Deseta obletnica »neodvisnosti«
Južna Osetija bi se hotela priključiti Rusiji, ta je pa noče zares
Odpri galerijo
Ruski predsednik Vladimir Putin v Kremlju v družbi Anatolija Bibilova, voditelja Južne Osetije (levo), in Raula Hadžimbe, prvega moža Abhazije.
Foto AP
Abhazija in Osetija sta praznovali deseto obletnico razglasitve »neodvisnosti«. Sedemindvajsetega avgusta 2008, manj kot dva tedna po zmagoviti petdnevni vojni proti Gruziji, je namreč velika severna soseda Rusija ti ozemlji zamrznjenega konflikta priznala kot suvereni državi.
V Južni Osetiji, kjer se je pred desetimi leti začela vojna med Gruzijo in Rusijo, so obletnico ruskega priznanja proslavili z gledališko predstavo Zgodba o pogumu, v kateri je nastopilo več kot 2000 »naturščikov«, ki so uprizorili zgodovino svoje »države« vse od srednjeveškega kraljestva Alanije do današnjih časov. Le okoli 50.000 prebivalcev ima ta nekdanja avtonomna oblast znotraj Gruzijske sovjetske socialistične republike, ki je neodvisnost razglasila že 21. decembra 1991, po Rusiji pa so jo tako kot njeno sestrsko separatistično republiko Abhazijo kot neodvisno državo priznale še štiri države. Le dva tedna za Rusijo je to storila Nikaragva, še istega leta sta ji sledili Venezuela in tretja najmanjša popolnoma neodvisna država na svetu, tihooceanski otok Nauru s približno 10.000 prebivalci, konec letošnjega maja pa je obe ozemlji, ki ju preostali svet šteje za gruzijski, kot neodvisni državi priznala še Sirija.
Že pred Moskvo sta tak solidarnostni korak storili tudi drugi dve separatistični ozemlji v nekdanji Sovjetski zvezi, Pridnestrje, ki se je odcepilo od Moldavije, in Arsah oziroma Zgornji Karabah, ki je bil nekdaj del Azerbajdžana. Zanimivo je, da sta leta 2011 Abhazijo in Južno Osetijo kot neodvisni državi priznali še dve podobno »vplivni« sili, kakor je Nauru. A tako četrta najmanjša država na svetu, otok Tuvalu, ki leži na pol poti med Havaji in Avstralijo, kot otoška država Vanuatu sta po gruzijskih diplomatskih prizadevanjih priznanja umaknili.
V Tbilisiju so se na praznik obeh separatističnih ozemelj odzvali z izjavo zunanjega ministrstva, da »bo Rusija morala prej ali slej spremeniti leta 2008 sprejeto nezakonito odločitev o priznanju tako imenovane neodvisnosti neodtujljivih regij Gruzije«. Oglasil se je tudi namestnik zunanjega ministra David Dondua in Moskvo obtožil, da nadaljuje provokativno politiko, ki je usmerjena proti gruzijski ozemeljski celovitosti. S temi besedami je pospremil odločitev ruskega predsednika Vladimirja Putina, da dva dni pred deseto obletnico ruskega priznanja v Kremelj povabi oba separatistična voditelja: južnoosetijskega Anatolija Bibilova in abhazijskega Raula Hadžimbo. »Moskva je ti republiki, ki sta se pojavili po njeni zaslugi, pozdravila z obljubo, da ju bo še naprej finančno podpirala in zagotavljala njuno varnost,« so v poročilu o kremeljskem srečanju voditeljev komentirali v ruskem časniku Kommersant.
Poleg ruske finančne podpore je Južni Osetiji in precej bolj naseljeni Abhaziji, ki ima okoli 240.000 prebivalcev, skupno tudi to, da ima večina njunih »državljanov« ruske potne liste. A v subtropski Abhaziji bi si želeli ohraniti »samostojnost«, medtem ko bi prebivalci Južne Osetije raje ponovili »krimski scenarij« oziroma bivali v isti državi kot njihovi sonarodnjaki v ruski republiki Severna Osetija, ki so jih bili razdelili v dve upravni enoti še v stalinskih časih. V Moskvi ni opaziti pretiranega navdušenja nad takšnim scenarijem. Putin je na srečanju v Kremlju poudaril, da je rusko priznanje Južne Osetije odprlo »široke perspektive njenega samostojnega razvoja«, južnoosetijski predsednik Bibilov pa je novinarjem po srečanju razlagal, da se njegova »država« ne bi smela razvijati samostojno, temveč kot del Rusije. »Ne bom se odpovedal nacionalni ideji o priključitvi Rusiji. To je moj cilj. Hočem živeti v Južni Osetiji, ki bo del Ruske federacije,« je bil odločen Bibilov.
V Tbilisiju se separatističnim ozemljem ne bodo odpovedali, opozicijska političarka Nino Burdžanadze pa je prepričana, da so še vedno možnosti za vrnitev Abhazijcev in Južnih Osetijcev pod okrilje Tbilisija. Kakor je pred dnevi voditeljica stranke Demokratsko gibanje združena Gruzija povedala za Kommersant, njeno upanje temelji na dejstvu, da Gruzijce in »separatistične« narode druži dolga zgodovina dobrih odnosov, ne pa zgolj zadnja desetletja, ki so jih zaznamovale tragedije in negativnosti. Če bo Gruziji uspelo vzpostaviti cvetočo državo, se bodo Abhazijci in Osetijci sami hoteli vrniti, je prepričana Burdžanadzejeva. Po njenih besedah odločitev Rusije, da prizna neodvisnost teh dveh ozemelj, še ne pomeni dokončnega preloma med gruzijskimi separatisti in njihovo nekdanjo domovino. Pač pa bi se to nedvomno zgodilo, če bi Gruzija zdaj vstopila v Nato, je dodala nekdanja dolgoletna predsednica gruzijskega parlamenta.
Na praznovanje desete obletnice ruskega priznanja Južne Osetije so povabili tudi ruskega predsednika Vladimira Putina, ki ni še nikoli bil na tem ozemlju zamrznjenega konflikta. Tudi tokrat ni prišel, a je v Chinval poslal svojega pomočnika Vladislava Surkova, ki je Južno Osetijo pohvalil, da je bila edina država, ki je imela dovolj poguma, da je priznala neodvisnost ukrajinskih uporniških območij Doneck in Lugansk.
V Južni Osetiji, kjer se je pred desetimi leti začela vojna med Gruzijo in Rusijo, so obletnico ruskega priznanja proslavili z gledališko predstavo Zgodba o pogumu, v kateri je nastopilo več kot 2000 »naturščikov«, ki so uprizorili zgodovino svoje »države« vse od srednjeveškega kraljestva Alanije do današnjih časov. Le okoli 50.000 prebivalcev ima ta nekdanja avtonomna oblast znotraj Gruzijske sovjetske socialistične republike, ki je neodvisnost razglasila že 21. decembra 1991, po Rusiji pa so jo tako kot njeno sestrsko separatistično republiko Abhazijo kot neodvisno državo priznale še štiri države. Le dva tedna za Rusijo je to storila Nikaragva, še istega leta sta ji sledili Venezuela in tretja najmanjša popolnoma neodvisna država na svetu, tihooceanski otok Nauru s približno 10.000 prebivalci, konec letošnjega maja pa je obe ozemlji, ki ju preostali svet šteje za gruzijski, kot neodvisni državi priznala še Sirija.
Že pred Moskvo sta tak solidarnostni korak storili tudi drugi dve separatistični ozemlji v nekdanji Sovjetski zvezi, Pridnestrje, ki se je odcepilo od Moldavije, in Arsah oziroma Zgornji Karabah, ki je bil nekdaj del Azerbajdžana. Zanimivo je, da sta leta 2011 Abhazijo in Južno Osetijo kot neodvisni državi priznali še dve podobno »vplivni« sili, kakor je Nauru. A tako četrta najmanjša država na svetu, otok Tuvalu, ki leži na pol poti med Havaji in Avstralijo, kot otoška država Vanuatu sta po gruzijskih diplomatskih prizadevanjih priznanja umaknili.
V Tbilisiju so se na praznik obeh separatističnih ozemelj odzvali z izjavo zunanjega ministrstva, da »bo Rusija morala prej ali slej spremeniti leta 2008 sprejeto nezakonito odločitev o priznanju tako imenovane neodvisnosti neodtujljivih regij Gruzije«. Oglasil se je tudi namestnik zunanjega ministra David Dondua in Moskvo obtožil, da nadaljuje provokativno politiko, ki je usmerjena proti gruzijski ozemeljski celovitosti. S temi besedami je pospremil odločitev ruskega predsednika Vladimirja Putina, da dva dni pred deseto obletnico ruskega priznanja v Kremelj povabi oba separatistična voditelja: južnoosetijskega Anatolija Bibilova in abhazijskega Raula Hadžimbo. »Moskva je ti republiki, ki sta se pojavili po njeni zaslugi, pozdravila z obljubo, da ju bo še naprej finančno podpirala in zagotavljala njuno varnost,« so v poročilu o kremeljskem srečanju voditeljev komentirali v ruskem časniku Kommersant.
V ruski objem
Poleg ruske finančne podpore je Južni Osetiji in precej bolj naseljeni Abhaziji, ki ima okoli 240.000 prebivalcev, skupno tudi to, da ima večina njunih »državljanov« ruske potne liste. A v subtropski Abhaziji bi si želeli ohraniti »samostojnost«, medtem ko bi prebivalci Južne Osetije raje ponovili »krimski scenarij« oziroma bivali v isti državi kot njihovi sonarodnjaki v ruski republiki Severna Osetija, ki so jih bili razdelili v dve upravni enoti še v stalinskih časih. V Moskvi ni opaziti pretiranega navdušenja nad takšnim scenarijem. Putin je na srečanju v Kremlju poudaril, da je rusko priznanje Južne Osetije odprlo »široke perspektive njenega samostojnega razvoja«, južnoosetijski predsednik Bibilov pa je novinarjem po srečanju razlagal, da se njegova »država« ne bi smela razvijati samostojno, temveč kot del Rusije. »Ne bom se odpovedal nacionalni ideji o priključitvi Rusiji. To je moj cilj. Hočem živeti v Južni Osetiji, ki bo del Ruske federacije,« je bil odločen Bibilov.
V Tbilisiju se separatističnim ozemljem ne bodo odpovedali, opozicijska političarka Nino Burdžanadze pa je prepričana, da so še vedno možnosti za vrnitev Abhazijcev in Južnih Osetijcev pod okrilje Tbilisija. Kakor je pred dnevi voditeljica stranke Demokratsko gibanje združena Gruzija povedala za Kommersant, njeno upanje temelji na dejstvu, da Gruzijce in »separatistične« narode druži dolga zgodovina dobrih odnosov, ne pa zgolj zadnja desetletja, ki so jih zaznamovale tragedije in negativnosti. Če bo Gruziji uspelo vzpostaviti cvetočo državo, se bodo Abhazijci in Osetijci sami hoteli vrniti, je prepričana Burdžanadzejeva. Po njenih besedah odločitev Rusije, da prizna neodvisnost teh dveh ozemelj, še ne pomeni dokončnega preloma med gruzijskimi separatisti in njihovo nekdanjo domovino. Pač pa bi se to nedvomno zgodilo, če bi Gruzija zdaj vstopila v Nato, je dodala nekdanja dolgoletna predsednica gruzijskega parlamenta.
“Pogumna” separatistična solidarnost
Na praznovanje desete obletnice ruskega priznanja Južne Osetije so povabili tudi ruskega predsednika Vladimira Putina, ki ni še nikoli bil na tem ozemlju zamrznjenega konflikta. Tudi tokrat ni prišel, a je v Chinval poslal svojega pomočnika Vladislava Surkova, ki je Južno Osetijo pohvalil, da je bila edina država, ki je imela dovolj poguma, da je priznala neodvisnost ukrajinskih uporniških območij Doneck in Lugansk.
