Predčasna razpustitev britanskega parlamenta, za katero se je odločila konservativna vlada Borisa Johnsona, je brez dvoma kontroverzna poteza, ki pa jo je vseeno mogoče razumeti predvsem kot korak k razrešitvi vprašanja brexita, kar je tudi ultimativen cilj novega britanskega premiera.
Kako neobičajen korak je razpustitev parlamenta?
Manever vsekakor ni neobičajen, težava je predvsem čas, v katerem se dogaja, in njegova predvidena dolžina. Začasna razpustitev parlamenta oziroma »prorogacija« se zgodi pred vsakim novim zakonodajnim obdobjem, ki se na Otoku tradicionalno začne s tako imenovanim kraljičinim govorom, v katerem (nova) britanska vlada naznani svoje zakonodajne načrte. To se ponavadi zgodi vsako jesen, sedanje zakonodajno obdobje pa traja že tri leta in je najdaljše v zadnjih 400 letih. V tem pogledu sta aktualna in prejšnja vlada z začasno razpustitvijo parlamenta že krepko zamujali.
Kako dolgo parlament ne bo zasedal?
Ključni očitek nasprotnikov odločitve je, da vlada z njo poskuša omejiti število dni, ki jih bodo poslanci imeli za razpravo o tem, kako preprečiti
brexit brez dogovora. Ta argument je povsem legitimen in ni daleč od resnice, čeprav vladna stran zagotavlja, da bodo poslanci še vedno imeli več kot dovolj časa za razpravo o tem, kako preprečiti njene načrte, pa tudi za izglasovanje njene nezaupnice. Če bo parlament razpuščen med 9. septembrom in 14. oktobrom, ne bo zasedal 25 delovnih dni, kar je precej dlje, kot so v preteklosti trajale začasne razpustitve parlamenta. V to obdobje je sicer treba vključiti še tako imenovani jesenski kongresni odmor, med katerim parlament v vsakem primeru ne bi zasedal. Povedano drugače: poslanci bodo zaradi prorogacije imeli na voljo med tri in osem dni manj za razpravo, kot bi jih imeli sicer.
Ali je brexit še vedno mogoče preprečiti?
Ključno vprašanje je, ali bi teh nekaj dodatnih dni kar koli spremenilo oziroma povečalo možnost tega, da bi Združeno kraljestvo konec oktobra še v tretje zaprosilo za odlog izstopa iz EU. Pomanjkanje časa do sedaj v resnici ni bila ključna ovira za iskanje izhoda iz slepe ulice, v katero je državo pahnila trikratna zavrnitev kontroverznega ločitvenega sporazuma v britanskem parlamentu. Težava je bila predvsem v tem, da se poslanci niso uspeli poenotiti o ustrezni alternativi, s katero bi preprečili izstop Združenega kraljestva iz EU brez dogovora. Poslanci lahko to storijo samo na dva načina: s tem, da glasujejo za razveljavitev uveljavitve 50. člena lizbonske pogodbe oziroma da opozicijske stranke in nasprotniki brexita iz konservativnih vrst oblikujejo alternativno vlado.
Kakšne so politične kalkulacije v ozadju?
Trajanje takšne vlade bi bilo časovno omejeno. Novi premier bi imel tako rekoč samo eno nalogo, preden bi razpisal predčasne volitve, in sicer vložitev prošnje za vnovičen odlog britanskega izstopa iz EU. Toda nasprotniki brexita se v zadnjih dneh niso uspeli poenotiti o tem, kdo bi lahko vodil takšno vlado, kaj šele o alternativi, ki bi jo volivcem ponudili na predčasnih volitvah. Pojavljajo se tudi ugibanja o tem, da je bila odločitev o začasni razpustitvi parlamenta dejansko manever, s katerim hoče Johnson sprožiti razpis predčasnih volitev, na katerih bi, vsaj sodeč po nekaterih javnomnenjskih raziskavah, najverjetneje osvojil prepričljivo večino in s tem tudi potrdil mandat za uresničitev svojih načrtov, povezanih z brexitom.
Je britanska demokracija ogrožena?
Razprava o brexitu je na Otoku izrazito čustveno obarvana.
Na to navsezadnje kažejo demonstracije in peticija, ki obsoja odločitev o razpustitvi parlamenta. Do včeraj jo je podpisalo že več kot milijon ljudi. Toda ne eno ne drugo ne pomeni, da je sicer kontroverzna odločitev britanske vlade nezakonita ali neustavna. Vlada lahko z vso demokratično legitimnostjo vztraja pri svojih načrtih. Pri tem se lahko zanaša na to, da je britanski parlament ob vsaj treh priložnostih potrdil njen mandat: z glasovanjem za izvedbo referenduma o brexitu, s potrditvijo zakona o uveljavitvi 50. člena lizbonske pogodbe in s potrditvijo zakona o izstopu iz EU. V tem pogledu je upravičeno vprašanje, kdo s svojimi potezami bolj ogroža britansko demokracijo: vlada ali tisti, ki bi radi preprečili uresničitev referendumske odločitve, za katero je glasovalo 17,4 milijona ljudi?
