Erdoğan in njegova demokracija po turško
Predsednik je za leto in pol pohitel z volitvami, da bi izkoristil ugoden trenutek in si dokončno utrdil položaj.
Odpri galerijo
Turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan med govorom v parlamentu
Špekulacij in ugibanj o turških predsedniških in parlamentarnih volitvah, ki bi uradno morale biti šele novembra prihodnje leto, je konec. Predsednik države Recep Tayyip Erdoğan je napovedal, da bodo 24. junija letos, skoraj leto in pol pred regularnimi.
Dokončna potrditev termina je še vedno v rokah volilnega urada, toda v državi, ki se je aprila lani na referendumu odločila za predsedniški sistem, je Erdoğanova beseda že lep čas zakon. Predsednik je kot vzrok za predčasne volitve navedel vojne razmere v sosednji Siriji in Iraku ter neodložljive ukrepe, ki jih je treba v gospodarstvu nujno sprejeti. To pa je zdaj, kot je Erdoğan rekel v svojem nastopu, povsem nemogoče »zaradi bolezni starega sistema, ki nas spremlja na vsakem koraku«.
V resnici naj bi predčasne predsedniške in parlamentarne volitve najprej dokončno potrdile predvsem predsedniški sistem, s katerim si bo vsemogočni predsednik države zagotovil še bolj neomejeno moč. Erdoğanu, ki vse od spodletelega vojaškega udara julija 2016 v Turčiji s svojimi dekreti in v nenehno »izrednih razmerah« praktično že ves čas vlada s trdo roko, je uvedbo predsedniškega sistema uspelo doseči s tesno večino glasov na lanskem aprilskem referendumu.
Predsednik države naj bi se s svojim predlogom za predčasne volitve, kot je slišati, zgolj odzval na predlog šefa ultranacionalistične stranke MHP Devleta Bahcelija. Ta stranka je formalno v opoziciji, v resnici pa že dolgo podpira islamsko konservativno Erdoğanovo vladajočo Stranko za pravičnost in razvoj (AKP) in naj bi z njo na parlamentarnih volitvah tudi sodelovala, medtem ko na predsedniških »ne bo imela svojega kandidata«. Vsa druga opozicija skupaj s kemalistično CHP, ki je le še senca same sebe, in prokurdsko HDP, ki jo je Erdoğan s svojo napovedjo našel povsem nepripravljeno, je povsem oslabljena ali pa so njeni voditelji celo v zaporu.
Turkom bi se teoretično na predčasnih predsedniških in parlamentarnih volitvah lahko ponudila odlična priložnost, da se znebijo preveč avtoritarnega predsednika, ki državo spreminja v predsedniško diktaturo in vse od spodletelega vojaškega puča proti njemu vlada z dekreti, z zatiranjem opozicije in medijev, s podrejanjem pravosodja, z množičnimi čistkami in tako rekoč v že dve leti nepretrgoma trajajočih »izrednih razmerah«, ki jih je parlament te dni znova podaljšal in bodo očitno trajale tudi med volitvami. A ta možnost je, žal, samo teoretična. Velik del dodobra prestrašenih turških volivcev verjame, da država, tudi zaradi vojne, ki ji grozi iz neposredne soseščine, potrebuje močnega predsednika, ki je tudi zelo veren, kar naj bi bilo oboje dobro za Turčijo.
Povsem jasno je torej, zakaj se je predsednik Erdoğan prav zdaj odločil za predčasne volitve in komu bodo najbolj koristile. Njemu, ki je zdaj, tudi zaradi presenetljivo hitre zmage turške vojske v sirskem Afrinu, dovolj priljubljen, ki s svojo trdo politiko ljudem ves čas sugerira »jaz ali kaos« in ki se vsaj za zdaj vedno lahko sklicuje na relativno dobre rezultate turškega gospodarstva. Prihodnji meseci utegnejo biti že veliko bolj trdi. Turška lira je tudi zaradi stroškov z vojno že v prostem padu, nadaljnjih vojaških zmag na severu Sirije ob meji s Turčijo, kjer bi si Erdoğan rad zagotovil »protikurdski« tamponski pas, ne bo več mogoče dobiti tako zlahka (Idlib bo tudi zaradi iranskih milic in ruskih interesov veliko trši oreh), turška opozicija pa najbrž tudi ne bo večno tako šibka in ustrahovana, kot je zdaj.
Če pa si predsednik zdaj, dokler je še na vrhuncu moči, zagotovi in tudi z volitvami uradno legitimizira že dolgo načrtovan predsedniški sistem, povrhu pa se da takoj izvoliti za še en predsedniški mandat, kar je ob sedanjih razmerah v Turčijo zelo verjetno, si utegne toliko utrditi moč, da mu je tako rekoč ne bo več mogoče odvzeti.
S ponovno izvolitvijo bi predsednik hkrati lahko uresničil tudi svoj drugi skriti cilj, to je biti na čelu države leta 2023, ko bo Republika Turčija praznovala stoletnico svojega obstoja. Kot nesporni voditelj države bi Recep Tayyip Erdoğan s tem lahko, čeprav korak za korakom, rušil vse zgodovinske demokratične pridobitve svojega daljnega predhodnika, ustanovitelja sodobne Turčije Mustafo Kemala Atatürka.
Dokončna potrditev termina je še vedno v rokah volilnega urada, toda v državi, ki se je aprila lani na referendumu odločila za predsedniški sistem, je Erdoğanova beseda že lep čas zakon. Predsednik je kot vzrok za predčasne volitve navedel vojne razmere v sosednji Siriji in Iraku ter neodložljive ukrepe, ki jih je treba v gospodarstvu nujno sprejeti. To pa je zdaj, kot je Erdoğan rekel v svojem nastopu, povsem nemogoče »zaradi bolezni starega sistema, ki nas spremlja na vsakem koraku«.
V resnici naj bi predčasne predsedniške in parlamentarne volitve najprej dokončno potrdile predvsem predsedniški sistem, s katerim si bo vsemogočni predsednik države zagotovil še bolj neomejeno moč. Erdoğanu, ki vse od spodletelega vojaškega udara julija 2016 v Turčiji s svojimi dekreti in v nenehno »izrednih razmerah« praktično že ves čas vlada s trdo roko, je uvedbo predsedniškega sistema uspelo doseči s tesno večino glasov na lanskem aprilskem referendumu.
Na predlog »opozicije«
Predsednik države naj bi se s svojim predlogom za predčasne volitve, kot je slišati, zgolj odzval na predlog šefa ultranacionalistične stranke MHP Devleta Bahcelija. Ta stranka je formalno v opoziciji, v resnici pa že dolgo podpira islamsko konservativno Erdoğanovo vladajočo Stranko za pravičnost in razvoj (AKP) in naj bi z njo na parlamentarnih volitvah tudi sodelovala, medtem ko na predsedniških »ne bo imela svojega kandidata«. Vsa druga opozicija skupaj s kemalistično CHP, ki je le še senca same sebe, in prokurdsko HDP, ki jo je Erdoğan s svojo napovedjo našel povsem nepripravljeno, je povsem oslabljena ali pa so njeni voditelji celo v zaporu.
Turkom bi se teoretično na predčasnih predsedniških in parlamentarnih volitvah lahko ponudila odlična priložnost, da se znebijo preveč avtoritarnega predsednika, ki državo spreminja v predsedniško diktaturo in vse od spodletelega vojaškega puča proti njemu vlada z dekreti, z zatiranjem opozicije in medijev, s podrejanjem pravosodja, z množičnimi čistkami in tako rekoč v že dve leti nepretrgoma trajajočih »izrednih razmerah«, ki jih je parlament te dni znova podaljšal in bodo očitno trajale tudi med volitvami. A ta možnost je, žal, samo teoretična. Velik del dodobra prestrašenih turških volivcev verjame, da država, tudi zaradi vojne, ki ji grozi iz neposredne soseščine, potrebuje močnega predsednika, ki je tudi zelo veren, kar naj bi bilo oboje dobro za Turčijo.
»Jaz ali kaos«
Povsem jasno je torej, zakaj se je predsednik Erdoğan prav zdaj odločil za predčasne volitve in komu bodo najbolj koristile. Njemu, ki je zdaj, tudi zaradi presenetljivo hitre zmage turške vojske v sirskem Afrinu, dovolj priljubljen, ki s svojo trdo politiko ljudem ves čas sugerira »jaz ali kaos« in ki se vsaj za zdaj vedno lahko sklicuje na relativno dobre rezultate turškega gospodarstva. Prihodnji meseci utegnejo biti že veliko bolj trdi. Turška lira je tudi zaradi stroškov z vojno že v prostem padu, nadaljnjih vojaških zmag na severu Sirije ob meji s Turčijo, kjer bi si Erdoğan rad zagotovil »protikurdski« tamponski pas, ne bo več mogoče dobiti tako zlahka (Idlib bo tudi zaradi iranskih milic in ruskih interesov veliko trši oreh), turška opozicija pa najbrž tudi ne bo večno tako šibka in ustrahovana, kot je zdaj.
Enkratna priložnost
Če pa si predsednik zdaj, dokler je še na vrhuncu moči, zagotovi in tudi z volitvami uradno legitimizira že dolgo načrtovan predsedniški sistem, povrhu pa se da takoj izvoliti za še en predsedniški mandat, kar je ob sedanjih razmerah v Turčijo zelo verjetno, si utegne toliko utrditi moč, da mu je tako rekoč ne bo več mogoče odvzeti.
S ponovno izvolitvijo bi predsednik hkrati lahko uresničil tudi svoj drugi skriti cilj, to je biti na čelu države leta 2023, ko bo Republika Turčija praznovala stoletnico svojega obstoja. Kot nesporni voditelj države bi Recep Tayyip Erdoğan s tem lahko, čeprav korak za korakom, rušil vse zgodovinske demokratične pridobitve svojega daljnega predhodnika, ustanovitelja sodobne Turčije Mustafo Kemala Atatürka.
