»Ključno se je pogovarjati z ljudmi, kot je Al Gore«

Klimatolog Aljoša Slameršak sodi med raziskovalce, kritične do ideje, da lahko podnebne spremembe omejimo samo s tehnološkimi rešitvami. Te imajo nemalo pomanjkljivosti in so pogosto nasprotujoče si, zato se Slameršak kot doktorski kandidat na Avtonomni univerzi v Barceloni ukvarja s scenariji trajnostnih energetskih prehodov v okviru koncepta od-rasti, ki se postavlja kot antipod kapitalističnim težnjam po neskončni rasti gospodarstev.

Po podiplomskem študiju na Nizozemskem in delu na nemškem inštitutu Maxa Plancka se je danes 29-letni Slameršak vrnil v Slovenijo, kot meteorolog se je želel zaposliti na agenciji za okolje, a ta v tistem obdobju ni ponujala zaposlitev. Po letu čakanja se je z željo, da bi se ukvarjal s podnebno tranzicijo – področje ga zanima, saj se tam stikajo družba, politika, ekonomija, fizika – znova odpravil na tuje.



Povezal se je s političnim ekologom in ekonomistom Giorgosom Kallisom, ki deluje v Barceloni​, zasnoval doktorski projekt s področja okoljske ekonomije in z njim uspešno kandidiral za štipendijo v glavnem mestu Katalonije. Za prihodnost še nima dolgotrajnih načrtov, najprej namerava končati doktorsko disertacijo. »Sem zapečkar,« je povedal Ptujčan, ki po selitvah v več držav nima motivacije za nenehno premikanje po svetu. V Barceloni si je ustvaril življenje, uči se špansko in katalonsko – galicijščina še čaka, tam ima partnerico in prijatelje.

Za spremembe družbenega metabolizma

»Obstajata dva diskurza o tem, kako izvesti energetsko tranzicijo. Eden je usmerjen v tehnološke rešitve, vključujoč obnovljive vire energije, izboljšanje energetske učinkovitosti, vse bolj pa tudi v tehnologije za zajem in skladiščenje ogljika (CCS). Drugi diskurz, ki ga zagovarjam tudi sam, pa je kritičen do potencialov tovrstnih rešitev. Trdimo, da mora tehnološka revolucija potekati skupaj z zmanjšanjem družbenega metabolizma, to je porabe energije in materialov,« je pojasnil.



»Če bi hoteli omejiti dvig globalne temperature na 1,5 oziroma 2 stopinji Celzija, kot smo se zavezali v pariškem sporazumu, bi morali toplogredne emisije v naslednjih desetih letih prepoloviti. Cilj je praktično nemogoče doseči samo z uporabo 'čistih tehnologij', sploh v kontekstu rasti porabe energije, zaradi katere v Sloveniji rastejo emisije v zadnjih letih.«

Sedanje strategije o energetski tranziciji veliko stavijo na tehnologije, kot je CCS, saj v teoriji dopuščajo nadaljnjo rabo fosilnih goriv, s čimer bi dejansko razogljičenje preložili v drugo polovico 21. stoletja, je pojasnil Slameršak in dodal, da so to špekulativne strategije, saj rešitve, ki jih predpostavljajo, za zdaj obstajajo le na papirju. Podobno je po njegovem sporna ideja o obsežni elektrifikaciji voznega parka, ki jo zagovarja Evropska unija. »Ključnih rudnin, ki jih kopljejo v Boliviji, Peruju in Demokratični republiki Kongo, ni v neomejenih količinah, prav tako je znano izkoriščanje tamkajšnjih rudarjev.«

Spregledano vprašanje

Enoznačnih rešitev o energetskem sistemu prihodnosti ni, je poudaril Slameršak, je pa zato ključna refleksija aktualnih strategij. Če hočemo izpolniti pariške zaveze, je elektrifikacija do neke meje nujna, saj tudi najbolj optimistični scenariji, ki se zanašajo na tehnologije CCS, zahtevajo obsežen prehod s fosilnih goriv na elektriko. Toda nacionalni energetski programi, tudi slovenski, pri tem spregledajo vprašanje, koliko električne energije lahko porabimo v okviru načel trajnostnega razvoja. Strategije predvidevajo, da bomo premog in bencin zamenjali za elektriko, malo pozornosti pa namenjajo posledicam, ki jih prinaša rast porabe energije.

Preizpraševanje okoljskih diskurzov se mu zdi pomembno. »Ključno se mi zdi razpravljati z ljudmi, ki mislijo tako kot Al Gore, s tehnooptimisti, ki podnebne spremembe vidijo kot priložnost za transformacijo gospodarstva, dvig gospodarske rasti,« je povedal. »Tako razmišljanje je naivno, morda je tudi zaslužno za nekaj podnebnega skepticizma. Tehnooptimisti preprosto izbrišejo panoge težke industrije in rudarjenja, v njihovih scenarijih prihodnosti jih ni. Ljudje so zato nezaupljivi, pojasniti jim je treba, zakaj je preobrazba težke industrije ključna, in poskrbeti za dostojna delovna mesta.«

Koronski razmislek

Pandemija novega koronavirusa ni obšla Slameršakovega dela. Med karanteno se je ukvarjal s posledicami pandemije za energetsko tranzicijo. Gospodarstva so letos spomladi obmirovala, zmanjšala se je tudi poraba energije, kar ga je s sodelavci spodbudilo k proučevanju treh scenarijev energetskih tranzicij po gospodarski krizi.

»Prvi scenarij predvideva, da ostanemo znotraj energetskih načrtov, ki so jih že potrdile vlade, drugi pa, da bodo vlade denar, ki ga bodo prejele za odpravljanje posledic pandemije, investirale v zeleni dogovor za gospodarsko okrevanje. Tretji scenarij je energetska od-rast, ki vključuje spremembe življenjskih stilov in sistemske spremembe v razvitih državah,« je pojasnil. Cilj (in izziv) je namreč zagotoviti kakovostno življenje, ki ni odvisno od nenehne gospodarske rasti ob večanju porabe energije. Japonska, denimo, je zanimiv primer, življenje je kakovostno, gospodarsko pa že tri desetletja tako rekoč ne raste. Ugotavljajo, da zgolj po scenariju energetske od-rasti ostajamo znotraj okvirov pariškega sporazuma.

Če se cilj zdi logičen, konsenza velesil o prihodnjih energetskih politikah ni. Tudi Evropska unija, ki se predstavlja kot ključna igralka v boju zoper podnebne spremembe, ima teritorialno politiko zmanjševanja emisij, ne razume pa, kako se njena trgovinska politika izključuje z zmanjševanjem emisij.

»Zahodne države prestavljajo svoje emisije na druga ozemlja,« je pojasnil sogovornik. »Izdelke, ki smo jih prej proizvedli doma, zdaj kupujemo od azijskih držav. Bilance kažejo, da so se v evropskih državah zmanjšale emisije, vendar te vseeno uvozimo z izdelki. Enako velja za porabo primarne energije: ta se je zmanjšala zaradi učinkovitejših energetskih pretvorb, a tudi povečala, če vštejemo v račun energijo, potrebno za proizvodnjo in prevoz končnih izdelkov iz Azije, kjer za proizvodnjo potrebujejo več energije.«

Živeti energetsko transformacijo

V odsotnosti konsenza mednarodne skupnosti za reševanje okolja se zdi razprava o vlogi posameznikov večno jabolko spora med zagovorniki stališča, da morajo biti spremembe sistemske, in tistimi, ki so prepričani, da smo za kvalitetnejši jutri odgovorni posamezniki. »Verjamem v individualne akte, kot sta recikliranje in kolesarjenje. Moj akt resda ne bo zmanjšal problema onesnaženja z mikroplastiko, ampak pomembna je performativa – kar govorimo o energetski transformaciji in okoljevarstvu kot znanstveniki, moramo udejanjati. Kompleksne in tudi nevidne okoljske probleme moramo prepoznati kot realno grožnjo,« je sklenil Slameršak in poudaril, da je v življenju nasploh potrebno veliko refleksije in samoiniciative, da v praksi spremenimo nekatere vzorce, ki nam jih vsiljuje sistem.