe,« je časopisje opisovalo nov položaj.
Bari in gostilne so lahko po novem odprti do pol ure pred polnočjo. Od srede lahko pijačo in hrano strežejo tudi v notranjih prostorih. Odprli so se kinematografi, gledališča in športne dvorane. Nekdo nestrpno pričakuje prvi obisk opere, drugi se veselijo vnaprej rezerviranega termina v termah v okolici Bruslja. Novo sproščanje omogoča vrnitev na delovno mesto v pisarni, ki je mnogi niso videli že petnajst mesecev. Čeprav ponekod ugotavljajo, da je delo na daljavo koristilo produktivnosti, delodajalci vrnitev v pisarne vidijo kot nujno za ohranjanje povezanosti zaposlenih s podjetjem.
V Bruslju je zadnje dni spet dovoljeno gibanje na prostem brez maske. Njihova nošnja je bila od septembra obvezna povsod, tudi v parkih. Obvezne ostajajo le v ulicah z veliko ljudmi in seveda v notranjih prostorih. Šolarji lahko spet gredo na enodnevne končne izlete v Ardene ali na belgijsko obalo. Tako vztrajno zniževanje števila okužb kot manjši pritisk na bolnišnice navdajata Belgijce z upanjem, da so dolgi meseci zaprtja le postali zgodovina. A pozitivna gibanja sama po sebi še ne pomenijo, da je bitka z virusom dobljena. Predvsem indijska različica B.1.617, na novo krščena za delto, krepi strahove.
Cepljenje v Belgiji, ki je na marsikaterem področju znana po zapletenih in dolgotrajnih postopkih, poteka premišljeno in presenetljivo urejeno. Po statistikah je med najuspešnejšimi v EU, saj se približuje 60 odstotkom cepljenih med starejšimi od 18 let. Drugače kot na začetku, ko je primanjkovalo cepiva, zdaj počasi že začenja primanjkovati voljnih ljudi. Med mladimi je zanimanja manj. Kot spodbudo za cepljenje vidijo kvečjemu lažjo pot na počitnice ali za obisk koncerta. V Belgiji bodo predvidoma v sredo začeli izdajati digitalno covidno potrdilo, ki bo predvsem olajšalo potovanja po Evropi.
Vzdušje je še bolj spodbudno, skoraj evforično, ker se je spet začela nogometna mrzlica. Množičnega gledanja tekem na trgih kot pred tremi leti, ko je bila Belgija na koncu na tretjem mestu, sicer ne bo moglo biti, a mestne oblasti v Bruslju napovedujejo, da bodo do neke mere tolerantne pri kršitvah pravil na terasah med tekmami. »Najboljše upravljanje tveganj je spodbujanje ljudi k cepljenju. Če bi lahko, bi postavil cepilne stojnice ob terasah,« je za Le Soir povedal župan živahne četrti Ixelles Christos Doulkeridis.
Tako je spet pričakovano veselje ob zmagah belgijskih zvezdnikov, kot je Romelu Lukaku. V notranje močno razdeljeni državi nogometna reprezentanca, skupaj s kraljem, velja za eno od glavnih sider enotnosti. Proizvajalec enega najbolj priljubljenih belgijskih piv Jupiler je s sloganom, da smo znotraj vsi rdeči (We’re All Red Inside), hmeljev napitek ponudil v rdeči barvi. Sicer po videzu spominja na znana belgijska piva z okusom češnje ali maline, a po okusu je kot običajen pils. Hvalijo se, da je obarvan povsem naravno, z izvlečkom črnega korenja.
V takšnem času Belgijo spremlja še dramatična zgodba o lovu na vojaka, desničarskega skrajneža b, ki je izginil že sredi maja. Zaradi skrajnih stališč je bil že v evidencah služb, a ukrepal ni nihče. Iz vojske je pred begom ukradel pravi arzenal orožja in nato grozil več ljudem, med drugim enemu glavnih virologov v državi Marcu Van Ranstu. »Ne morem živeti z lažmi ljudi, ki odločajo, kako naj živimo. Sejejo sovraštvo in nezadovoljstvo,« je zapisal v pismu, ki ga je pustil ob odhodu.
Potekalo je že več velikih operacij iskanja Coningsa na terenu, v gozdovih. Uspeha ni bilo. Ena od težav je njegova vojaška usposobljenost za skrivanje na terenu. V celotni zgodbi je nenavadno, da je na posebni strani na facebooku – preden so jo zaprli – z njimi simpatiziralo več deset tisoč Belgijcev. Virolog Van Ranst že nekaj tednov živi zavarovan na tajni lokaciji, kjer bo moral čakati, da skrajneža ujamejo. Pravi odgovor bo moralo dobiti še vprašanje, zakaj se skrajnežu, ki je bil že prej na radarju, nihče ni resno posvetil.
Bari in gostilne so lahko po novem odprti do pol ure pred polnočjo. Od srede lahko pijačo in hrano strežejo tudi v notranjih prostorih. Odprli so se kinematografi, gledališča in športne dvorane. Nekdo nestrpno pričakuje prvi obisk opere, drugi se veselijo vnaprej rezerviranega termina v termah v okolici Bruslja. Novo sproščanje omogoča vrnitev na delovno mesto v pisarni, ki je mnogi niso videli že petnajst mesecev. Čeprav ponekod ugotavljajo, da je delo na daljavo koristilo produktivnosti, delodajalci vrnitev v pisarne vidijo kot nujno za ohranjanje povezanosti zaposlenih s podjetjem.
Strah pred delto
V Bruslju je zadnje dni spet dovoljeno gibanje na prostem brez maske. Njihova nošnja je bila od septembra obvezna povsod, tudi v parkih. Obvezne ostajajo le v ulicah z veliko ljudmi in seveda v notranjih prostorih. Šolarji lahko spet gredo na enodnevne končne izlete v Ardene ali na belgijsko obalo. Tako vztrajno zniževanje števila okužb kot manjši pritisk na bolnišnice navdajata Belgijce z upanjem, da so dolgi meseci zaprtja le postali zgodovina. A pozitivna gibanja sama po sebi še ne pomenijo, da je bitka z virusom dobljena. Predvsem indijska različica B.1.617, na novo krščena za delto, krepi strahove.
Cepljenje v Belgiji, ki je na marsikaterem področju znana po zapletenih in dolgotrajnih postopkih, poteka premišljeno in presenetljivo urejeno. Po statistikah je med najuspešnejšimi v EU, saj se približuje 60 odstotkom cepljenih med starejšimi od 18 let. Drugače kot na začetku, ko je primanjkovalo cepiva, zdaj počasi že začenja primanjkovati voljnih ljudi. Med mladimi je zanimanja manj. Kot spodbudo za cepljenje vidijo kvečjemu lažjo pot na počitnice ali za obisk koncerta. V Belgiji bodo predvidoma v sredo začeli izdajati digitalno covidno potrdilo, ki bo predvsem olajšalo potovanja po Evropi.
Cepilne stojnice ob terase
Vzdušje je še bolj spodbudno, skoraj evforično, ker se je spet začela nogometna mrzlica. Množičnega gledanja tekem na trgih kot pred tremi leti, ko je bila Belgija na koncu na tretjem mestu, sicer ne bo moglo biti, a mestne oblasti v Bruslju napovedujejo, da bodo do neke mere tolerantne pri kršitvah pravil na terasah med tekmami. »Najboljše upravljanje tveganj je spodbujanje ljudi k cepljenju. Če bi lahko, bi postavil cepilne stojnice ob terasah,« je za Le Soir povedal župan živahne četrti Ixelles Christos Doulkeridis.
Tako je spet pričakovano veselje ob zmagah belgijskih zvezdnikov, kot je Romelu Lukaku. V notranje močno razdeljeni državi nogometna reprezentanca, skupaj s kraljem, velja za eno od glavnih sider enotnosti. Proizvajalec enega najbolj priljubljenih belgijskih piv Jupiler je s sloganom, da smo znotraj vsi rdeči (We’re All Red Inside), hmeljev napitek ponudil v rdeči barvi. Sicer po videzu spominja na znana belgijska piva z okusom češnje ali maline, a po okusu je kot običajen pils. Hvalijo se, da je obarvan povsem naravno, z izvlečkom črnega korenja.
V takšnem času Belgijo spremlja še dramatična zgodba o lovu na vojaka, desničarskega skrajneža b, ki je izginil že sredi maja. Zaradi skrajnih stališč je bil že v evidencah služb, a ukrepal ni nihče. Iz vojske je pred begom ukradel pravi arzenal orožja in nato grozil več ljudem, med drugim enemu glavnih virologov v državi Marcu Van Ranstu. »Ne morem živeti z lažmi ljudi, ki odločajo, kako naj živimo. Sejejo sovraštvo in nezadovoljstvo,« je zapisal v pismu, ki ga je pustil ob odhodu.
Potekalo je že več velikih operacij iskanja Coningsa na terenu, v gozdovih. Uspeha ni bilo. Ena od težav je njegova vojaška usposobljenost za skrivanje na terenu. V celotni zgodbi je nenavadno, da je na posebni strani na facebooku – preden so jo zaprli – z njimi simpatiziralo več deset tisoč Belgijcev. Virolog Van Ranst že nekaj tednov živi zavarovan na tajni lokaciji, kjer bo moral čakati, da skrajneža ujamejo. Pravi odgovor bo moralo dobiti še vprašanje, zakaj se skrajnežu, ki je bil že prej na radarju, nihče ni resno posvetil.
