Omahljivo korakanje proti evropski vojski
Nato ne ravno navdušeno spremlja drznejše vojaške projekte EU.
Odpri galerijo
Projekti EU, kot so vojaška mobilnost, evropski obrambni sklad in vojaška mobilnost, lahko pripomorejo k poštenejši delitvi bremen v Natu. FOTO: Fabian Bimmer/Reuters
Bruselj – Odkar je v Beli hiši Donald Trump, v najvišjih političnih krogih v EU sicer vse glasneje zagovarjajo ustanovitev evropske armade, a kako bi lahko uresničevali takšno veliko vizijo, še ni jasno.
Tradicionalno je najodločnejša zagovornica vojaškega osamosvajanje Evrope Francija, ki bo z brexitom postala edina jedrska sila v EU in ima močno obrambo industrijo. Nazadnje se je, v govoru v evropskem parlamentu v Strasbourgu, francoskemu predsedniku Emmanuelu Macronu, pridružila nemška kanclerka Angela Merkel. Govorila je o viziji evropske vojske, ki bi lahko bila nekoč res ustanovljena. Kljub temu je v zadnjem letu opaznih kar nekaj odločnejših korakov pri krepitvi sodelovanja članic na vojaškem področju.
Čudežna beseda je kratica Pesco, ki pomeni stalno strukturirano sodelovanje (na področju obrambe), predvideno v lizbonski pogodbi. To je predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker pred časom označil za Trnuljčico, spečo lepotico evropske obrambne politike. Vključuje 25 članic (ne sodelujejo Danska, Malta, Združeno kraljestvo), ki so zasnovale kopico projektov sodelovanja. V prvi fazi je bilo zasnovanih sedemnajst projektov, denimo sanitetno poveljstvo ali sile za krizno odzivanje. Slovenija sodeluje v dveh – vojaški mobilnosti in mreži logističnih središč v Evropi.
Članice EU so se na začetku tedna odločile za še drugi sveženj 17 projektov v okviru Pesca. Med njimi sta, denimo, šola za obveščevalce in razvoj oborožitvenih sistemov. Slovenija bo dejavna v projektu nadzora jedrskih, bioloških, kemičnih in radioloških groženj. Sodelovalo bo pet slovenskih podjetij. Ali bi iz takih projektov res lahko nastala prava evropska armada, je povsem negotovo. Bolj kot kaj drugega so odziv na Trumpovo ravnanje, ki pogosto spodkopava čezatlantsko zavezništvo. Nato, v katerem imajo glavno besedo ZDA, je še vedno sidro varnosti in obrambe Evrope.
Generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg je podprl intenzivno sodelovanje EU in Nata na področjih, kakršno so hibridne grožnje. Tudi projekti EU, kot so vojaška mobilnost, evropski obrambni sklad in vojaška mobilnost, da lahko pripomorejo k poštenejši delitvi bremen. Poleg tega lahko pripomorejo tudi k razvoju novih Natovih zmogljivosti in manj razdrobljenemu evropskemu obrambnemu trgu. »A EU v svojih prizadevanjih ne bi smela tekmovati z Natom in ne sme ga podvojevati, saj je Nato še vedno temelj za evropsko varnost,« je opozoril Stoltenberg. Ne najbolj navdušujoče za EU so Stoltenbergove številke.
Po brexitu bo kar 80 odstotkov obrambnih izdatkov v okviru Nata v članicah, ki niso v EU. Tudi trije od štirih bataljonov, ki so nameščeni v baltskih državah in na Poljskem, bodo vodile države zunaj EU (Združeno kraljestvo, Kanada in ZDA). Ena od težav je, da imajo evropske države različne oborožitvene sisteme in vsaka tako ali drugače podpira domačo industrijo. Francoskega predsednika je pred kratkim ujezilo, da se je Belgija odločila za nakup 34 ameriških lovcev F-35A, ne pa za evropska letala.
Tudi Slovenija podpira zamisli Macrona in Merklove o tesnejšem povezovanju, vzpostavljanju evropske vojske. »EU mora biti sama zmožna odgovoriti na nove izzive,« je povedal obrambni minister Karl Erjavec. Kljub temu je opozoril na zadržke nekaterih članic, ki nasprotujejo predvsem podvajanju zmogljivosti z Natom. Ocenjuje, da se dejavnosti v evropskem obrambnem in varnostnem stebru razvijajo v smeri ustanovitve vojske. »Gotovo pa je, da bodo nastopile večje težave, ko bo treba doseči politično soglasje,« je preroško napovedal Erjavec.
Tradicionalno je najodločnejša zagovornica vojaškega osamosvajanje Evrope Francija, ki bo z brexitom postala edina jedrska sila v EU in ima močno obrambo industrijo. Nazadnje se je, v govoru v evropskem parlamentu v Strasbourgu, francoskemu predsedniku Emmanuelu Macronu, pridružila nemška kanclerka Angela Merkel. Govorila je o viziji evropske vojske, ki bi lahko bila nekoč res ustanovljena. Kljub temu je v zadnjem letu opaznih kar nekaj odločnejših korakov pri krepitvi sodelovanja članic na vojaškem področju.
Čudežna beseda je kratica Pesco, ki pomeni stalno strukturirano sodelovanje (na področju obrambe), predvideno v lizbonski pogodbi. To je predsednik evropske komisije Jean-Claude Juncker pred časom označil za Trnuljčico, spečo lepotico evropske obrambne politike. Vključuje 25 članic (ne sodelujejo Danska, Malta, Združeno kraljestvo), ki so zasnovale kopico projektov sodelovanja. V prvi fazi je bilo zasnovanih sedemnajst projektov, denimo sanitetno poveljstvo ali sile za krizno odzivanje. Slovenija sodeluje v dveh – vojaški mobilnosti in mreži logističnih središč v Evropi.
Stoltenberg: EU ne bi smela tekmovati z Natom
Članice EU so se na začetku tedna odločile za še drugi sveženj 17 projektov v okviru Pesca. Med njimi sta, denimo, šola za obveščevalce in razvoj oborožitvenih sistemov. Slovenija bo dejavna v projektu nadzora jedrskih, bioloških, kemičnih in radioloških groženj. Sodelovalo bo pet slovenskih podjetij. Ali bi iz takih projektov res lahko nastala prava evropska armada, je povsem negotovo. Bolj kot kaj drugega so odziv na Trumpovo ravnanje, ki pogosto spodkopava čezatlantsko zavezništvo. Nato, v katerem imajo glavno besedo ZDA, je še vedno sidro varnosti in obrambe Evrope.
Generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg je podprl intenzivno sodelovanje EU in Nata na področjih, kakršno so hibridne grožnje. Tudi projekti EU, kot so vojaška mobilnost, evropski obrambni sklad in vojaška mobilnost, da lahko pripomorejo k poštenejši delitvi bremen. Poleg tega lahko pripomorejo tudi k razvoju novih Natovih zmogljivosti in manj razdrobljenemu evropskemu obrambnemu trgu. »A EU v svojih prizadevanjih ne bi smela tekmovati z Natom in ne sme ga podvojevati, saj je Nato še vedno temelj za evropsko varnost,« je opozoril Stoltenberg. Ne najbolj navdušujoče za EU so Stoltenbergove številke.
Po brexitu bo kar 80 odstotkov obrambnih izdatkov v okviru Nata v članicah, ki niso v EU. Tudi trije od štirih bataljonov, ki so nameščeni v baltskih državah in na Poljskem, bodo vodile države zunaj EU (Združeno kraljestvo, Kanada in ZDA). Ena od težav je, da imajo evropske države različne oborožitvene sisteme in vsaka tako ali drugače podpira domačo industrijo. Francoskega predsednika je pred kratkim ujezilo, da se je Belgija odločila za nakup 34 ameriških lovcev F-35A, ne pa za evropska letala.
Tudi Slovenija podpira zamisli Macrona in Merklove o tesnejšem povezovanju, vzpostavljanju evropske vojske. »EU mora biti sama zmožna odgovoriti na nove izzive,« je povedal obrambni minister Karl Erjavec. Kljub temu je opozoril na zadržke nekaterih članic, ki nasprotujejo predvsem podvajanju zmogljivosti z Natom. Ocenjuje, da se dejavnosti v evropskem obrambnem in varnostnem stebru razvijajo v smeri ustanovitve vojske. »Gotovo pa je, da bodo nastopile večje težave, ko bo treba doseči politično soglasje,« je preroško napovedal Erjavec.
