V drugi krog Emmanuel Macron in Marine Le Pen
Presenečenja ni, Francozi so v današnjem prvem krogu predsedniških volitev v največji meri podprli sedanjega predsednika Emmanuela Macrona in desno populistko Marine Le Pen; po prvih rezultatih vzporednega glasovanja, ki so ga opravili v inštitutu Ipsos-Sopra Steria, je prvi dobil okoli 28 odstotkov in druga 23 odstotkov. Leve struje po pričakovanjih niso dobile dovolj podpore za preboj, ki ga je obljubljal sploh radikalni levičar Jean-Luc Mélenchon – tega je na koncu podprlo približno 20 odstotkov volivcev. Posledično se bo francoska družba prihodnja dva tedna, vse do drugega kroga volitev, obremenjevala zlasti z desničarskimi poudarki, zatem pa tudi.
Oba pretendenta za Elizejsko palačo sta si idejno že nekaj časa zmeraj bližje. A medtem ko se voditeljica Nacionalnega zbora pomika z roba proti sredini, se predsednik Republika, naprej! (LREM) s sredine pogreza vedno globlje v desno, najsi moralno in kulturno, gospodarsko, po militarizmu.
Volilna abstinenca
Francoski volivci so šli na volišča s prepričanjem, da je rezultat tako in tako znan vnaprej. Takšno razpoloženje so utrjevale predvolilne ankete, ki so vse zapovrstjo kazale, da bo zmagovalec 44-letni Emmanuel Macron iz Republika, naprej! (LREM), z njim pa se bo 24. aprila bojevala 53-letna Marine Le Pen. Zato jih je nemalo izjavljalo, da jih takšne volitve ne zanimajo, da bodo ostali kar doma. Tokratna kampanja pač ni bila običajna, saj ne le da sta covid-19 in vojna v Ukrajini pogoltnila vse druge teme, tudi Emmanuel Macron se je vzvišeno izmaknil soočenjem z nasprotniki, češ da, če karikiramo, postavlja na noge širni svet, kaj bi se potem meril s tekmeci, ki ga poskušajo spraviti na kolena doma.
Analitiki in politiki so se zatorej vnaprej bali sploh volilne abstinence kot morda največje grožnje demokracije. Rezultati vzporednih volitev so pokazali 74-odstotno udeležbo, in vendar so tako politika kot mediji zadnje dni pred volilnim molkom pozivali 48,7 milijona volilnih upravičencev, naj vendarle pridejo oddat glas. Posebno mladim – ti so tako zelo odmaknjeni od politike, da je menda mogoče govoriti kar o generacijski abstinenci – so poskušali dopovedati, kako ključno je glasovati v teh časih: ko se zaradi ruske agresije v Ukrajini uničujejo temelji starega sveta, ko so na vidiku strašni energetski problemi, tudi prehranska kriza, ko se po več desetletjih ruši globalizacija, ko se nemara zgodovinsko zapira ne le prosti pretok blaga, ampak tudi ljudi in celo kultur, ko nam okolje ne prizanaša z vse pogostejšimi kataklizmami, ko so socialna dvigala pokvarjena, ko se družba vse bolj nagiba v desno zato, ker volijo predvsem še starejši ...
Pri Le Mondu so malo pred volitvami naredili še korak dlje in vnaprej zavzeli jasno stališče prav tako do druge velike nevarnosti za demokracijo: »Kandidaturi [skrajno desnih] Marine Le Pen in Érica Zemmourja nista kompatibilni z našimi načeli.« A sinočnji rezultat je, nasprotno in za mnoge skrb zbujajoče, pokazal, da morebitna skrajna desnica v Elizeju ni več le nemogoča projekcija in posmehovanje iz demokracije. Lahko se zgodi, da Francozi 24. aprila ne bodo hoteli še enkrat poskusiti z Emmanuelom Macronom, potem ko je neredke razočaral ali jih vznemirja na nemalo tem, od imigracij in rumenih jopičev do pokojninske reforme in reformiranja institucij, tudi izobraževanja pa še zaradi avtoritarnega vladanja z odloki ter nič manj odnosa do žurnalizma, ko imajo dostop do izbranih informacij le določeni novinarji itd. Morda bodo zato zbrali verbalno vse manj robato populistko Marine Le Pen – čedalje zmerneje je političarka slišati sploh v primerjavi z desničarskim provokatorjem Éricom Zemmourjem –, čeprav ne manjka svaril, češ, volk dlako menja, a narave nikdar. Na koncu izbrati Marine Le Pen da bi pomenilo izbrati trumpizem po francosko oziroma orbánizem, če ne kar putinizem.
Še drugi rezultati
Rezultati vzporednih volitev so sinoči še pokazali, da je radikalnega desničarja Érica Zemmourja podprlo okoli sedem odstotkov volivcev, konservativko Valérie Pécresse pet odstotkov itd. Potrdilo se je, da je klasična francoska levica – zastopala jo je pariška županja, socialistka Anne Hidalgo, ki je dobila okoli dva odstotka – domala mrtva, da se tradicionalni Republikanci tudi nezdravo opotekajo, da so v Franciji prav tako zeleni povsem anemični (Yannick Jadot je dobil okoli štiriodstotno podporo) ter da je imel radikalni levičar Jean-Luc Mélenchon resda potencial, in vendar se bo francoska družba ideološko, kulturno, ekonomsko ... še naprej pomikala in pogrezala proti desni margini.
