Glavna sprememba, ki si jo želimo, je, da ne bi obstajali več »mi« in »oni«

Sofija Todorović je triindvajsetletna študentka iz Aleksinca v Srbiji. Diplomantka francistike ter španskega jezika in književnosti Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani študij nadaljuje na magistrski stopnji in hkrati pozorno spremlja politično dogajanje v Srbiji. Sama se je do zdaj lahko udeležila le enega od protestov v domovini, saj so pogosta potovanja precejšen finančni zalogaj za študentski žep, a jo tudi na daljavo navdušuje občutek enotnosti in pripadnosti.

Z njo smo se pogovarjali o spremembah, ki se dogajajo v Srbiji, kako jih doživlja, katere medije spremlja in kakšni so njeni načrti.

Beograd v napetem pričakovanju protesta vseh protestov

Študentske proteste v Srbiji je sprožilo zrušenje nadstreška na železniški postaji v Novem Sadu 1. novembra 2024. Kako se spominjate dogodka – ste kdaj pomislili, da bo nesreča sprožila takšen odziv po državi?

Iskreno si nisem mogla predstavljati, da bo imela nesreča takšen odziv, saj smo se že prej spopadali s primeri korupcije. Tudi protesti niso nekaj novega, a so prej potekali v precej manjšem obsegu in trajali manj časa – morda mesec ali dva. Zaradi nesreče v Novem Sadu smo lahko videli, da korupcija tudi ubija – ubija ne le v politiki, temveč posameznike, otroke. Protestniki se nikoli prej niso tako vztrajno borili proti pokvarjeni oblasti. Kljub temu se včasih ustavim in se vprašam, kakšna bi bila Srbija, če se nadstrešek ne bi zrušil in ljudje ne bi protestirali proti vladi. Čeprav je bil dogodek neizmerno tragičen, je bila takšna nesreča potrebna, da se je narod prebudil. Tragedija v Novem Sadu je bila kaplja čez rob.

Največji izziv za srbske študente je pomanjkanje podpore, ugotavlja Sofija Todorović. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Srbski študenti, ki protestirajo proti vladi Aleksandra Vučića med drugim zahtevajo povečanje sredstev za visokošolske ustanove. Kako bi opisali razmere izobraževalnih ustanov v Srbiji? Ste se tudi zato odločili za študij v Sloveniji?

Gre za povsem realno zahtevo. Plače zaposlenih bodisi v osnovnih in srednjih šolah bodisi na fakultetah so precej nižje, kot bi morale biti. Prav tako je za osnovno vzdrževanje izobraževalnih ustanov namenjenih premalo sredstev. Zato puščajo strehe, odstopajo fasade, sanitarije niso vzdrževane, primanjkuje tudi osnovne opreme, kot so stoli in mize. Ko sem se pred skoraj petimi leti odločala za študij, na to nisem pomislila, a če bi morala to odločitev sprejeti danes, bi zagotovo upoštevala tudi ta faktor.

Študij v tujini se mi je zdel zanimiva priložnost, zato sem se odločila za Slovenijo. Prav tako sem vedela, da če se tukaj ne bi znašla – ne pozabimo, da je bil to čas pandemije –, bi se še vedno lahko vrnila domov. V Srbiji in Beogradu, ki je bil pravzaprav alternativa študiju v Ljubljani, sem vedno videla topel dom, a se je v petih letih veliko spremenilo. Čeprav pri devetnajstih nisem razmišljala tako, bi bila danes realnost visokošolskega sistema v Srbiji najbrž eden izmed razlogov za moj odhod. 

Zahtevo za povečanje sredstev za šolske ustanove v celoti podpiram. Mama je kot profesorica angleščine zaposlena na srednji šoli. Dejala mi je, da če bi se lahko še enkrat odločila za poklicno smer, ne bi izbrala poučevanja zaradi slabih delovnih pogojev. Poleg tega nekateri učitelji in profesorji, ki sodelujejo na protestih in bojkotih, prejmejo precej nižjo plačo ali pa je sploh ne prejmejo. Finančno stanje šolskih ustanov se posredno odraža na študentih in študentkah, zato je zahteva za povečanje sredstev še kako upravičena. Konec koncev se veliko ljudi odloči za pedagoško smer in bodo nekoč zaposleni v šolskem sistemu, zato je izjemno pomembno, da smo tudi študenti vključeni v to vprašanje.

Kateri so po vašem mnenju največji izzivi, s katerimi se trenutno spoprijemajo Srbija in predvsem srbski študenti? Kaj se vam osebno zdijo najpomembnejše zahteve oziroma spremembe, ki se morajo zgoditi v Srbiji?

Največji izziv za srbske študente je pomanjkanje podpore. Res je, da se je na stotine ljudi podalo na ulice, a so profesorji edini, ki dejansko bojkotirajo službo in že mesece ne delajo. Da bi bili študentski protesti zares uspešni, bi se morali bojkotu pridružiti tudi drugi: odvetniki, zdravstveni delavci, policisti, ministri … Potrebno je, da se država ustavi in se sproži splošna stavka. Težava je, da si ogromno ljudi ne more privoščiti udeležbe na protestu ali bojkotu, saj jih bo ta odločitev stala službe. 

Iskreno si nisem mogla predstavljati, da bo imela nesreča takšen odziv, saj smo se že prej spopadali s primeri korupcije, pravi Sofija Todorović. FOTO: Voranc Vogel/Delo

Glavna sprememba, ki si jo želimo v Srbiji, je, da ne bi obstajali več »mi« (ljudstvo) in »oni« (vlada). Govoriti moramo o enakosti. Če živimo v času demokracije, potem moramo to demokracijo dejansko občutiti. Enakost ne sme ostati le na ustavnem papirju, temveč mora pustiti posledice tudi v resničnem življenju. Vsaka oblika korupcije mora biti kaznovana. Če je kaznovan voznik, ki z vožnjo prekorači dovoljeno hitrost, morajo biti kaznovane tudi osebe, odgovorne za smrt 16 ljudi. Če ne bi obstajali »mi« in »oni«, se zločincev ne bi ščitilo, zakon pa bi deloval tako, kot mora.

Po celotni Srbiji že več mesecev potekajo protesti. Ste sodelovali na katerem od njih? 

Na žalost sem sodelovala le na enem od protestov, saj je potovanje do različnih mest po Srbiji večkrat na mesec precejšen finančen zalogaj. Kljub temu je bil občutek enotnosti in pripadnosti na protestu nekaj neverjetnega. Sprva sem o tem slišala le od staršev, sorodnikov in prijateljev, ki se shodov udeležujejo ves čas. Gre za občutek globoke žalosti in neizmerne sreče hkrati. Bila sem presrečna, da sem končno lahko sodelovala, saj se srbski študenti v tujini pogosto počutimo nemočne, ko dogajanje spremljamo le prek medijev. Obenem sem se počutila razcepljeno. Spoznanje, zakaj protestiramo, in dejstvo, da nam vlada, ki naj bi predstavljala voljo ljudstva, že več mesecev laže, me je preželo z žalostjo. 

Kako bi komentirali afero z zvočnim topom, ki to ni?

To je farsa. Kot prvo, vlada je zvočni top uporabila med petnajstminutnim oziroma šestnajstminutnim molkom. S tem so neposredno izrazili nespoštovanje tako do žrtev kot udeležencev, ki že mesece stojijo na ulicah zaradi napak vlade. Najprej se zruši nadstrešek, ki ubije tvoje ljudi, nato pa se ti kot vlada, kot vodilno državno telo, mesece ne odzoveš – te ni. Nočeš predati dokumentacije, ki jo ljudje zahtevajo, in nočeš najti odgovornih za tragedijo, ki je terjala toliko življenj.

Namesto da bi bila vlada hvaležna, da protestniki ne povzročajo neredov – protesti namreč potekajo zelo mirno –, svoje ljudstvo napada z neustavnim zvočnim topom. Kot drugo, celotna zgodba o tem, »Ali je bil zvočni top? Ne, nimamo ga. Ga imamo, ampak so zapakirani. Smo ga uporabili, ampak ne za te namene …« je navadno zapletanje iz laži v laž. Odziv vlade na ta incident je smešen, a hkrati skrajno žalosten, ko se zaveš, da so to ljudje, ki vodijo tvojo državo.

Protest, kjer je bil uporabljen zvočni top, je potekal na soboto. V nedeljo se je v Kočanih v Makedoniji zgodil požar, v katerem je umrlo več ljudi, ogromno pa so jih pripeljali na zdravljenje po celotnem Balkanu, tudi v Slovenijo. Predsednik Vučić, ki je le dan prej prebivalce lastne države napadel z zvočnim topom, se je v nedeljo fotografiral ob pacientu z opeklinami na intenzivni negi brez njegovega soglasja, soglasja zdravnikov ali staršev, da bi javnosti pokazal svoj čut za sočloveka, empatijo in solidarnost do Makedoncev. To ni nič drugega kot farsa in tukaj postavim piko.

Ali mediji, tako doma kot v Sloveniji, dogajanje v Srbiji pokrivajo objektivno in verodostojno, če poročanja primerjate z lastnimi doživetji protestov? 

Zdi se mi, da slovenski mediji pogosto poročajo bolj objektivno in bolj verodostojno o dogajanju v Srbiji kot domači mediji, a vseeno obstajajo izjeme. Glavni srbski mediji namreč o protestih ne poročajo, če že, pa izkrivljajo resnico in pišejo laži. Radiotelevizija Srbije (RTS) o protestih ne poroča ali pa o njih pripravi izkrivljen tridesetsekundni izsek z napačnimi informacijami. Zaradi manipulativnega poročanja proti medijskim hišam, kot so Pink, Informer in RTS, potekajo protesti in blokade, sama pa tovrstnih medijev ne želim šteti med medije javnega obveščanja.

FOTO: Voranc Vogel/Delo

Obstaja nekaj časopisov, ki so na strani opozicije in o protestih pišejo objektivno, na primer N1 Srbija in Nova S. Sama se večinoma informiram prek družbenih omrežij, kot je instagram. Profila kreni.promeni in moj_beo_grad ob vsaki priložnosti poročata o dogajanju v Srbiji. Količina informacij je velika, zato je nemogoče slediti vsemu, a kljub temu lahko rečem, da o dogodkih poročajo verodostojno, poleg tega so vselej prisotni na terenu. 

Devetega marca je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani potekal šestnajstminutni molk v znak solidarnosti s srbskimi študenti. Kako ste doživeli dogodek? Se vam zdi, da v Sloveniji dovolj podpiramo prizadevanja študentov v Srbiji?

Bila sem ganjena. Nisem pričakovala, da se bodo tudi slovenske univerze odzvale na stisko srbskih študentov. Profesorji in profesorice na našem oddelku so mi v veliko podporo, spremljajo novice in tudi sami so se poleg študentov udeležili šestnajstminutnega molka. To mi zelo veliko pomeni.

Slovenija izkazuje veliko podpore študentom s protesti na primer pred srbsko ambasado. Shodov, kjer potekajo govori o problematikah, s katerimi se soočamo v Srbiji, se vselej udeleži veliko ljudi, ne le Srbov, temveč tudi Slovencev. Hvaležna sem, saj se zato počutim še bliže domu.

Kaj pričakujete od bližajočih se volitev? Ali menite, da se bodo študenti aktivirali tudi kot politična sila? Vučić je sam dejal, da bo treba nasprotovanje oblasti pokazati z udeležbo na volitvah …

Nisem prepričana, kaj pričakujem od volitev, saj ne smemo pozabiti, da so tudi te večinoma podvržene korupciji. To je počel že Slobodan Milošević in to še naprej počnejo politiki njegovega kova. Kljub temu ne gre zanikati dejstva, da še vedno obstajajo tisti, ki Vučića podpirajo in zanj volijo, a tudi takšni, ki nimajo druge izbire, saj jih bo izbira kateregakoli drugega kandidata naslednji dan stala službe. To si lahko privoščijo le redki, saj ima večina družine in otroke, ki jih mora finančno podpirati. 

Kar se tiče študentov, srčno upam, da se ne bodo spremenili v politično telo. Trenutno so predstavniki naroda, ki išče demokracijo, red in zakonitost v državi. Če se bodo študenti na neki točki politično kategorizirali, bo njihovo poslanstvo postalo povsem druga zgodba. Enako je v športu: če nekdo resnično ljubi nogomet, se s tem začne resno ukvarjati in postane član pomembnega kluba, kmalu vidi, da ima lahko od tega tudi finančno korist. Tako šport zanj ni več šport, ki je tukaj zaradi ljubezni, ampak zaradi drugih razlogov. Če bi se študenti povezali v politično telo, bi želja po pravici in spremembah hitro izpuhtela, nadomestilo pa bi jo rivalstvo ter obtoževanje med koalicijo in opozicijo. 

Kako gledate na proces pridruževanja Srbije Evropski uniji? 

O pridružitvi Srbije Evropski uniji nimam izrazitega mnenja, a kljub temu lahko rečem, da so se študenti s svojimi dejanji, prepričanji in prizadevanji vsaj desetkrat bolj približali temeljnim vrednotam Evropske unije, kot se je predsednik kadarkoli prej. Medtem ko študenti kolesarijo v Strasbourg, ki je srce Evropske unije, Vučić doma organizira protishode.

Razplet trenutne politične situacije v Srbiji je za zdaj negotov. Se želite vrniti v domovino ali pričakujete, da boste po končanem študiju ostali v Sloveniji?

Nisem prepričana, namreč vedno se ravnam po tem, kaj prinese noč in kaj dan. A v luči protestov in sprememb prvič v petih letih čutim željo, da bi se morda nekoč vrnila. Ko sem prišla v Slovenijo, mi je bilo seveda težko. Nikogar nisem poznala in bili smo sredi pandemije, a ko sem se navadila na življenje tukaj in spoznala prijatelje, sem pomislila, da se ne želim vrniti v Srbijo. Občasno so se mi porajale ideje, da bi se vpisala na še en visokošolski program v Beogradu, da bi vsaj nekaj časa živela tam. Kljub temu nisem imela neke dolgoročne želje, da bi se v Srbijo vrnila za vedno.

Protesti so mi vlili novo upanje, da Srbija nekoč postane boljši kraj za življenje, da se zamenja oblast, da se zmanjšata korupcija in kriminal ter se zviša življenjski standard. Ne vem, kako se bo vse razpletlo, a prvič v petih letih čutim željo, da bi se vrnila domov v Srbijo, za vedno.

Kako si predstavljate Srbijo čez deset let?

Po naravi sem optimistka, zato Srbijo čez deset let vidim kot lepši, čistejši kraj, kot prijazno državo, ki se zaveda svojih kvalitet. Zahvala gre čudovitim ljudem, ki so že mesece na ulicah, ki vztrajajo in pišejo zgodovino, da bo Srbija čez deset let lepši kraj. Pustimo politične podvige in morebiten vstop v EU. Želim si, da bo Srbija čez deset let kraj, ki ga ne bomo želeli zapustiti, odhod v tujino pa se nam bo zdel smešen. Želim si varne države, v kateri bomo enakopravni in zadovoljni, da živimo v njej. Želim si v Srbijo svojega otroštva.

Začeli smo z zrušenim nadstreškom. Začeli smo z občutkom groze, žalosti in tragedije. A tako kot protesti tečejo v pozitivni smeri, tudi jaz upiram pogled v svetlo prihodnost.